Jedro

Postopek preizkusa alkoholiziranosti se pred prekrškovnim organom, tako kot vsi drugi postopki pred prekrškovnim organom, vodi izključno na podlagi pravil upravnega postopka, v konkretnem primeru pa preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu še po določbah člena 107 ZPrCP. Kritični trenutek, ko pa preizkušanec v cestnem prometu, ko se postopek vodi po določbah ZPrCP postane še storilec prekrška, pa nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška, torej vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 210,00 EUR v roku in na način, kot bo določeno v plačilnem nalogu, ki ga bo poslal prekrškovni organ.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zavrnilo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 140,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec ter pri tem uveljavlja pritožbeni razlog kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in predpisa, ki določa prekršek po 2. točki 154. člena ZP-1 in predlaga, da se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti odpravi in postopek o prekršku ustavi.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je poudariti, da se velik del pritožbenih trditev nanaša na nestrokovnost poslujoče sodnice prve stopnje, sestavljalec te pritožbe pa izpodbijano sodbo označuje za pravni zmazek in prvemu sodišču očita nezmožnost opravljanja sodniške funkcije, ker se ne strinja z njegovimi pravnimi stališči. Take pritožbene navedbe niso samo nekorektne, temveč so tudi žaljive in brez vsakršne osnove. Spisovno gradivo namreč ne izkazuje, da je storilec pred sodiščem prve stopnje iz razlogov, ki so določeni v določbi člena 84 ZP-1 predlagal sodničino izločitev, okoliščin, ki bi to kakorkoli utemeljevale, pa ne konkretizira niti v pritožbenih navedbah, temveč razloge za izločitev gradi izključno na svojem nestrinjanju z odločitvijo, ki izhaja iz izpodbijane sodbe in posplošenih žalitvah in kritizerstvu, kar pa ni izločitveni razlog. Drži sicer, da je graja odločitev sodišč dopustna tudi po sodni praksi ESČP, vendar pa mora biti taka graja argumentirana, na nivoju konstruktivne kritike, ne pa na nivoju žaljivosti, česar se žal poslužuje sestavljalec te pritožbe.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi dopolnitve dokaznega postopka skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1, v okviru katerega je prebralo listine v spisu ter zaslišalo poslujoča policista, storilca pa ne, saj kljub pravilnemu vabljenju na narok dne 19. 5. 2021 in ob izkazanosti vročitve vabila svojega izostanka ni opravičil, zaključilo, da je storilcu dokazano, kar mu očita prekrškovni organ v plačilnem nalogu (PN) z dne 13. 3. 2019, in sicer da je 13. 3. 2019 ob 19.40 uri vozil osebni avtomobil znamke Volkswagen reg. št. ... v naselju ..., ko je imel v organizmu najmanj 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da se je storilec po opravljenem preizkusu z elektronskim alkotestom (indikatorjem alkohola), ki mu je bil zakonito odrejen kot vozniku motornega vozila v cestnem prometu, z rezultatom 0,51 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom brez pripomb podpisal. Ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo tako dejstva, ki se štejejo za dokazana ali nedokazana kot tudi razlogi, ki so bili odločilni pri dokazni oceni ter pri uporabi pravnih predpisov, pritožba neutemeljeno zatrjuje, da obrazložitev ne ustreza zahtevam določbe 139. člena ZP-1 ter neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog po 8 točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 7. Glede na podatke spisa je bila prisotnost alkohola ugotovljena z elektronskim alkotestom znamke Drager, tip 6810, serijske številke ARBJ-0332. Pritrditi je sicer pritožbi, da je elektronski alkotest le indikator in ne merilna naprava, vendar je pritožniku pojasniti, da uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP1 in da se le v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče namreč jasno izhaja iz ustaljene sodne prakse2, iz katere izhaja pojasnilo, da so indikatorji povsem dovoljena sredstva za hitro ugotavljanje storilčeve psihofizične sposobnosti - alkoholiziranosti takrat, če se preizkušanec z rezultatom, ki ga indikator pokaže, tudi strinja. V vsakem drugem primeru pa je poslujoči policist dolžan odrediti nadaljnji preizkus bodisi z etilometrom ali pa odrediti celo strokovni pregled. Zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani obdolženca ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker alkotest ni merilna naprava, da podpis zapisnika testnega postopka ne spremeni v merilni postopek oz. indikatorja v merilno napravo in da ugotovljena prisotnost alkohola ne predstavlja meritve koncentracije alkohola v izdihanem zraku.

