Jedro

Potem, ko je na podlagi spremenjenega Zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (preč.b. Ur.l. SFRJ, št. 17/84) stopil v veljavo Odlok o obrestovanju deviz, ki jih imajo občani na deviznem računu ali kot devizno hranilno vlogo (Ur.l. SFRJ št. 16/84), je tožena stranka po tem predpisu obrestovala vezana sredstva v dinarjih. Tožnik je s tožbo z dne 17.2.1993 in skrčitvi zahtevka dne 1.6.1993 (r.št. 6) zahteval še plačilo deviznih obresti za čas od 1.11.1984 do vključno 31.12.1988. Po 1.odst. 372.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastarajo terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (mednje spadajo obresti), v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da tožnik ob vložitvi tožbe ni bil več upravičen zahtevati izpolnitve devizne obrestne terjatve (1.odst. 360.čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožene stranka plačati tožniku 7,5% pogodbene obresti od zneska 1.756,31 Lstg za čas od 1.11.1984 do 31.12.1988 z ustreznimi zamudnimi obrestmi, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo kreditne hranilne vloge na vpogled v valuti Lstg od 1.1. naslednjega leta za preteklo leto do plačila. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta zavzeli stališče, da je bila tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe že zastarana.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri ni navedel revizijskih razlogov. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče njegovemu zahtevku ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da kasnejši predpis ni mogel vplivati na izpolnjevanje dogovorjenih pogodbenih obveznosti tožene stranke. Zaradi korektnih poslovnih odnosov bi morala tožena stranka doseči s tožnikom nov sporazum. S spremembo obrestovanja od leta 1984 dalje tožnik ni bil seznanjen do obvestila tožene stranke z dne 19.4.1991, ki ga je v celoti dojel šele 21.5.1992. Zastaralni rok bi lahko začel teči šele takrat in do vložitve tožbe ni potekel. Končno še navaja, da so glede zastaranja najbolj sporne obresti za leto 1989, ki jih sodišče druge stopnje za razliko od sodišča prve stopnje v sodbi sploh ne omenja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnik v reviziji ni navedel revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po 386.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Omenjene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ni ugotovilo. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa sta sodišči pri odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je tožnik dne 11.5.1978 sklenil s toženo stranko pogodbo o namenski vezavi deviznih sredstev za dobo 16 let. S to pogodbo se je tožena stranka zavezala, da mu bo od vezanih deviznih sredstev obračunavala obresti po 7,5% letni obrestni meri v isti valuti, kot so bila vezana sredstva. Potem, ko je na podlagi spremenjenega Zakona o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino (preč.b. Ur.l. SFRJ, št. 17/84) stopil v veljavo Odlok o obrestovanju deviz, ki jih imajo občani na deviznem računu ali kot devizno hranilno vlogo (Ur.l. SFRJ št. 16/84), je tožena stranka po tem predpisu obrestovala vezana sredstva v dinarjih. Tožnik je s tožbo z dne 17.2.1993 in skrčitvi zahtevka dne 1.6.1993 (r.št. 6) zahteval še plačilo deviznih obresti za čas od 1.11.1984 do vključno 31.12.1988. Po 1.odst. 372.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastarajo terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (mednje spadajo obresti), v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da tožnik ob vložitvi tožbe ni bil več upravičen zahtevati izpolnitve devizne obrestne terjatve (1.odst. 360.čl. ZOR). Okoliščina, kdaj je tožena stranka seznanila tožnika s spremenjenimi predpisi o obrestovanju deviznih vlog, na tek zastaralnega roka ni vplivala. Glede na revizijske navedbe o pomanjkljivosti sodbe sodišča druge stopnje, ki ne omenja obresti za leto 1989, se pripominja, da tožbeni zahtevek teh obresti ni vseboval. Ker je bil tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen zaradi zastaranja, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi razlogi, s katerimi obrazlaga tožnik utemeljenost svojega zahtevka.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).