Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skupaj s polnoletnimi osebami ni dopustna, razen če bi bilo to njej v korist (arg. iz 15. člena ZDZdr).

Izrek

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Stanje nasprotnega udeleženca in njegova dosedanja namestitev**

1. Ob začetku postopka in ob odločanju sodišč prve in druge stopnje je bil nasprotni udeleženec mladoleten. Rojen je ... 2003 in je oseba z duševno manjrazvitostjo (mentalno retardacijo) s težko govorno – jezikovno motnjo in pomembno vedenjsko prizadetostjo, ki je v njegovi zdravstveni dokumentaciji opredeljena na stopnji hude duševne manjrazvitosti s približnim IQ obsegom med 20 do 34, kar pri odraslih ustreza mentalni starosti od 3 do manj kot 6 let. Ob kliničnem pregledu je med postopkom pred sodiščem prve stopnje angažirana izvedenka ugotovila, da njegovo dejansko funkcioniranje ustreza mentalni starosti na nivoju otroka, starega manj kot 3 leta, večino časa na nivoju otroka, starega eno leto, njegov IQ pa je manj kot 20. Poleg duševne manjrazvitosti ima diagnosticirano tudi epilepsijo, ki jo je treba zdraviti z zdravili, in avtizem, kar ga ovira pri vsakdanjem funkcioniranju. Nikdar ni zmogel samostojnega življenja, potrebuje trajno oskrbo in varstvo ter pomoč pri vseh najbolj osnovnih življenjskih opravilih (hranjenje, oblačenje, osebna higiena). Je ogrožujoč za sebe in za druge (varovance in osebje), saj se v stanjih hude agitiranosti zaletava v steno, meče po tleh, tolče z glavo, brca, ščipa, grize, udarja, razgraja in razbija. Telesno je povsem gibljiv, samostojno pohoden in močan, pogosto pa vznemirjen in v stalnem gibanju. Prepuščen sam sebi bi odtaval, se izgubil in ne bi bil sposoben najti pomoči. Stanje je trajno in izboljšanja ni pričakovati.

2. S sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju Pr 18/2019 z dne 13. 12. 2019 je bil nasprotnemu udeležencu izrečen ukrep sprejema v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani za obdobje 6 mesecev, in sicer do 16. 6. 2020. Sprejet je bil konec decembra 2019, odpuščen pa že februarja 2020. Konzilij je 30. 1. 2020 namreč podal mnenje, da so pri njem izčrpane terapevtske in diagnostične možnosti, da je v dobrem kliničnem stanju in tudi brez antipsihotične terapije umirjen in sodelujoč v skladu s svojimi intelektualnimi sposobnostmi. Nadaljnja hospitalizacija pri njih naj ne bi prinesla novih rezultatov, akutno bolnišnično zdravljenje pa je zaključeno. Zato je smiselna premestitev nazaj v ustanovo, kjer se je nasprotni udeleženec že vodil. Dosedanje vedenjske motnje so bile praviloma povezane s somatskimi težavami ob infektih ali obstipaciji (zaprtju). V primeru agresivnih epizod bi bilo smiselno omogočiti uporabo kratkotrajnih posebnih varovalnih ukrepov (fizično oviranje) kljub mladoletnosti, saj je močan, uporaba teh ukrepov pa ga vedenjsko uspešno umiri.

3. Nasprotni udeleženec se je nato vrnil v Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja (v nadaljevanju ZUDV Dornava), kamor je bil nameščen na podlagi odločbe Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 18. 7. 2013. Tu je imel tudi po zaključenem zdravljenju agresivne izpade, zaradi česar je bil večkrat napoten na nujno medicinsko pomoč na psihiatrijo, od koder pa se je vedno še isti dan vrnil. **Dosedanji tek postopka**

4. Predlagatelj je 17. 2. 2020 vložil predlog za namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda Dom Lukavci za obdobje enega leta (I. točka izreka), Domu Lukavci pa naložilo, da ga v roku treh dni pozove, da se zglasi v socialno varstvenem zavodu (II. točka izreka). Odločilo je, da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča (III. točka izreka).