8. Neutemeljeno je tudi vztrajanje pri stališču, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker 107. člen ZPrCP ni usklajen z določbami 55., 57. in 109. člena ZP-1, ki zahteva uporabo ustreznega tehničnega sredstva, med katere elektronski alkotest ne spada. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zakonitost uporabe elektronskega alkotesta izhaja iz drugega odstavka 107. člena ZPrCP in tako ni nobenega dvoma, da tudi elektronski alkotest kot indikator sodi med tehnična sredstva za ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku. Zatrjevanja o neusklajenosti 107. člena ZPrCP z določbami ZP-1 so tako zgolj plod obdolženčevega napačnega materialnopravnega razumevanja predpisov.

Prav tako so neutemeljeni in povsem nerelativni očitki, da so policisti izvajali namensko kontrolo obdolženca, za kar bi po tretjem odstavku 45. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) morali imeti predhodno izdano odredbo s strani državnega tožilca. Za take trditve najprej v spisovnem gradivu ni nobene dejanske podlage, sicer pa imajo policisti na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varno potekanje cestnega prometa.

9. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana, zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80.členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kot je pravilno storilcu pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 9. točki obrazložitve. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o nevednosti razpravljajoče sodnice oziroma njeni nezmožnosti opravljanja sodniške funkcije, ker naj ne bi bila sposobna ločevati med pojmoma prekrškovno in upravno pravo, pač pa gre za storilčevo nevednost in nerazumevanje pravnega sistema. Storilcu je na tem mestu pojasniti, da postopek preizkusa z elektronskim alkotestom še ni postopek o prekršku. Gre namreč za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, pri tem pa smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zato je sklicevanje sodnice na omenjeno določbo ZUP povsem pravilno in zakonito.

V tej zvezi je tudi napačno razlogovanje pritožnika, da bi storilec v postopku preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti moral prejeti pravni pouk po določbah člena 55 ZP-1. Kot je že bilo pojasnjeno, sama sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga opravi na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja zgolj listino po določbi člena 80 ZUP-a, ki je kot taka določena tudi v členu 107 ZPrCP. Postopek preizkusa alkoholiziranosti se pred prekrškovnim organom, tako kot vsi drugi postopki pred prekrškovnim organom, vodi izključno na podlagi pravil upravnega postopka, v konkretnem primeru pa preizkus psihofizičnih sposobnosti voznikov v cestnem prometu še po določbah člena 107 ZPrCP. Kritični trenutek, ko pa preizkušanec v cestnem prometu, ko se postopek vodi po določbah ZPrCP postane še storilec prekrška, pa nastopi šele s podpisom zapisnika, iz katerega izhaja očitek o storitvi prekrška, torej vožnje pod vplivom alkohola, ki presega določeno in dovoljeno količino alkohola v izdihanem zraku. Ali drugače povedano, šele v primeru, ko se ugotovi, da ima preizkušanec v organizmu več alkohola, kot je to dovoljeno in če se strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpiše brez pripomb, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, se torej postopek preizkusa alkoholiziranosti zaključi in se na ta način ugotovi koncentracija alkohola v izdihanem zraku. Glede na navedeno se pritožbeni očitki, da je bilo v predmetnem postopku poseženo v storilčevo pravico do izjave ter v njegov privilegij zoper samoobtožbo izkažejo kot neutemeljeni. Pri tem pa tudi s sklicevanjem na odločbo VS RS IV Ips 117/2008 pritožnik ne prepriča sodišča druge stopnje v nasprotno, saj navedena odločba s predmetno zadevo ni primerljiva, ker se nanaša na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ne pa na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti.

Vsled navedenemu so neutemeljene pritožbene trditve, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nedovoljen dokaz zgolj zato, ker preizkušanec pred samo opravo preizkusa alkoholiziranosti ni bil opozorjen na svoje pravice, ki so predpisane v hitrem postopku o prekršku (določba drugega odstavka člena 55 ZP-1). Postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti voznika v cestnem prometu, kot je bilo že pojasnjeno, še ni postopek o prekršku, ta se v primeru ugotovitve take stopnje alkoholiziranosti, ki presega dovoljeno mejo, začne šele s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

Tega pravnega pouka pa bi bil storilec deležen v primeru, če bi se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe zglasil na narok pred sodiščem prve stopnje, ki je bil razpisan dne 19. 5. 2021, vendar pa se na izkazano vabilo ni odzval, zato je prvo sodišče povsem zakonito ugotavljalo utemeljenost njegove ZSV le na podlagi njegovih vlog, ki jih je vložil v spisovno gradivo in pa na podlagi dokazov, ki jih je predložil prekrškovni organ, med drugim tudi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je pritožnik brez pripomb podpisal in katerega je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami smelo šteti kot povsem dovoljen dokaz, na podlagi katerega je bila ugotovljena v času vožnje storilčeva alkoholiziranost. 10. Glede na zgornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanec z rezultatom elektronskega alkotesta strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zavestno prezrlo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1). Slednji se namreč uporablja za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku in da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

