Jedro

Postopka za prenehanje delovnega razmerja tožniku, ker ni izpolnjeval pogojev po določbah zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92 in nadalj.), tožena stranka ni pričela do 3.7.2003, zato ga po ZZT ni mogla več voditi, ker je ta zakon z uveljavitvijo zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Uradni list RS, št. 66/2003), ki je pričel veljati 10.8.2000, prenehal veljati (določba 51. člena ZZDT). Seveda pa v letu 2003 tožena stranka tudi ni več mogla sprejeti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ampak bi, če bi za to obstojali razlogi, lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je seveda nekaj drugega. Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta dela sklepa tožene stranke z dne 3.7.2003 nezakonit.

Izrek

1.a. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka in 2. točka izreka sodišča prve stopnje spremenita tako, da se razveljavi druga alinea sklepa tožene stranke z dne 3.7.2003 (prenehanje delovnega razmerja tožnika, ker ni izpolnjeval pogojev zakona o zaposlovanju tujcev).

b. Revizija tožeče stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo regresa in plačilo jubilejne nagrade.

2.a. Revizija tožene stranke se v 3. točki izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točkami 1., 3. in 4. sodbe sodišča prve stopnje, zavrne.

b. Revizija tožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo regresa in plačilo zamudnih obresti, v delu, ki se nanaša na natečene obresti od izplačanih plač od junija 2002 do oktobra 2002 in v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek.

3. Stranki sami krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

: Tožena stranka je s sklepom z dne 10.7.1992 izrekla, da tožniku preneha delovno razmerje s 24.6.1992 po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ker neupravičeno ni prišel na delo pet zaporednih delovnih dni, niti kasneje. Sklep tožniku ni bil osebno vročen, ker se ni nahajal v Sloveniji, je pa bil objavljen na oglasni deski. Novembra 1992 (izjava tožnika v pritožbi) se je tožnik vrnil v Slovenijo, prišel na delo, dobil 30.11.1992 sklep o prenehanju delovnega razmerja in 14.12.1992 vložil pritožbo pri toženi stranki zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka o pritožbi tožnika ni odločala vse do 3.7.2003, ko je s sklepom tožnikovo pritožbo zavrnila.

Iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 24.9.2001 dalje.

Tožena stranka je s sklepom z dne 3.7.2003 prvič sklepala o tožnikovem delovnem razmerju z upoštevanjem dejstva, da je bil tožnik v letu 1992 tujec in so zato zanj veljale določbe zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/1992, ki je veljal do uveljavitve novega zakona, ki se je uporabljal od 1.1.2001 dalje).

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in v točki 1. spremenilo izpodbijana sklepa tožene stranke z dne 10.7.1992 in 3.7.2003 tako, da je kot datum prenehanja delovnega razmerja določilo datum dokončnosti sklepa, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na celotno razveljavitev sklepa z dne 10.7.1992 in sklepa z dne 3.7.2003. V točki 2. izreka sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z datumom dokončnosti sklepa, brez pravic iz delovnega razmerja po 18.10.1992 z dne 3.7.2003 je odločilo, da je sklep (v drugi alinei) ničen in se razveljavi.

V točki 3. izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24.6.1992, temveč mu je trajalo do 23.9.2001, kar je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico.

V točki 4. je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plače za obdobje od 19.10.1992 do 23.9.2001, od teh plač obračunati in izplačati akontacijo dohodnine in vse prispevke iz plače, ter tožniku plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (s specifikacijo), višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

V točki 5. je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku regres za letni dopust z zamudnimi obrestmi za leti 2000 in 2001, tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za leta od 1992 do 1999 je sodišče zavrnilo.

V točki 6. pa je sodišče zavrnilo tožbena zahtevka za izplačilo jubilejne nagrade in odškodnino.