6. Zoper sklep so se pritožili Dom Lukavci (v nadaljevanju udeleženec), odvetnica in najbližja oseba nasprotnega udeleženca. Sodišče druge stopnje je pritožbama udeleženca in odvetnice delno ugodilo in sklep sodišča v II. točki izreka spremenilo tako, da se premestitev nasprotnega udeleženca iz ZUDV Dornava opravi takoj, ko se bo v varovanem oddelku pri udeležencu sprostilo mesto. Sicer je ti dve pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, pritožbo matere nasprotnega udeleženca pa je zavrglo.

7. S sklepom II DoR 393/2020 z dne 31. 7. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog udeleženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustna namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

8. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je nato udeleženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj Vrhovno sodišče sklep v izpodbijanem delu (glede namestitve nasprotnega udeleženca) razveljavi in samo odloči, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Revizija je bila po 42. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena drugim udeležencem nepravdnega postopka, ki nanjo niso odgovorili.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

10. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenke, da nasprotni udeleženec ni več primeren za namestitev v ZUDV Dornava, saj umirjanje zgolj z zdravili ne zadošča in potrebuje umirjanje s posebnim varovalnim ukrepom, tj. fizičnim oviranjem. To lahko omogoči le varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, medtem ko ZUDV Dornava ni usposobljen za nudenje posebnih varovalnih ukrepov in mu tega po definiciji in naravi svojega dela ne more zagotoviti. V Republiki Sloveniji še ni verificiranega varovanega oddelka za mladoletne osebe z več motnjami v duševnem funkcioniranju, kar bi bila najustreznejša rešitev. Vsi socialno varstveni zavodi z varovanim oddelkom, kamor bi bila trenutno mogoča nastanitev nasprotnega udeleženca, so na vprašanje sodišča o možnosti njegove namestitve dali negativno mnenje ter izpostavili, da mladoletna oseba ne izpolnjuje pogojev za sprejem v posebni socialno varstveni zavod, ki jih določata Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva. Poleg tega so prezasedeni in mu tudi zato ne morejo nuditi primerne oskrbe na varovanem oddelku. O tem se je sodišče prepričalo tudi z vpogledom v javno dostopne spletne podatke Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) o zasedenosti njihovih prostorskih kapacitet. Na vprašanje o primernosti namestitve 16 let in pol starega nasprotnega udeleženca v katerega od posebnih socialno varstvenih zavodov je izvedenka odgovorila, da je telesno, fizično in psihično stanje ter funkcioniranje nasprotnega udeleženca drugačno, kot je bilo ob nastanitvi. Nasprotni udeleženec ni sposoben vključevanja v program, ki bi mu pripadal glede na namestitev v ZUDV Dornava, in ni pričakovati, da bi prišlo do tolikšnega izboljšanja, da bi se vanj lahko ponovno vključil. Priča A. A. iz ZUDV Dornava je potrdila, da se je odločba o sodelovanju v posebnem programu vzgoje in izobraževanja prekinila s 15 letom starosti. Po mnenju izvedenke bi bila z vidika njegove varnosti in varnosti drugih otrok smiselna namestitev v posebne socialno varstvene zavode. Res glede na starost ne izpolnjuje formalnega pogoja za namestitev v posebni socialno varstveni zavod za odrasle, izpolnjuje pa vse druge pogoje za sprejem. Gre za trajno stanje in ob polnoletnosti bo nasprotni udeleženec verjetno v podobnem psihofizičnem stanju kot sedaj in bo takrat nameščen v enega od socialno varstvenih zavodov. MDDSZ na poziv sodišča ni podalo konkretnih rešitev. Meni (le), da morajo vsa pristojna ministrstva (MDDSZ, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport) prednostno pristopiti k reševanju te problematike. Sodišče prve stopnje je tako ob tehtanju navedenih argumentov in v okviru danih možnosti s čim manjšim posegom v človekove pravice vseh (potencialno prizadetih) oseb presodilo, da bi bile v primeru, če nasprotnega udeleženca ne bi namestilo v noben posebni socialno varstveni zavod za odrasle, kršene ustavne pravice (do življenja in zdravja) tistih, ki z nasprotnim udeležencem prihajajo v stik v zunanjem svetu (drugi varovanci ZUDV Dornava, tamkajšnje zdravstveno in negovalno osebje, starši), pa tudi nasprotnemu udeležencu je z namestitvijo v ZUDV Dornava kršena pravica do življenja in zdravja, saj ta zavod ni usposobljen za nudenje posebnih varovalnih ukrepov in mu tega glede na naravo svojega dela ne more zagotoviti. Zato ni druge izbire, kot da sodišče v konkretnem primeru odstopi od izpolnitve formalnega pogoja starosti 18 let in nasprotnega udeleženca namesti v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, kar je zanj tudi koristno. Za tak ukrep se je odločilo kljub prezasedenosti zavoda in dejstvu, da so s tem kršene ali ogrožene pravice drugih uporabnikov varovanega oddelka tega zavoda, saj so tudi sedaj nasprotnemu udeležencu, varovancem v ZUDV Dornava in osebju z namestitvijo nasprotnega udeleženca v ta zavod kršene osnovne pravice do življenja in zdravja.

11. Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, zaradi prezasedenosti socialno varstvenega zavoda Dom Lukavci pa je sklep prve stopnje glede časa sprejema spremenilo tako, da je izreklo, naj se premestitev nasprotnega udeleženca opravi takoj, ko se bo v varovanem oddelku udeleženca sprostilo mesto. Namestitev v prezaseden varovani oddelek socialno varstvenega zavoda namreč ni sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice drugih uporabnikov tega oddelka.

**Navedbe revidenta**

12. Udeleženec poudarja, da namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, čeprav ta ni verificiran za sprejem in obravnavo mladoletnih oseb in ne izvaja programa vzgoje in izobraževanja, do katerega je upravičena mladoletna oseba, pomeni kršitev Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), saj udeleženec na podlagi ZSV in drugih predpisov nima registrirane dejavnosti za mladoletne osebe in niso izpolnjene vse zahteve iz 74. člena ZDZdr. Po ZSV in na njegovi podlagi sprejetem Pravilniku o standardih in normativih o socialnovarstvenih storitvah (v nadaljevanju Pravilnik o standardih) posebni socialno varstveni zavodi opravljajo posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe. Obstoječa zakonodaja ne predvideva namestitve mladoletnega nasprotnega udeleženca v varovani oddelek pri udeležencu. Mladoletni nasprotni udeleženec je usmerjen v posebni program vzgoje in izobraževanja z odločbo Zavoda RS za šolstvo in mu pravice iz te odločbe pripadajo do njegovega 26. leta starosti. V sklopu institucionalnega varstva mu je treba zagotavljati tudi usposabljanje, ki vključuje organiziranje in izvajanje posebnega vzgojno izobraževalnega programa, ki ga udeleženec kot posebni socialno varstveni zavod ne izvaja. Zaposleni pri udeležencu nimajo znanja in veščin, ki so predpisane in zahtevane za delo z mladoletnimi osebami. Udeleženec izvaja le storitve za polnoletne osebe z motnjami v duševnem razvoju ter težavami v duševnem zdravju za upravičence, kot so opredeljeni v 8. členu Pravilnika o standardih in kamor mladoletnega nasprotnega udeleženca ni mogoče uvrstiti. Z namestitvijo na varovani oddelek bi bila nasprotnemu udeležencu kršena pravica iz 14. člena Ustave, odvzeta pa bi mu bila tudi pravica do izobraževanja. Udeleženec se zaveda, da v Republiki Sloveniji ni verificiranega varovanega oddelka za mladoletne osebe z več motnjami v duševnem funkcioniranju in da si je sodišče pridobilo tudi „mnenje“ MDDSZ. Ob vsaki novi presoji nameščanja ali odraslih oseb v prezasedene oddelke socialno varstvenih zavodov ali mladoletnih oseb v varovane oddelke socialno varstvenih zavodov se razlaga, da je treba „prednostno pristopiti k reševanju zadeve“ in da rešitve niso v domeni sodišča. Že pred 6 leti je bil mladoletnik nameščen v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Situacija je še vedno enaka. Še vedno ni varovanega oddelka za mladoletne osebe in še vedno se soočamo s prezasedenimi varovanimi oddelki. S sklepom, s katerim se v nasprotju z veljavno zakonodajo namešča mladoletno osebo v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, čeprav zavod ni pristojen in usposobljen zagotoviti pravic, ki mladoletniku pripadajo, pa se vzpostavlja tudi izredno nevarna sodna praksa.

