Jedro

Izvršba je res dovoljena na solastniški delež nepremičnine, ki v naravi predstavlja njen dom, vendar to dejstvo samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo in na podlagi katerega bi dolžnica lahko dosegla razveljavitev dovolitve izvršbe na nepremičnino in izbris hipoteke ter zaznambe izvršbe pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi. Dolžnikov položaj v primeru izvršbe na njegov dom ni varovan z institutom ugovora zoper sklep o izvršbi, pač pa v okviru določb 169. člena ZIZ in v okviru določb 71. in 74. člena ZIZ, ki določajo možnosti odloga izvršbe. Iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ izvršbo mogoče odložiti najdlje do pravnomočne odločitve o ugovoru (prvi odstavek 74. člena ZIZ), prodaja nepremičnine pa je v izvršbi dopustna šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino (drugi odstavek 181. člena ZIZ) in torej šele po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino. Že pojmovno torej dolžnica v obdobju, za katerega bi bilo mogoče dovoliti odlog izvršbe iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ (tj. do pravnomočne odločitve o ugovoru zoper sklep z dne 31. 1. 2022), ne bi mogla utrpeti škode, na katero se je sklicevala (izgube doma), saj pred pravnomočnostjo sklepa o ugovoru prodaje nepremičnine sploh ne bi bilo mogoče realizirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v točkah I in II izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo ugovor dolžnice z dne 11. 2. 2002, v točki II izreka je zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe z dne 11. 2. 2022, v točki III izreka pa je odločilo, da mora dolžnica upniku v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 33,96 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o ugovoru v točki I izreka in zoper odločitev o predlogu za odlog izvršbe v točki II izreka se je dolžnica pravočasno pritožila in navedla, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala v ugovoru ter predlogu za odlog izvršbe z dne 11. 2. 2022. Upnik je predlagal izvršbo z dodatnim sredstvom izvršbe – nepremičnino, ki je dolžničin dom. Že samo po sebi je mogoče domnevati, da bi s prodajo stanovanja, v katerem dolžnica prebiva in je njeno edino nepremično premoženje, utrpela zelo težko nadomestljivo škodo. Ker je dom ustavno varovana kategorija, so določbe 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v pretežni meri namenjene ravno temu varstvu in sodišče mora v primeru, ko bi s prodajo nepremičnine dolžnica ostala brez strehe nad glavo, ravnati še posebej skrbno. Že s tem, ko je predlagana prodaja nepremičnine, ki predstavlja dolžničin dom, je izkazan pogoj nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Dolžnica meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo prestrogo, ko je zaključilo, da dolžnica ni izkazala nastanka nenadomestljive škode oziroma težko nadomestljive škode, saj ne ve, s čim bi lahko to škodo še dokazovala. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne odloži izvršbe, pa je problematična tudi s socialnega vidika, saj dolžnica prejema zelo nizke dohodke, novega doma pa tako že s finančnega vidika ne bo mogla najti. Če bi bila dolžnica finančno stabilna oziroma situirana, bi predmetni dolg tudi plačala. Sodišču druge stopnje je predlagala, da ugodi njenemu ugovoru in predlogu za odlog izvršbe ter ne dovoli izvršbe z vsebino, kot je predlagana. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila s sklepom o izvršbi I 152/2020 z dne 13. 10. 2020 zoper dolžnico dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 3237/2016 z dne 28. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in z rubežem plače in drugih stalnih denarnih prejemkov dolžnice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je bila izvršba z rubežem plače in drugih dolžničinih stalnih prejemkov s sklepom I 152/2020 z dne 12. 11. 2021 pravnomočno ustavljena. Upnik je po pridobitvi informativnega seznama dolžničinega premoženja 14. 12. 2021 predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžničinih premičnin, čemur je sodišče ugodilo s sklepom I 152/2020 z dne 14. 12. 2021. Nato je upnik 28. 1. 2022 predlagal še nadaljevanje izvršbe na dolžničino nepremičnino – del stavbe št. X v stavbi št. Y k.o. ... v lasti dolžnice do ½, ki v naravi predstavlja stanovanje na naslovu dolžničinega stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je po vpisu pod novo zadevo predlogu upnika ugodilo s sklepom I 20/2022 z dne 31. 1. 2022. Zoper navedeni sklep pa je dolžnica nato vložila ugovor in predlog za odlog izvršbe, o katerih je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom.

