Jedro

Obveznost izpolnitve vtoževane terjatve je pravilno naložena alternativno: v tuji valuti in v njeni tolarski protivrednosti.

Toženi stranki je prepuščena izbira, v kateri valuti bo poravnala svojo obveznost vse dotlej, dokler tožeča stranka ne izbere enega načina poravnave terjatve. Napačno je mnenje tožene stranke, da gre za kumulacijo tožbenih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za plačilo v uvodu navedene glavnice v avstrijskih šilingih s 6% zamudnimi obrestmi ali tolarski znesek z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 3.5.1994 do plačila; za stroške protestnega postopka in stroške izvršilnega postopka. Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo in odločilo še o stroških pravdnega postopka. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke za znesek 2.800,00 ATS oziroma tolarsko protivrednost tega zneska z obrestmi in v tem delu sklep o izvršbi razveljavilo v 1. točki izreka ter za enak znesek tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da sporna protestirana menica po našem pravu ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine. Meni, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv. Prav tako ji ni razumljivo, zakaj sta ji sodišči naložili plačilo obveznosti v tuji valuti ali v tolarski protivrednosti tuje valute. Razglablja o eventualni kumulaciji zahtevkov in trdi, da ta ni možna. Tožena stranka si postavlja vprašanje, katero pravo velja za konkretni spor. Pojasnjuje, da ne pozna avstrijskega prava in da dvom o pravilnosti uporabe materialnopravnih predpisov ni bil odpravljen v izpodbijani sodbi. Tožeči stranki očita, da je nepošteno izpolnila listino o dolgu v svojo korist in da gre za zlorabo meničnega blanketa. Končno ponuja svoj izračun glede višine tožbenega zahtevka in trdi, da se matematični izračun ne izteče. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da je izračun višine terjatve pravilen in da je pravilno naloženo plačilo terjatve alternativno: v tuji valuti ali v tolarski protivrednosti tuje valute, kar daje toženi stranki možnost izbire načina izpolnitve obveznosti. Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti najprej preverilo (386. člen ZPP), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar takšne kršitve ni ugotovilo. Očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, je povsem zgrešen. Revizijsko sodišče je ob preverjanju te trditve ugotovilo, da je v izreku sodbe sodišča druge stopnje povsem jasno zapisano, v katerem delu je ugodeno pritožbi tožene stranke, razveljavljen sklep o izvršbi v dajatvenem delu in za isti znesek zavrnjen tožbeni zahtevek. Enako jasno je zapisano, da se v ostalem delu pritožba zavrne. Revizijska trditev o nejasnem izreku zato ni utemeljena.

V reviziji ni dovoljeno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja ali očitati sodiščema, da sta nepopolno ali zmotno ugotovili dejansko stanje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zato se je moralo revizijsko sodišče omejiti na preizkus tistih revizijskih očitkov, ki ne posegajo v ugotovljeno dejansko stanje: da je kreditojemalka deponirala pri kreditodajalcu en kos akceptne bianko menice v skladu s kreditno pogodbo, da je bila ta menica pravilno izpolnjena in protestirana, da je vtoževani znesek v skladu s kreditno pogodbo in kartico stanja dolga tožene stranke in da je tožeča stranka aktivno legitimirana v tem sporu kot pravna naslednica Posojilnice ...

Na revizijsko trditev, da sporna protestirana menica ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine po našem pravu, je pravilno odgovorilo že sodišče v izpodbijani sodbi, enako pred njim tudi sodišče prave stopnje. Ta trditev je po oceni revizijskega sodišča zgrešena, sploh pa sta se sodišči ukvarjali z osnovnim razmerjem med pravdnima strankama: posojilno (kreditno) pogodbo, v kateri je bilo dogovorjeno sredstvo zavarovanja: bianko menica. Ta je bila pravilno protestirana in predložena kot dokaz.

Revizijska trditev tožene stranke, da ne pozna avstrijskega prava, nima nobene teže: že sodišče prve stopnje je obširno in natančno pojasnilo (šesta in sedma stran sodbe), zakaj je treba uporabiti avstrijsko pravo, istočasno pa tudi, da so določbe glede vsebine bianko menice in načina protesta enake tudi po določbah Zakona o menici (31., 95. in 96. člen ZM).

Obveznost izpolnitve vtoževane terjatve je pravilno naložena alternativno: v tuji valuti in v njeni tolarski protivrednosti. Taka odločitev je celo v korist tožene stranke, zato ni razumljivo, zakaj graja tako odločitev. Namreč toženi stranki je prepuščena izbira, v kateri valuti bo poravnala svojo obveznost vse dotlej, dokler tožeča stranka ne izbere enega načina poravnave terjatve. Napačno je mnenje tožene stranke, da gre za kumulacijo tožbenih zahtevkov. Gre za možnost izbire načina poravnave ene same terjatve, ki sicer obstoji v eni ali več oblikah, vendar je dolžnik prost svoje obveznosti, če jo izpolni v eni (možni) obliki (primerjaj 403. člen in naslednje Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

Očitki revizije o nepoštenem ravnanju tožene stranke pri izpolnjevanju menice niso korektni, predstavljajo revizijsko novoto in posegajo v dejanske ugotovitve, da je bila menica izpolnjena skladno s stanjem dolga po kreditni pogodbi, zato revizijsko sodišče na te očitke ne odgovarja. Glede višine vtoževanega zneska vsebuje izpodbijana sodba povsem jasne razloge, zakaj zahtevek za 2.800,00 ATS oziroma tolarsko protivrednost tega zneska ni utemeljen, v ostali višini pa je zahtevek utemeljen. Revizijski izračun je narejen v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč o višini dolga in tudi zato ni upošteven.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da očitki v reviziji tožene stranke niso utemeljeni, zato je moralo revizijo zavrniti.

Izrek o stroških revizijskega sodišča ni bil potreben, ker pravdni stranki v tem postopku nista priglasili stroškov.