Jedro

Tožnici je delovno razmerje dne 5. 4. 2018 prenehalo in od 15. 3. 2018, ko bi eventualno lahko šteli, da je izvedela za možnost prenehanja delovnega razmerja, letnega dopusta iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti. Neizrabljenih je ostalo 12 dni za leto 2017 in 9 dni za leto 2018. Za te dni ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo nadomestilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, v katerem se nanaša na plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018 s pripadki (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici obračuna denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leti 2017 in 2018 v višini 2.949,30 EUR bruto ter ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2018 do plačila (točka II izreka). Tožbo je v delu, v katerem se nanaša na davke in prispevke, zavrglo (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za izplačilo sorazmernega dela parkirnine za leto 2018 v višini 52,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2018 do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 986,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, svoje pravdne stroške pa krije sama (točki V in VI izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper točke II, V in VI izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožba nedopustna. Podana je litispendenca s prej začetim sporom Pd 55/2020 oziroma Pd 46/2018, v katerem tožnica zaradi nezakonite odpovedi poleg reintegracije zahteva priznanje vseh pravic po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi s toženko, med katerimi je pravica do letnega dopusta oziroma nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Tožba je preuranjena, saj o reintegraciji tožnice še ni pravnomočno odločeno. Skladno s sodno prakso delavec, ki dela ne opravlja in prejema nadomestilo plače, ni upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust (sodba VDSS Pdp 498/2015). Zahtevek tožnice ni utemeljen. Sodišče prve stopnje toženki očita, da ni poskrbela, da bi tožnica izrabila letni dopust, pri čemer je dejansko stanje ugotovilo iz izpovedi tožnice, s strani toženke predlaganih prič A.A. in B.B. pa ni zaslišalo. Utemeljilo je, da je izvedba drugih dokazov nepotrebna. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS. Toženki je onemogočena učinkovita obramba. Zavrnitev dokaznih predlogov z vnaprejšnjo dokazno oceno je nezakonita (sklepa VSRS II Ips 368/2004, VIII Ips 30/2014). Tožnica bi lahko letni dopust izrabila, ko ji je bila odrejena prepoved opravljanja dela. S postopkom odobritve letnega dopusta je bila seznanjena. Toženka ji prošnje za izrabo letnega dopusta ni nikoli zavrnila. Izrabe letnega dopusta ji kot delodajalec ni mogla enostransko odrediti (sodba Pdp 719/2018). Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da se toženka neutemeljeno sklicuje na litispendenco, saj so predmet spora Pd 55/2020 oziroma Pd 46/2018 terjatve, ki se nanašajo na čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja po 5. 4. 2018, v tem sporu pa tožnica vtožuje nadomestilo za neizrabljen letni dopust do prenehanja delovnega razmerja. Zahtevki niso istovetni. Tožničina tožba ni preuranjena niti ni odvisna od odločitve v sporu Pd 55/2020 oziroma Pd 46/2018. Podobna dejanska in pravna vprašanja so bila v sporu VIII Ips 135/2017, v katerem je bilo delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust prisojeno. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo. Kljub reparaciji je do nadomestila za neizrabljeni letni dopust upravičena. Izrabiti ga ni mogla iz objektivnih razlogov, zaradi prepovedi opravljanja dela in bolniškega staleža. Toženka bi tožnici namesto prepovedi opravljanja dela lahko odredila izrabo letnega dopusta. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo s strani toženke predlaganih prič A.A. in B.B.. Izvedba dokaza bi zavlekla reševanje spora. Toženka pri zaslišanju strank (zakonite zastopnice) ni vztrajala. Sodišče prve stopnje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o utemeljenosti zahtevka. Pravilno je odločilo o pravdnih stroških. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kot tudi kršitve, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Pritožba se neutemeljeno zavzema za zavrženje tožbe zaradi litispendence in preuranjenosti. V sporu Pd 55/2020 oziroma Pd 46/2018 tožnica uveljavlja pravice za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v tem sporu pa nadomestilo plače za neizrabljeni letni dopust v času, ko je (še) bila zaposlena pri toženki. Istovetnost zahtevkov v sporih ni podana, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje. Terjatev iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2017 in 2018 je zapadla, pri čemer je neodvisna od odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (če bi bila tožnica reintegrirana, je referenčno obdobje oziroma obdobje za prenos izrabe letnega dopusta za leti 2017 in 2018 poteklo).

7. Pritožba sicer graja utemeljitev sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog za zaslišanje prič A.A. in B.B. zavrnilo kot nepotreben. Kljub temu uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj predlog ni bil podan za dokazovanje za odločitev bistvenih dejstev. Zaslišanje priče A.A. je bilo predlagano glede dejstva, da tožnica za izrabo letnega dopusta pri toženki ni zaprosila, obeh prič pa še glede dejstva, da bi tožnica letni dopust lahko izrabila v letu 2017 oziroma vsaj od 15. 3. 2018, ko je izvedela za možnost prenehanja delovnega razmerja.

8. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka je bistveno le, da je tožnici delovno razmerje dne 5. 4. 2018 prenehalo in da od 15. 3. 2018, ko bi eventualno lahko šteli, da je izvedela za možnost prenehanja delovnega razmerja, letnega dopusta iz objektivnih razlogov ni mogla izrabiti. Neizrabljenih je ostalo 12 dni za leto 2017 in 9 dni za leto 2018. Za te dni ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo nadomestilo. Svojo odločitev je utemeljilo na določbi 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), upoštevalo je tako sodno prakso Sodišča EU, temelječo na Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88/ES z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299), kot sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

9. Sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča (sodba Pdp 498/2015), na katero se sklicuje toženka v pritožbi, je presežena s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V sodbi VIII Ips 135/2017, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za podobna dejanska in pravna vprašanja, kot v tem sporu. Delavcu, ki mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zaradi izredne odpovedi, je bilo prisojeno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Letnega dopusta ni mogel izrabiti iz objektivnih razlogov, podobno kot tožnica, zaradi bolezni in odpovedi brez odpovednega roka.

10. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da kot delodajalec tožnici izrabe letnega dopusta ni mogla enostransko odrediti in se sklicuje na takšno sodno prakso (sodba Pdp 719/2018). Neutemeljeno poudarja, da je bila tožnica s postopkom odobritve letnega dopusta seznanjena in da ji prošnje za izrabo ni nikoli zavrnila. Zahtevek tožnice ni utemeljen, ker bi jo toženka onemogočala v izrabi letnega dopusta, ampak ker ga ni izrabila iz objektivnih razlogov (takojšnje prenehanje delovnega razmerja zaredi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; če bi šteli, da je tožnica dne 15. 3. 2018 izvedela za možnost prenehanja delovnega razmerja, še prepoved opravljanja dela od 15. 3. 2018 in bolniški stalež od 19. 3. 2018 do prenehanja delovnega razmerja).

11. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati za pravdo potrebne stroške. Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju prvega odstavka 155. člena ZPP in po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.