Sklenilo je, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na pravico tožnika do vrnitve nazaj na delo, ker je bil tožbeni zahtevek v tem delu umaknjen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožnika in v točki 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo odločitev o zamudnih obrestih, v točki 6. pa je v zvezi z odškodninskim tožbenim zahtevkom sodbo razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v točki 2. izreka razveljavilo in tožbi, s katerima tožnik izpodbija dokončni sklep tožene stranke z dne 3.7.2003, zavrglo. V ostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili revizijo, v kateri sta uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik je v reviziji navajal, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom za nazaj v škodo delavca odločala o ugovoru tožnika in da sta sodišči različno presojali zakonitost izpodbijanega sklepa. Nedopustno je, da delodajalec o ugovoru delavca odloči po enajstih letih in brez možnosti obrambe pravic delavca in je pri tem za prenehanje delovnega razmerja poiskal druge razloge. Navajal je, da delodajalec po začetku sodnega spora o zadevi, ki je bila začeta zaradi molka organa, ne more več odločati, ker gre za situacijo iz 23. člena ZDSS. Navajal je tudi, da je sklep tožene stranke z dne 3.7.2003 v celoti ničen. Pri tem je lahko sklep ali v celoti prvostopenjski ali v celoti drugostopenjski in ne kombinacija, kot to ugotavlja sodišče. Sodba sodišča druge stopnje je zaradi drugačnega stališča nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Sodišče je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožnikovih ugotovitvenih zahtevkov ni presojalo po določbi 181. člena ZPP. Ob dejstvu, da je tožnik tožbo vložil pred uveljavitvijo ZDSS ni pravilno, da se mu očita, kako je postavljen tožbeni zahtevek. Poleg tega je tožnik že v vlogi 22.1.1999 postavil obrestni zahtevek in uveljavljal izplačilo drugih pravic iz delovnega razmerja. V vlogi z dne 11.8.2003 je svoj zahtevek samo še zneskovno opredelil. Tožniku ne bi bilo treba specificirati tožbenega zahtevka, ker zadošča konkretna označitev predmeta spora. Sodišče je odločalo v nasprotju z drugim odstavkom 24. člena ZDSS. Določbe ZOR o zastaranju terjatev so bile zmotno uporabljene pri odločitvi o regresu in jubilejni nagradi in zamudnih obrestih. Arbitrarna je delna zavrnitev tožbenega zahtevka v 4. točki izreka, ker je sodišče dolžno odločati v mejah tožbenega zahtevka. Zato je predlagal, da sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka je v reviziji navajala, da je imela pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 5. točki 100. člena ZDR. Tožeča stranka ni vložila sklepčnega in izvršljivega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega sta odločali obe sodišči. Sodišče je tožbeni zahtevek prekoračilo, s čemer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je zavrglo tožbi, s katerima tožnik izpodbija dokončen sklep tožene stranke z dne 3.7.2003 o prenehanju delovnega razmerja tožnika brez pravic iz delovnega razmerja po 18.10.1992. Sodišče je zmotno uporabilo določbe zakona v zvezi z ugovorom zastaranja. Tožena stranka vztraja pri odločitvi, da tožeči stranki ne pripadajo pravice iz delovnega razmerja po 18.10.1992, ker je tožnik bil tuj državljan. Zmotno so določene obresti od izplačanih plač od junija 2002 do oktobra 2002. Zmotna je odločitev sodišča o pravici do regresa, sporna pa je odločitev o zamudnih obrestih. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi pri odločitvi o zavrnitvi odškodninskega zahtevka, saj niso izkazani elementi odškodninskega delikta. Sodišče je tudi vezano na dokončen sklep z dne 3.7.2003. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne, podredno da jo razveljavi in vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003), vročena nasprotnima strankama, odgovor je bil podan s strani tožnika, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe tožene stranke in predlagal, da se njena revizija zavrne.

Reviziji sta deloma nedovoljeni, deloma pa nista utemeljeni.

1. Nedovoljenost revizij Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.), ki se po določbi drugega odstavka 84. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) v tem sporu še uporablja, je tudi v delovnih in socialnih sporih, če gre za premoženjski spor, zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, možna revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po drugem odstavku 376. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi vrednost terjatve iz naslova regresa (preostanek terjatve) in jubilejne nagrade ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj. Enako velja tudi za revizijo, ki se nanaša na natečene obresti od izplačanih plač od junija 2002 do oktobra 2002, saj znesek obresti, tudi če bi pomenile samostojno denarno terjatev, pa je ne, ne presega določenega zneska oziroma vrednostni ni označen.

Revizijsko sodišče je zato v tem delu obe reviziji zavrglo kot nedovoljeni na podlagi določb 377. člena ZPP.