Do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo prvo sodišče z izpodbijano sodbo ne pripelje niti sklicevanje na posamezne odločitve višjih sodišč ter Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS. Storilec se namreč sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 33/2016, sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016 in IV Ips 105/2009 ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008 ter s tem utemeljuje, da ni mogoče kaznovanje in izrekanje kazenskih točk zaradi povzročitve abstraktne nevarnosti za varnost cestnega prometa. Vendar se odločbe, na katere se sklicuje pritožba, ne nanašajo na primerljive situacije. Odločba Ustavnega sodišča, ki je bila objavljena v Ur. Listu 33/2016, se nanaša na presojo pogojev za odreditev pripora v kazenskem postopku, za katerega je značilno, da se prepovedana posledica kaznivega dejanja odraža v poškodovanju ali konkretni ogrozitvi določene pravne dobrine. V prekrškovnem postopku prepovedano posledico predstavlja že sama kršitev zakona, zato za uresničitev zakonskih znakov prekrška zadošča že abstraktna nevarnosti in ni potrebno, da bi bila izkazana konkretna nevarnost v smislu neposrednega ogrožanja točno določenih oseb. Sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 se nanaša na vprašanje, ali je mogoče storilcu izreči kazenske točke za prekršek, ki ga je storil s kategorijo motornega vozila, za katero storilec nima veljavnega vozniškega dovoljenja, ima pa sicer veljavno vozniško dovoljenje za druge kategorije motornih vozil, sodba IV Ips 36/2016 pa na vprašanje konkretizacije izreka sodbe o prekršku, ki pa v predmetni zadevi ni vprašljiva, saj je v izreku izpodbijane sodbe opredeljen čas in kraj storitve prekrška, sredstvo in način, na kateri je bil prekršek storjen tj. ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku. V zvezi s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008, ki naj bi glede izreka kazenskih točk odločilo drugače, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se do takega stališča ne more opredeliti, ker ta odločba ni objavljena v bazi sodne prakse, hkrati pa pojasnjuje, da odločitev v eni zadevi še ne pomeni ustaljene sodne prakse in da je v sodni praksi najti mnogo drugih odločb, iz katerih izhaja, da se voznikom izrečejo poleg glavne sankcije tudi kazenske točke, če so le-te predpisane v materialnem zakonu, torej zakonu, ki določa neko dejanje kot prekršek in da se torej kazenske točke izrekajo obligatorno, brez tehtanja stopnje ogrožanja varnosti cestnega prometa v konkretnem primeru.

11. Ob pravilnih ugotovitvah, da so storilcu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo ravnanje z (najmanj) eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da se je nedvomno zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub zaužitju večje količine alkoholnih pijač (o čemer je sklepati na podlagi rezultata preizkusa z elektronskim alkotestom) odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu in s tem vsaj privolil v prepovedano posledico tj. storitev prekrška.

12. Pri tem pa je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri očitku, da uradna oseba prekrškovnega organa nima pristojnosti za izrekanje stranskih sankcij, torej kazenskih točk (KT). Konkretna nevarnost za nastanek hude posledice namreč ni zakonski znak prekrška, kot to očitno napačno razume pritožnik, ko zaključuje, da uradna oseba prekrškovnega organa o tem ne sme zaključevati. Zakonodajalec je namreč v prvem odstavku 22. člena ZP-1 mislil na abstraktno nevarnost, katere presojo je v zvezi z določbo 3. točke petega odstavka 46. člena ZPrCP opravil že sam in za tako kršitev omejitev hitrosti poleg globe 900,00 EUR predpisal še stransko sankcijo 16 KT.

13. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 210,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.

1 „Če se z indikatorjem alkohola ugotovi, da ima udeleženec cestnega prometa v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, izpolni policist zapisnik o preizkusu, ki ga podpiše tudi preizkušen udeleženec cestnega prometa. Če udeleženec cestnega prometa oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, mu policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z etilometrom ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola.“ (drugi odstavek 107. člena ZPrCP). 2 Glej npr. VSC Sodba PRp 34/2015, VSM PRp 13/2017, VSC Sodba 40/2020, VSC Sodba 35/2020.