6. Kot je razvidno iz zgoraj opisanega poteka postopka, je upnik zoper dolžnico že pred predlogom za izvršbo na dolžnici lasten delež na nepremičnini predlagal izvršbo z več različnimi sredstvi izvršbe, pri čemer je bil zgolj delno uspešen le z izvršbo na dolžničina denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet (po navedbah upnika v odgovoru na ugovor je v letu 2021 v okviru tega sredstva izvršbe prejel 472,00 EUR). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zavrnilo ugovorne navedbe, da ni nobene potrebe za nepremičninsko izvršbo. Pri tem je dolžnici tudi pravilno in izčrpno pojasnilo, da ima upnik vse do konca izvršilnega postopka v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov pravico predlagati izvršbo na katerokoli sredstvo ali predmet izvršbe, torej tudi na dolžničin solastniški delež nepremičnine. Dolžnica lahko v tej fazi postopka zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom izvršbe utemeljeno uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo s tem sredstvom (7. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ)1 oziroma ki se nanašajo na postopek izdaje sklepa. Takih razlogov pa v ugovoru ni navedla. Izvršba je res dovoljena na solastniški delež nepremičnine, ki v naravi predstavlja njen dom, vendar to dejstvo samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval izvršbo in na podlagi katerega bi dolžnica lahko dosegla razveljavitev dovolitve izvršbe na nepremičnino in izbris hipoteke ter zaznambe izvršbe pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi.

7. Drži pritožbena navedba, da je dolžničin dom ustavno varovana kategorija, zaradi česar mora sodišče v takem primeru ravnati posebej skrbno. Vendar dolžnikov položaj v primeru izvršbe na njegov dom ni varovan z institutom ugovora zoper sklep o izvršbi, pač pa v okviru določb 169. člena ZIZ (ki predvidevajo obvestitev pristojnega centra za socialno delo in skladno s katerimi lahko dolžnik, ki mora verjetno izkazati, da bo terjatev poplačana z drugim izvršilnim sredstvom ali s prodajo druge nepremičnine2, tudi po izteku 8 dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi, vendar najpozneje do izdaje odredbe o prodaji, predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe ali dovoli izvršbo na drugi nepremičnini, sodišče pa lahko v takem primeru, če iz evidenc, do katerih ima elektronski dostop, ali iz listin, ki so mu predložene, ugotovi, da ima dolžnik drugo premoženje, ki zadošča za poplačilo upnikove terjatve, drugo sredstvo ali predmet izvršbe dovoli tudi po uradni dolžnosti)3 in v okviru določb 71. in 74. člena ZIZ, ki določajo možnosti odloga izvršbe. V tej zvezi sodišče druge stopnje dodaja, da je bila dolžnica s temi določbami seznanjena v pravnem pouku sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na njen solastniški delež na stanovanju.