13. V pravočasni dopolnitvi revizije udeleženec navaja, da premestitev sploh ni potrebna ob dejstvu, da je mladoletni nasprotni udeleženec že nameščen v primerno usposobljenem zavodu (ZUDV Dornava), in nakazuje bistveno boljšo možnost za njegovo namestitev v edino primeren zavod na Igu (Center za usposabljanje, delo in varstvo Draga Dolfke Boštjančič) s primernim kadrom in primerno verifikacijo. Ponovno poudarja, da gre za kršitev Ustave, in sicer 19. in 21. člena, ki zagotavljata varstvo osebne svobode ter človekove osebnosti in dostojanstva ter se sklicuje na sklep II Ips 36/2010. Nameščanje mladoletne osebe v varstveno organizacijo, ki za to ni verificirana, gotovo pomeni nazadovanje njegovih pridobljenih sposobnosti in veščin za dosedanje osvojeno samostojno življenje v ZUDV Dornava.

**Postopek pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem**

14. Vrhovno sodišče je s sklepom 6. 11. 2020 revizijski postopek prekinilo in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za presojo ustavnosti ZSV in ZDZDr. V zahtevi za presojo ustavnosti je zapisalo, da po ZDZdr sodišča obravnavajo tudi otroke in mladostnike. V 15. členu ZDZdr določa, da se mladoletnikom v času obravnave zagotavlja še posebno skrb in varstvo pravic in da se mladoletnika praviloma ne sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom skupaj s polnoletnimi osebami, razen če bi bilo to zanj koristno. Socialno varstveni zavodi v obstoječem sistemu nimajo posebnih varovanih oddelkov za mladoletnike, prav tako zanje ni varovanih oddelkov ali posebnih enot v okviru zavodov za usposabljanje in varstvo otrok. Brez dvoma pa je neprimerno nameščanje mlajših bolnikov oziroma duševno manj razvitih mladoletnih oseb v varovane oddelke socialno varstvenih zavodov med duševne bolnike, ki so zanje lahko nevarni (bolnike s psihozami, „poforenzike“ ipd.). To izhaja že iz ZSV kot krovnega zakona na področju socialnega varstva. Zakon posebej obravnava institucionalno varstvo odraslih, starejših, mlajših invalidnih oseb in otrok in logično je, da bi se različnim kategorijam oseb z različnimi potrebami tudi prostorsko morala zagotoviti ločena, posebna, njim prilagojena obravnava. Institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov ZSV sicer ureja v 16., 53. in 54. členu, vendar pa v resnici posebnega varovanega oddelka za otroke in mladoletnike v Republiki Sloveniji ni. Država torej ni ustrezno poskrbela za učinkovito varstvo in uresničevanje pravic najbolj ranljive kategorije, to je otrok s hudimi motnjami v duševnem razvoju, in to kljub temu da je bila na problem (na širši ravni, pa tudi na ta konkreten primer) že večkrat opozorjena. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna (ne)ureditev v nasprotju z Ustavo iz enakih razlogov, kot je Ustavno sodišče ugotovilo v odločbi U-I-477/18-19 in Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, torej zlasti z 19. in 21. členom, pa tudi 52. in 56. členom, ki zagotavljata varstvo in pravice invalidov ter otrok. Izvedbena pravna praznina sodišča sili, da odločajo v nasprotju z zakonom. To je v nasprotju tudi s 125. členom Ustave, ki varuje neodvisnost sodnikov. Sodišče se je zavedalo, da za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda ni bil izpolnjen pogoj iz zadnje alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, a je ocenilo, da je v danem primeru rešitev najustreznejša oziroma da na ta način kar najmanj posega v pravice prizadetih oseb (drugih varovancev, osebja in nasprotnega udeleženca). Drugače kot s posegom v človekove pravice vsaj enega od prizadetih subjektov ni moglo odločiti. Sodišča so torej prisiljena odločati o namestitvah mladoletnikov v ustanove in v okolje, za katere vedo, da zanje niso ustrezni. Poleg tega so prisiljena pri odločanju upoštevati kriterije, ki so najmanj vprašljivi (kot npr. telesna konstitucija in moč), namesto potrebe in značilnosti posameznika ter s tem povezane terapije, dejavnosti ter končno varstvene in terapevtske cilje, ki se zasledujejo v varovanih oddelkih za otroke v primerjavi z varovanimi oddelki za odrasle. Ker država ni izvedla vseh potrebnih aktivnosti v smeri resničnega (učinkovitega) uresničevanja pravic pozitivnega statusa oseb z duševnimi motnjami in otrok s posebnimi potrebami, je Vrhovno sodišče ocenilo, da obstaja na tem področju protiustavna izvedbena pravna praznina, ki je z ustaljenimi metodami pravne razlage ni mogoče zapolniti, zato je predlagalo, naj Ustavno sodišče oceni skladnost ZSV in ZDZdr z Ustavo.

15. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-460/20-25 z dne 28. 9. 2023 presojo omejilo le na ZDZdr, na katerem temelji odločitev o sprejemu mladoletnika v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Odločilo je, da ZDZdr ni v neskladju z Ustavo. ZDZdr ureja sprejem osebe v obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda enotno za vse osebe, ne glede na starost oziroma morebitne druge okoliščine, mladoletnikom pa v času obravnave zagotavlja še posebno skrb in varstvo pravic (prvi odstavek 15. člena ZDZdr). ZDZdr tako zadosti zahtevam, ki glede dopustnosti posega v pravico do osebne svobode mladoletnih oseb z duševno motnjo izhajajo iz 19. člena, prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 56. člena Ustave. Iz ZDZdr tudi ne izhaja, da bi varovani oddelki smeli biti organizirani le v posebnih socialno varstvenih zavodih za odrasle oziroma v domovih za starejše. Razlogi, zakaj se ustanovitelj obstoječih zavodov za usposabljanje (do trenutka vložitve zahteve predlagatelja) ni odločil za organizacijo varovanih oddelkov v okviru teh zavodov, pa ne morejo vplivati na presojo ustavnosti zakonskih podlag, ki omogočajo izvedbo sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda tudi za mladoletne osebe.

16. Ker je z odločitvijo Ustavnega sodišča prenehal razlog za prekinitev revizijskega postopka, je Vrhovno sodišče sklenilo, da se ta nadaljuje (I. točka izreka sklepa).

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

17. Revizija ni utemeljena.

18. Že iz povzetka vsebine zahteve za presojo ustavnosti izhaja odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno revizijsko vprašanje, pri čemer pa je treba poudariti, da je Vrhovno sodišče izhajalo iz (tedaj) obstoječe organizacijske strukture socialnovarstvenih zavodov in zavodov za usposabljanje. Izhajalo je torej iz predpostavke, da niti v socialno varstvenih zavodih niti v zavodih za usposabljanje ni organiziran poseben varovani oddelek za mladoletnike. Odločitev o namestitvi v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda (je) torej pomeni(la) (implicira/la) odločitev o namestitvi skupaj z drugimi odraslimi varovanci. Po presoji Vrhovnega sodišča pa taka namestitev, torej namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda skupaj s polnoletnimi osebami ni dopustna, razen če bi bilo to njej v korist (arg. iz 15. člena ZDZdr), česar za konkretno zadevo glede na uvodoma predstavljeno stanje nasprotnega udeleženca ni mogoče trditi.

