Jedro

Ker je tožeča stranka zatrjevala obstoj ustnega dogovora med pravdnima strankama in za potrditev tega predlagala zaslišanje prič in strank, bi te sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predložene listinske dokumentacije in dejstvo, da je tožena stranka izrecno zanikala, da bi sklenila kakršenkoli ustni dogovor s tožečo stranko, še ne morejo biti utemeljen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič in strank.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 16.690,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2020 dalje do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 1.567,15 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da tožeča stranka zahteva plačilo računa št. 3-4/2020 z dne 9. 1. 2020, v vtoževanem znesku 16.690,00 EUR z obrestmi, ki ga je izstavila za svetovanje in posredovanje nakupa nepremičnin v Novi Gorici, - da je nesporno, da je tožena stranka predmetne nepremičnine kupila, da pa zanika, da bi s tožečo stranko kdajkoli sklenila pogodbo (o posredovanju) pri nakupu predmetnih nepremičnin, - da tožeča stranka svoj zahtevek gradi na Pogodbi o poslovnem svetovanju z dne 5. 10. 2018 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeni z družbo A., d. o. o. in družbo B., d. o. o. kot naročnikom celostnega svetovanja pri pridobitvi nepremičnin, - da je to tožeča stranka zapisala tudi na zgoraj navedeni račun, - da tožeča stranka torej zahteva plačilo svojega truda in prizadevanja, da je družba B., d. o. o. odstopila od namere nakupa predmetnih nepremičnin, zato da jih je lahko zatem tožena stranka kupila, - da za tak zahtevek ni nobene opore v listinah, ki jih je v podporo zahtevku v spis vložila tožeča stranka, - da je tudi vsa korespondenca s toženo stranko in notarko v zvezi z nakupom predmetnih nepremičnin, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, bila poslana iz elektronskega naslova C., d. o. o., da je podpisan A. A. (zakoniti zastopnik C., d. o. o.), da pa nikjer ni nobenega sledu o tožeči stranki, - da je tožeča stranka celo sama navedla, da je družba C., d. o. o. prevzela vodenje komunikacije z družbo D., d. d., to je prodajalcem predmetnih nepremičnin, ter toženo stranko kot kupcem, - da se je tožeča stranka sklicevala tudi na priloženo zavezujočo ponudbo tožene stranke z dne 28. 6. 2021, iz katere izhaja, da je tožena stranka ob zavezujoči ponudbi poleg svojih kontaktnih podatkov dala tudi kontaktne podatke A. A. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje strank in prič B. B. (B., d. o. o.) ter A. A. (C., d. o. o.). Dokazne predloge je zavrnilo z utemeljitvijo, da je ob zgoraj navedenem ugotovljenem dejanskem stanju, temelječem na navedbah tožeče stranke in priloženi listinski dokumentaciji in ob dejstvu, da je tožena stranka izrecno zanikala, da bi sklenila kakršenkoli ustni dogovor s tožečo stranko, že iz navedb strank in predloženih listinskih dokazov lahko ugotovilo vsa pomembna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

6. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič in strank, ki bi potrdile, da je bil s toženo stranko sklenjen ustni dogovor, da slednja vstopi v posel pod istimi pogoji, kot so veljali za družbo B., d. o. o., in sicer na podlagi pogodbe z dne 5. 10. 2018. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami: - da sta imeli z družbo A., d. o. o. z lastniki sklenjen dogovor o prodaji (med drugim) nepremičnin parc. št. 323, 324/4 in 324/5, vse k. o. ..., ter hkrati veljavno pogodbo z družbo B., d. o. o. glede svetovanja pri pridobivanju predmetnih nepremičnin, - da je tožena stranka pristopila k družbi A., d. o. o., s katero je že predhodno poslovno sodelovala, ter pokazala veliko zanimanje za nakup zgoraj navedenih nepremičnin, katere je nameravala kupiti družba B., d. o. o., - da je bil med tožečo stranko, toženo stranko, družbo A., d. o. o. in družbo B., d. o. o. dosežen dogovor o odstopu zemljišča ter med tožnikom, toženo stranko in družbo A., d. o. o. dogovor o tem, da tožena stranka glede plačila honorarja in drugih obveznosti prevzema oziroma sprejema vse pogoje, kot izhajajo iz Pogodbe, - da je tožeča stranka vodila komunikacijo z družbo B., d. o. o. glede odstopa od nakupa, saj je s to družbo že v preteklosti sodelovala, družba A., d. o. o. pa je prevzela vodenje komunikacije med družbo D., d. d. ter toženo stranko, - da ni logično, da bi tožeča stranka in družba A., d. o. o. prepričali družbo B., d. o. o., s katero je bilo dogovorjeno, da jima plača znesek v višini 10,00 EUR na kvadratni meter od pridobljenega zemljišča, naj odstopi od nakupa zgoraj navedenih nepremičnin, v kolikor ne bi bilo hkrati dogovorjeno, da bo tožena stranka nase prevzela iste obveznosti oziroma pogoje pri posredovanju, - da sta tožeča stranka in družba A., d. o. o. dosegli, da je družba B., d. o. o. pristala na to, da odstopi od nakupa zgoraj navedenih nepremičnin ter s tem omogoči toženi stranki nakup le-teh ter obenem vodili postopek dogovarjanja in prodajo teh nepremičnin z družbo D., d. d. ter dosegli, da je slednja predmetne nepremičnine prodala toženi stranki, - da je neresnično zatrjevanje tožene stranke, da ni naročila nobene storitve svetovanja in posredovanja, saj tožena stranka predmetnih nepremičnin ne bi mogla pridobiti, v kolikor tožeča stranka ne bi posredovala pri družbi B., d. o. o. ter dosegla njen odstop od njihovega nakupa.