8. Dolžnica je odlog izvršbe tudi predlagala, sodišče prve stopnje pa je njen predlog najprej presojalo na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ. V zvezi s tem je pravilno zaključilo, da je dolžnica izkazala pogoj iz 6. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ (vložen ugovor zoper sklep o izvršbi), ne pa tudi verjetnosti, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga nastane upniku. Pravilno je pojasnilo, da pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode pomeni pravni standard, ki ga je treba v vsakem konkretnem primeru vsebinsko zapolniti. Drži stališče sodišča prve stopnje, da vsaka prisilna izterjava dolga ne povzroči take škode in da nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda pomeni škodo, ki presega samo realizacijo izvršbe s prodajo nepremičnine, katere posledica je v vsakem primeru v končni fazi izguba nepremičnine, ki je predmet izvršbe. Kot je v točki 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno obrazložilo sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje tam navedene razloge kot pravilne v celoti povzema, pa take škode dolžnica v predlogu ni zatrjevala, saj je navedla le, da bo zaradi prodanega deleža na stanovanju ostala brez strehe nad glavo, s tem pa v hudi socialni stiski. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da bi bilo iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ izvršbo mogoče odložiti najdlje do pravnomočne odločitve o ugovoru (prvi odstavek 74. člena ZIZ), prodaja nepremičnine pa je v izvršbi dopustna šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino (drugi odstavek 181. člena ZIZ) in torej šele po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep, s katerim je dovoljena izvršba na nepremičnino. Že pojmovno torej dolžnica v obdobju, za katerega bi bilo mogoče dovoliti odlog izvršbe iz razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ (tj. do pravnomočne odločitve o ugovoru zoper sklep z dne 31. 1. 2022), ne bi mogla utrpeti škode, na katero se je sklicevala (izgube doma), saj pred pravnomočnostjo sklepa o ugovoru prodaje nepremičnine sploh ne bi bilo mogoče realizirati.

9. Sodišče prve stopnje je dolžničin predlog za odlog izvršbe presojalo tudi na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ in pravilno zaključilo, da dolžnica ni izkazala posebno upravičenih razlogov iz 1. in 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, ki bi utemeljevali odlog izvršbe. Tudi v tem primeru za odlog izvršbe ne zadošča zgolj dejstvo, da se vodi izvršba s prodajo dolžničinega doma, pač pa mora v primeru iz 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ obstajati očitno nesorazmerje med terjatvijo, ki je predmet izvršbe, in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine, ki je dolžnikov dom, pri čemer mora biti sodišču praviloma predloženo tudi obrazloženo mnenje centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov (drugi odstavek 74. člena ZIZ). V primeru iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ pa morajo biti podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik. Med posebno upravičenimi razlogi za odlog izvršbe so sicer lahko tudi socialni razlogi, vendar je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da dolžnica teh razlogov v predlogu ni substancirano zatrjevala. Zgolj navedba, da se bo zaradi prodaje solastniškega deleža stanovanja znašla brez strehe nad glavo in v socialni stiski, za ugoditev predlogu ne zadošča. 10. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da je poleg vsega že navedenega pri presoji predloga za odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov treba upoštevati, da namen odloga izvršbe ni zgolj v odložitvi oprave izvršbe, pač pa gre za institut, ki je namenjen preprečevanju t.i. „socialnih izvršb“ oziroma izvršb na dolžnikov dom v primeru, ko se vodi izvršba za poplačilo manjšega dolga, ki je realno obvladljiv in bi ga bil dolžnik v času odloga z aktiviranjem centra za socialno delo, sorodnikov in humanitarnih organizacij sposoben poplačati in se s tem izogniti grozeči stanovanjski stiski. Odlog izvršbe ne sme upniku trajno odvzeti pravice do izvršbe, ampak dolžniku omogočiti dodaten, a omejen čas, da poišče način poplačila terjatve oziroma drugo nastanitev. Dolžnica je v predlogu sicer navedla, da bi mesečno lahko plačevala največ 200,00 EUR, vendar je pri presoji utemeljenosti predloga za odlog treba upoštevati tudi interes upnika, da pride do poplačila svoje terjatve v razumnem času, na kar je upnik utemeljeno opozoril v odgovoru na ugovor in predlogu za odlog. Dolg dolžnice do upnika izhaja iz leta 2011, izvršilni naslov iz leta 2018, upnik pa je v odgovoru navedel, da bi dolžnica z mesečnim zneskom 200,00 EUR, ki ga je ponudila v ugovoru, dolg odplačala šele v približno štirih letih, kar zanj ni sprejemljivo. Dolžnik si mora aktivno in konkretno prizadevati, da upniku poplača dolg in prepreči prisilno prodajo. Ponuditi mora konkretne rešitve in izkazati realne možnosti, da se bo njegov socialni položaj v času odloga izvršbe toliko izboljšal, da mu bo omogočal poplačilo, oziroma da bo v času odloga poplačilo lahko zagotovil na drug način. Takšnih okoliščin pa dolžnica v obravnavanem predlogu ni niti zatrjevala niti izkazala.