Po določbi prvega odstavka 376. člena ZPP je dovoljeno revizijo vložiti proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 6.b točki izreka glede zavrnitve odškodninskega zahtevka in zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, o tem delu zahtevka še ni pravnomočno odločeno, zato ne more biti predmet revizije in je revizijsko sodišče zato revizijo tožene stranke tudi v tem delu zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določb 377. člena ZPP.

Revizija v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ni dovoljena.

Obresti so stranska terjatev, pri kateri glede na določbo 39. člena ZPP sploh ni mogoče ugotoviti oziroma določiti vrednosti spornega predmeta (razen, če predstavljajo zamudne obresti samostojen predmet premoženjskega spora), zato je revizijsko sodišče revizije tudi v tem delu zavrglo ob upoštevanju določb 377. člena ZPP.

2. O sklepu tožene stranke z dne 3.7.2003 Vsaj po vložitvi pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 11.8.2003, ko je tožnik ponovno spremenil tožbeni zahtevek, je jasno, da se je tožnik predčasno upokojil v letu 2001 in da vse pravice iz delovnega razmerja uveljavlja samo do 23.9.2001, to je do datuma upokojitve. Za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja in času trajanja delovnega razmerja je zato za pravilno odločitev v tem sporu nebistveno, do kdaj bi delovno razmerje trajalo, če ne bi bilo upokojitve in kaj za delovno razmerje in delovnopravni status pomeni sklep tožene stranke z dne 3.7.2003. Je pa ta ugotovitev lahko pomembna za odločanje v odškodninskem delu tožbenega zahtevka.

Sklep tožene stranke z dne 3.7.2003 sestavljata dve povsem ločeni odločitvi. Prva odločitev je glede na določbo 233. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) bila možna in formalno zaključuje postopek prenehanja delovnega razmerja tožniku, ki se je začel v letu 1992 (neupravičena odsotnost z dela pet zaporednih delovnih dni) in zaradi molka (in neodločanja) organov tožene stranke ostal nedokončan do leta 2003. Druga odločitev pa ni v skladu z veljavnimi predpisi.

Revizijsko sodišče je zavzelo tako stališče zato, ker lahko izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker je sporni sklep del sodnih odločitev, ga mora presojati tudi revizijsko sodišče. Postopek v zvezi s prvim delom sklepa so organi tožene stranke vodili še po določbah 81. in 82. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki ureja ugovorni postopek pri delodajalcu (skladno z določbo 233. člena ZDR), s tem, da je bil sprejet (pa čeprav po enajstih letih) dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela. S tem sklepom je bil dejansko končan postopek, ki se je začel že v letu 1992 (kakšnih izrecnih ugovorov v zvezi z vodenjem tega postopka ni bilo, zato revizijsko sodišče v sklep glede tega ni posegalo).

Ta postopek je tožena stranka lahko dokončala in sodni spor ni ovira za dokončanje postopka, kot to zmotno meni tožnik. Sodišče ne vodi ugovornega postopka in zato ugovor " ne bis in idem" v takem primeru ne pride v poštev.

Glede odločitve tožene stranke, da bo postopek prenehanja delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni dokončala, čeprav je bil tožnik takrat že upokojen in že zato sploh ne bi mogel več biti v delovnem razmerju, bi sicer bili možni pomisleki (pa tudi glede vodenja samega, zagotavljanja pravic in organov), vendar odločitev tožene stranke v tej smeri ni bila grajana in predmet revizijskega odločanja, ker ni bilo nobenega tovrstnega revizijskega ugovora, materialnopravno pa, če so (bi) bile izpolnjene vse zahtevane predpostavke in če se zanemari dejansko stanje, odločitev ni bila sporna.