19. Ne glede na takšen odgovor pa, upoštevajoč vse okoliščine konkretne zadeve, reviziji ni ugodilo. Stanje nasprotnega udeleženca narekuje, da mora sodišče odrediti ustrezen ukrep in odločiti o njegovem sprejemu v ustrezno (v danih okoliščinah najustreznejšo) ustanovo, četudi ni ustrezne sistemske rešitve za nameščanje otrok in mladoletnikov. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-477/18-19 in Up-93/18-37 (odločba z dne 23. 5. 2019) izpostavilo nujnost odločanja sodišč o namestitvi oseb celo v primeru, če so vsi posebni socialno varstveni zavodi z verificiranimi varovanimi oddelki v državi, prezasedeni. Problem je tu podoben, le da ustreznega varovanega oddelka za nameščanje mladoletnikov (v času odločanja sodišč prve in druge stopnje) sploh ni (bilo1). Udeleženec v reviziji torej utemeljeno opozarja na sistemski problem, neutemeljeno pa meni, da zaradi odsotnosti ustreznega predpisa ni mogoča namestitev take osebe v socialno varstveni zavod. Ob odsotnosti ustrezne institucije iz istih razlogov tudi ne bi bila mogoča namestitev v katerikoli drug zavod ali ustanovo. Nevzdržno pa bi bilo, da bi bila zato oseba prepuščena sama sebi.

20. Nasprotni udeleženec je bil očitno v skladu z Zakonom o usposabljanju otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju ZUOPP-1) vključen v program vzgoje in izobraževanja s posebnim programom in nameščen v ZUDV Dornava, saj sodišči prve in druge stopnje navajata odločbo Zavoda RS za šolstvo,2 katere pravni temelj je v 30. členu ZUOPP-1. Kljub temu, da je po mnenju izvedenke pri nasprotnem udeležencu prišlo do poslabšanja stanja v primerjavi s tistim ob sprejetju v zavod in da je zavod ob doseženem 15. letu prekinil posebni program vzgoje in izobraževanja, iz podatkov spisa ni razvidno, da bi prišlo do spremembe usmeritve ali predčasnega prenehanja veljavnosti dokončne odločbe o usmeritvi ali njenega dela v skladu s 33. členom ZUOPP-1. Dejstvo pa je, da po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nasprotni udeleženec ni več vključen v njihov program vzgoje in izobraževanja. Ker se nasprotni udeleženec glede na svoje stanje ni sposoben vključevati v posebne programe vzgoje, izobraževanja in usposabljanja, z nastanitvijo v ustanove, ki takih programov ne nudijo, ne bo kršena njegova pravica do izobraževanja in usposabljanja, kar izpostavlja revident. Tudi v ZUDV Dornava ostaja zgolj nameščen. ZUDV Dornava pa mu ustrezne (varne) namestitve niti ne more nuditi, glede na to da ne razpolaga z vsemi potrebnimi sredstvi (posebnimi varovalnimi ukrepi), ki so po mnenju konzilija specialistov UPK Ljubljana z dne 31. 1. 2020 potrebni in uspešni. Logičen je zato zaključek sodišč prve in druge stopnje, da namestitev nasprotnega udeleženca v ZUDV Dornava ni primerna niti z vidika varstva nasprotnega udeleženca niti z vidika varstva drugih varovancev zavoda niti z vidika kadrov zavoda, ki ne le, da s posebnimi varovalnimi ukrepi ne razpolagajo, ampak za to tudi niso usposobljeni. Iz enakih razlogov tudi ne bi bila primerna premestitev nasprotnega udeleženca v kateri drug center za usposabljanje, delo in varstvo, kar predlaga udeleženec v dopolnitvi revizije.