11. Tudi nesorazmernosti izterjevane terjatve v primerjavi z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine, ki je razlog za odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, dolžnica v predlogu ni posebej zatrjevala, sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da je v tej fazi postopka samo ne more presojati, saj vrednost dolžničinega solastniškega deleža na stanovanju še ni bila ocenjena. Ob tem tudi ni nepomembno, da je izvršbo iz razloga po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, pod pogojem, da je sodišču predloženo obrazloženo mnenje centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov (takšno mnenje v obravnavani zadevi ni bilo predloženo), dopustno odložiti le enkrat in za največ šest mesecev (drugi odstavek 74. člena ZIZ), brez izpolnjevanja tega pogoja pa le enkrat in največ za tri mesece (tretji odstavek 74. člena ZIZ). Prav tako je največ za tri mesece mogoče odložiti izvršbo iz razlogov po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ (šesti odstavek 74. člena ZIZ). Glede na navedbe dolžnice o znesku, ki bi ga mesečno lahko prostovoljno odplačala, torej v primeru ugoditve predlogu za odlog izvršbe za maksimalno zakonsko predpisano obdobje dolžnica v času odloga ne bi mogla odplačati celotnega dolga in se torej tudi, če bi bilo predlogu za odlog ugodeno, v tej fazi postopka ne bi mogla izogniti končni posledici, tj. prodaji solastnega deleža na nepremičnini za poplačilo preostanka dolga.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zaključilo, da je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor zoper sklep o dovolitvi izvršbe z novim sredstvom izvršbe in predlog za odlog izvršbe utemeljeno zavrnilo. Ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ne glede na takšno odločitev pa bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ v zvezi z določbami 74. člena ZIZ ter šestega in sedmega odstavka 169. člena ZIZ v nadaljevanju postopka tudi po uradni dolžnosti paziti na morebitno nesorazmerje med višino izterjevane terjatve in višino vrednosti dolžnici lastnega deleža na nepremičnini, ki je njen dom, o izvršbi obvestiti center za socialno delo in, če bodo za to izpolnjeni pogoji, ravnati skladno z določbami sedmega odstavka 169. člena ZIZ oziroma drugega odstavka 71. člena ZIZ. K temu pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je tudi od dolžnice, če se želi izogniti grozeči izgubi doma, razumno pričakovati, da se bo nemudoma aktivno angažirala v smeri rešitve svojega položaja in iskanja možnosti čim prejšnjega poplačila dolga, pri čemer lahko tudi sama v zvezi s tem poišče pomoč pri pristojnem centru za socialno delo oziroma pri drugih organizacijah, ki se ukvarjalo s pomočjo dolžnikom v takih primerih. Prav tako je od dolžnice utemeljeno pričakovati, da se bo, za primer da dolga ne bo mogla poplačati in bo prišlo do prodaje nepremičnine, ki je njen dom, tudi s pomočjo pristojnih služb aktivno lotila iskanja nove nastanitve.

14. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZIZ odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Te je priglasila le dolžnica, ki pa jih mora kriti sama, saj s pritožbo ni uspela in ne gre za stroške, ki bi ji jih upnik neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Da je izvršba dovoljena na stvari, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. 2 Glede na informativni seznam in javno dostopne podatke iz zemljiške knjige, je dolžnica tudi solastnica ½ nepremičnine parc. št. ... k.o. ... 3 Če sodišče ugodi predlogu za drugo sredstvo oz. predmet izvršbe ali če izvršbo na drugo sredstvo oz. predmet izvršbe dovoli po uradni dolžnosti, zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičnino ostane v veljavi, dokler upnikova terjatev ni poplačana (deveti odstavek 169. člena ZIZ).