Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, naj se razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dnem 28.11.1993, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz dela ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je namreč, da se tožnik po bolniškem staležu, ki je imel odobrenega od 16.11.1993 do 27.11.1993, ni več vrnil na delo, tako da mu je delovno razmerje prenehalo v skladu z določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Menil je, da je sodišče glede na to, da je direktorica tožene stranke tožniku ustno prepovedala hoditi na delo in mu zagrozila, da ga bo ubila, če se bo vrnil na delo, napačno zaključilo, da je tožnik po poteku bolniškega staleža neupravičeno izostal z dela. Zato ni izpolnjen bistven pogoj za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, kot je nepravilno razsojeno v izpodbijani sodbi. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Ponovno je zatrdila, da ni verjetno, da bi se tožnik res tako prestrašil verbalne grožnje direktorice tožene stranke, da bi ta lahko bila razlog, da se tožnik ni več vrnil na delo. Šlo je namreč za zaseben prepir, ki se je odvijal že 15.11.1993 in bi se zato lahko tožnik o možnostih vrnitve na delo prepričal po koncu bolniškega staleža. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Pri tem sta imeli oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, saj niti med strankama ni bilo spora glede tega, ali se je tožnik po poteku bolniškega staleža 27.11.1993 vrnil na delo ali ne. Sporno je bilo edino vprašanje, ali je bil tožnik po 27.11.1993 z dela odsoten upravičeno ali ne. Glede tega vprašanja pa se tudi revizijsko sodišče pridružuje mnenju prvo in drugostopenjskega sodišča, da je šlo v tožnikovem primeru za neupravičeno odsotnost. Čeprav je bilo v postopku ugotovljeno, da je direktorica tožene stranke tožniku sicer res grozila, da ga bo ubila, če se vrne na delo, je bilo to z njene strani tudi po mnenju revizijskega sodišča storjeno nepremišljeno in v trenutku jeze, tako da ni verjetno, da bi svojo grožnjo izvršila, tudi, če bi se tožnik po končanem bolniškem staležu vrnil na delo. Zato tožnik ni imel upravičenega razloga za izostanek z dela, to pa pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kot ga predvideva 6. točka 1. odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, kar sta pravilno zaključili obe sodišči. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč meni, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).