8. Tožena stranka je trdila: - da iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi obstajal kakršenkoli dogovor, ki bi bil osnova za izstavitev vtoževanega računa, - da med pravdnima strankama ni bilo nikoli karkoli dogovorjeno, da tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila nobene pogodbe in z njo ni bila nikoli v nobenem razmerju, - da ni naročila nobene storitve svetovanja in posredovanja, - da so razmerja, ki jih opisuje tožeča stranka, razmerja med njo in pogodbenimi partnerji B., d. o. o. ter A., d. o. o., nikakor pa v teh razmerjih ni udeležena tožena stranka, - da navedbe tožeče stranke o tem, da ni logično, da bi prevzemnici posla, to je družbi A., d. o. o. in tožeča stranka prepričali družbo B., d. o. o., naj odstopi od nakupa treh parcel, nič ne kažejo na to, da bi bila dolžna tožena stranka kaj plačati, - da ni res, da bi tožena stranka prepustila vodenje postopka tožeči stranki, saj o tem ni sklenjene nobene pogodbe, kar je za takšno razmerje obvezno.

Tožena stranka je podrejeno ugovarjala tudi višini vtoževanega računa.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka zahteva plačilo za svoj trud in prizadevanje, da je družba B., d. o. o. odstopila od namere nakupa zgoraj navedenih nepremičnin, zato da jih je lahko zatem tožena stranka kupila, kar kaže na pravno naravo mandatnega razmerja. Tožeča stranka je zatrjevala, da se je s toženo stranko ustno dogovorila za plačilo za svoj trud v višini plačila, ki bi ji pripadalo po Pogodbi, sklenjeni z družbo B., d. o. o. Predložena listinska dokumentacija sicer res izkazuje le obstoj komunikacije med družbo A., d. o. o. in toženo stranko, družbo D., d. d. ter notarko, ne pa tudi komunikacije med tožečo stranko in toženo stranko ter med tožečo stranko in družbo B., d. o. o. Vendar pa to še ne dokazuje, da s strani tožeče stranke zatrjevane komunikacije ni bilo niti da dogovor med tožečo stranko in toženo stranko ni bil sklenjen.

10. Ker je tožeča stranka zatrjevala obstoj ustnega dogovora med pravdnima strankama in za potrditev tega predlagala zaslišanje prič in strank, bi te sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi predložene listinske dokumentacije in dejstvo, da je tožena stranka izrecno zanikala, da bi sklenila kakršenkoli ustni dogovor s tožečo stranko, še ne morejo biti utemeljen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanje prič in strank. Ker sodišče prve stopnje predlaganih prič in strank ni zaslišalo, je tožeči stranki odvzelo pravico do izjave in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj glede na naravo kršitve te ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje namreč ni zaslišalo nobene priče oziroma strank, ki jih je v potrditev zatrjevanega ustnega dogovora predlagala tožeča stranka. Zato trditev tožeče stranke ni moglo celostno presojati. V kolikor bi te dokaze izvajalo pritožbeno sodišče, bi to pomenilo, da se je do zatrjevanega ustnega dogovora na podlagi izpovedb zaslišanih prič in strank prvič opredelilo, s čimer bi pravdnima strankama odvzelo pravico do pritožbe. Z izvajanjem dokazov na prvi stopnji pa se tudi ne bo zavlekel postopek.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.