Jedro

Tožena stranka, ki trdi, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi dedovanja, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more uspešno sklicevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico in je lastnica nepremičnin parc. št. 1270/3, gozd v izmeri 1089 m2, parc. št. 1272/2, travnik v izmeri 2033 m2 in parc. št. 1272/3, njiva v izmeri 518 m2, ki so vse vpisane v vl. št. 369, k.o. S. in parc. št. 54, travnik v izmeri 1287 m2, parc. št. 55, pašnik v izmeri 43 m2, parc. št. 56, travnik v izmeri 658 m2 in parc. št. 239, pašnik v izmeri 1558 m2, ki so vse vpisane v vl. št. 1434, k.o. K. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižne listine in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.515,62 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožena stranka lastninsko pravico pridobila v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo. Kronski dokaz, da je bila toženka v dobri veri, je sodna poravnava opr. št. P 1536/2003-II, sklenjena pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 24.5.2005. Do tega dokaza se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo in ga ovrednotilo. Sodna poravnava v celoti, še posebej izrecno pa v 4. točki, nesporno dokazuje, da je bila tožena stranka v dobri veri. Iz 4. točke poravnave namreč izhaja, da bo toženka pridobila po očetu M. Š. nepremičnine vpisane v vl. št. 369 k.o. S. in vl. št. 1434 k.o. K. in da se ostali dediči glede teh nepremičnin odpovedujejo karkoli dedovati. Na sodno poravnavo se je toženka ves čas postopka sklicevala. Če bi vedela, da njen oče ni lastnik teh nepremičnin, takšne poravnave ne bi nikoli sklenila. V zemljiški knjigi je bil kot lastnik naveden njen oče in zanjo je to zadoščalo. Tožena stranka je nesporno zaupala v zemljiško knjigo. Dobro vero in zaupanje v zemljiško knjigo je tožena stranka ob drugih dokazih dodatno izkazala tudi z dokazom DURS-a z dne 29.3.2010, iz katerega izhaja, da je toženka kot davčna zavezanka od 2007 dalje evidentirana v davčnih evidencah za obračunavanje obveznosti iz naslova kmetijske dejavnosti za obravnavane nepremičnine. Tudi do tega se sodišče ni opredelilo. Izpostaviti je treba še ugotovitve sodišča, da ima kupoprodajna pogodba, ki jo je predložila tožeča stranka, številne pomanjkljivosti, pomote glede parcel in tudi ni navedenih pravih parcelnih številk. Obrazložitev sodišča je pomanjkljiva, podano je nasprotje dokazov z izrekom sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Glede na vsa dejstva in dokaze je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 2. odstavka 44. člena SPZ.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka dokazala, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki ga uzakonja 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožena stranka je trdila, da je lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah pridobila na podlagi sklepa o dedovanju po pokojnem M Š., opr. št. IV D 597/2000 z dne 7.4.2006. Torej ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Zato se tudi na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki velja za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, tožena stranka ne more uspešno sklicevati.

Prav tako se pritožnica neutemeljeno sklicuje na določilo 2. odstavka 44. člena SPZ, ki enako kot 1500 par. ODZ, varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo in določa, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Kot že rečeno, je toženka lastninsko pravico pridobila na podlagi dedovanja, zato se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo sklicuje neutemeljeno. Da toženka ni bila v dobri veri, dokazuje nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženo stranko že v zapuščinskem postopku T. Š. seznanil s tem, da so bile obravnavane nepremičnine prodane. To potrjuje zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV D 597/2000 z dne 3.4.2003 v prilogi A10. Toženka je imela že aprila 2003, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, razlog za dvom v to, ali so nepremičnine res pripadale zapustniku. O njeni dobri veri, s katero naj bi se zanesla na zemljiškoknjižne podatke, tako sploh ni moč govoriti.

Pritožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da sodna poravnava, opr. št. P 1536/2003-II z dne 24.5.2005, ki jo je sklenila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, nedvomno dokazuje, da je bila v dobri veri, saj se je z ostalimi dediči dogovorila, da ona deduje sporne nepremičnine. Na tak dogovor je pristala zato, ker je verjela, da je njen oče M. Š. lastnik obravnavanih nepremičnin. Ta pritožničin argument dejstva, da je imela že leta 2003 razlog za dvom v lastništvo nepremičnin, ne more izpodbiti. Prav tako zatrjevana okoliščina, da sodne poravnave s tako vsebino ne bi sklenila, če bi vedela, da pokojni ni bil lastnik, na njen položaj kot sodedinje ne vpliva. V skladu z določilom 149. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodediči namreč jamčijo, da stvar, ki je bila sodediču dodeljena v dedni delež, nima pravnih napak. Če tretja oseba vzame sodediču to stvar na temelju kakšne pravice, nastale pred delitvijo, npr. svoje lastninske pravice, lahko sodedič zahteva, da mu drugi sodediči povrnejo izgubo v sorazmerju s svojimi dednimi deleži, pri čemer tudi sam nosi del škode, ki odpade nanj v sorazmerju z dednim deležem (glej: Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list RS 2009, stran 228).

Pritožnica v pritožbi izpostavlja tudi okoliščino, da je od leta 2007 davčna zavezanka za obračunavanje obveznosti iz naslova kmetijske dejavnosti za obravnavane nepremične, kar naj bi kazalo na njeno dobro vero. To ne drži. Glede na to, da je bila do leta 2007, ko je tožnica vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice, davčna zavezanka za obračunavanje obveznosti tožnica, to dejstvo kvečjemu kaže na to, da je toženka zaradi potreb pravde poskrbela za spremembo podatkov, njene dobre vere pa nikakor ne potrjuje, kar pritožnica v pritožbi zmotno izpostavlja.

Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do pomanjkljivosti številk parcel v kupoprodajni pogodbi med pravnima prednikoma pravdnih strank ni opredelilo. Izrecno je namreč ugotovilo, da pogodbeni stranki Š. M. in F. M. pri sestavi kupoprodajne pogodbe nista vedeli točnih parcelnih številk nepremičnin. Na podlagi naznanilnega lista iz leta 1956, dopisa odvetnika Z. ter skladne izpovedi A. M., A. P. in tožnice je ugotovilo, da sta se pravna prednika pravdnih strank dejansko strinjala, da M. F. kupi vse nepremičnine M. Š. v k.o. K. in tiste nepremičnine v k.o. S., ki jih ni že prej prodal K. J.. Tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče do pomanjkljivosti v kupoprodajni pogodbi ni opredelilo. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev pomanjkljivo obrazložilo oziroma, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo in nasprotje med dokazi. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, med njimi ni nasprotij kot tudi ne z listinami v spisu. Bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).