Iz enakega razloga revizijsko sodišče tudi ni posegalo v izrek izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje v 1. (v nasprotju s 3. točko izreka), kjer je določen čas prenehanja delovnega razmerja, sprejet pa je bil prav na podlagi dokončnega sklepa z dne 3.7.2003. Ni pa možen enak zaključek za drugi del sklepa. Drugega dela sklepa tožene stranke z dne 3.7.2003 pa tožena stranka niti ni sprejela v skladu z določbo 233. člena ZDR niti z drugimi veljavnimi predpisi. Postopka za prenehanje delovnega razmerja tožniku, ker ni izpolnjeval pogojev po določbah zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92 in nadalj.), tožena stranka ni pričela do 3.7.2003, zato ga po ZZT ni mogla več voditi, ker je ta zakon z uveljavitvijo zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT - Uradni list RS, št. 66/2003), ki je pričel veljati 10.8.2000, prenehal veljati (določba 51. člena ZZDT). Seveda pa v letu 2003 tožena stranka tudi ni več mogla sprejeti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ampak bi, če bi za to obstojali razlogi, lahko tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar je seveda nekaj drugega. Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta dela sklepa tožene stranke z dne 3.7.2003 nezakonit. Zaradi povedanega tudi odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe v tem delu ni pravilna. Ker postopek ni bil voden po starih predpisih, saj je bil dejansko začet v letu 2003 (glede uvedbe postopka je sodišče druge stopnje brez podlage iz 358. člena ZPP spremenilo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje), sodišče ni smelo uporabiti določbe 233. člena ZDR in posledično tudi ni moglo uporabiti določb 83. člena ZTPDR o procesni predpostavki. Novi ZDR tovrstne procesne predpostavke ne določa, zato zavrženje tožbe (dveh istovrstnih tožb?) ni bilo mogoče. Revizijsko sodišče ne vidi nobenega utemeljenega razloga, da sklepa tožene stranke z dne 3.7.2003 vsebinsko ne bi moglo obravnavati kot dveh ločenih odločitev. Dejansko in pravno gre za dve različni odločitvi z različnimi možnimi pravnimi posledicami, zato drugačna obravnava tega sklepa ni mogoča. 3. Denarne terjatve Tožena stranka je v revziji navajala, da je sodišče samo izračunalo nadomestilo plače, namesto da bi postavilo izvedenca finančne stroke. Ta navedba posega v dejansko stanje in dokazni zaključek, kar ne more biti predmet revizijskega postopka glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Glede obrestnega zahtevka in zahtevkov v zvezi z regresi za letni dopust in jubilejno nagrado revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo, ker revizija v teh delih ni dovoljena.

V delu, kjer tožena stranka navaja, da je tožeči stranki zastarala pravica do vpisa delovne dobe v delovno knjižico, revizijsko sodišče pojasnjuje, da ne glede na določbe o zastaranju (določbe 335. in nadalj. členov obligacijskega zakonika), pravica sama ne zastara, preneha samo pravovarstveni zahtevek. In vpis v delovno knjižico sploh ne more zastarati, prav tako pa ne pravica zahtevati oziroma obračunati plače. 4. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka Ni ugotoviti očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker naj sodišče ne bi odgovorilo na za odločitev bistvene navedbe v zvezi z zastaranjem v pritožbi tožeče stranke. Sodišče je v izpodbijani sodbi utemeljilo kako je uporabilo institut zastaranja in je v zvezi s tem spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z tekom zamudnih obresti.

Prav tako ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi tega, ker bi bila sodba nerazumljiva zato, ker je sodišče sklep tožene stranke z dne 3.7.2003 obravnavalo v enem delu kot prvostopenjski sklep v drugem delu pa kot drugostopenjski sklep. Sklep odloča o dveh povsem ločenih pravnih vprašanjih in ločitev vsebine sklepa na razumljivost sodne odločbe ne vpliva. Zato ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker revizija ni dovoljena v delih, ki se nanašajo na regres, jubilejno nagrado in zamudne obresti, tudi ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) zaradi neupoštevanja drugega odstavka 24. člena ZDSS.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih sodišču očitata obe pravdni stranki. Glede na določbo 23. člena ZDSS, kjer je bilo določeno, da delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi sodišče nanj ni vezano, so ugovori v zvezi s postavljenimi tožbenimi zahtevki in prekoračitvijo tožbenih zahtevkov in ostala stališča, predvsem tožene stranke v zvezi s tem, nesprejemljiva. Poleg tega je po določbi drugega odstavka 370. člena ZPP zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, revizija tožene stranke pa navaja, da je do take prekoračitve prišlo na sodiščih obeh stopenj.

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega odločilo, kot je razvidno iz izreka odločbe.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).