21. Sodišče prve stopnje je izpeljalo izčrpen postopek, v katerega je vključilo vse socialno varstvene zavode z varovanim oddelkom, ki so utemeljeno izpostavili mladoletnost nasprotnega udeleženca kot kriterij, ki ne ustreza zakonsko predvidenim pogojem za sprejem, in MDDSZ, ki pa pravega odgovora – razen opozorila na sistemsko neurejen problem – ni ponudilo. Ker mladoletni nasprotni udeleženec glede na svoje stanje ne izpolnjuje več pogojev za namestitev v ZUDV Dornava med mladoletne oskrbovance in ni primerno, da ostane v oskrbi osebja, ki ne izpolnjuje pogojev za njegovo pravilno oskrbo in varovanje, je sodišče presojalo, kateri od socialno varstvenih zavodov z varovanimi oddelki, bi bil v konkretnem primeru najprimernejši. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je pomembna prvina sodne presoje o dopustnosti ukrepa v posameznem primeru tudi izvršitvena faza in s tem odreditev namestitve osebe le v tako konkretno ustanovo, ki je ustrezna za izvrševanje ukrepa. V sicer ne povsem primerljivih zadevah3 je tako odredilo tudi presojo oziroma tehtanje možnosti nastanitve osebe v psihiatrično bolnišnico. Ob upoštevanju dejstva, da bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb potem, ko se njihovo zdravljenje zaključi, in upoštevanju pogojev, ki jih zakon predpisuje za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom, tudi ta rešitev ne ustreza vsem zahtevanim zakonskim pogojem. Ker pa bi – zaradi ne ustanovitve varovanih oddelkov za mladoletnike – sistemsko nameščanje mladoletnikov s hudimi motnjami v razvoju v psihiatrične bolnišnice (kot v času odločanja sodišč edine ustrezne ustanove za njihovo namestitev) povzročilo prezasedenost psihiatričnih bolnišnic in onemogočilo njihovo primarno funkcijo (zdravljenje), bo treba v vsakem posameznem primeru vsestransko pretehtati, katera rešitev najmanj posega v pravice vseh prizadetih oziroma neizpolnjevanje katerega od pogojev je za mladoletnika najmanj neugodno.

22. Za obravnavan primer to pomeni, da bi sodišči lahko tehtali tudi med možnostjo nastanitve nasprotnega udeleženca v psihiatrično bolnico v oddelek pod posebnim nadzorom za otroke, torej med po starosti njemu primerne varovance, kjer je osebje nedvomno usposobljeno, da mu nudi potrebno oskrbo in varstvo, in možnostjo namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda med odrasle varovance, katerih struktura je odvisna od trenutnih varovancev. Ne glede na izostanek te ocene pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da (v morebitnem ponovljenem postopku opravljena) naknadna presoja in tehtanje navedenih možnosti zaradi samega poteka časa od pravnomočne odločitve in že zgolj zaradi tega dejstva spremenjenih kriterijev za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda (v kratkem bo dopolnil 20 let) ni (več) smotrno.

23. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 revizijo zavrnilo (II. točka izreka).

24. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 V času do odločitve Ustavnega sodišča sta bila v ZUDV Dornava in CUDV Draga ustanovljena prva posebna varovana oddelka za otroke, ki po zaključenem akutnem bolnišničnem zdravljenju potrebujejo nadaljnjo trajno zaščito ali varstvo. 2 V predlogu predlagatelja in sklepih sodišč prve in druge stopnje se navaja odločba Zavoda RS za šolstvo št. 971-3611236/2013-7 z dne 18. 7. 2013. Odločbe v spisu sicer ni. 3 II Ips 51/2019 in II Ips 71/2019; ne povsem primerljivih zato, ker je šlo za vprašanje namestitve polnoletnih oseb, za katere so sicer na razpolago primerne institucije.