Jedro

Med strankama je bila sklenjena posojilna pogodba.

Ugovor toženca, da je terjatev zastarala, je utemeljen. Za pretrganje zastaranja ne zadošča, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. Zastaranje se prekine z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: – odločitev v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, zavrne; – odločitev v II. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.959,21 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15- dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe plačati tožeči stranki (tožniku) znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 do plačila in tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.754,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma povzema trditve tožnika in se sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo posojilno pogodbo. Opozarja, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago, saj se v sodbi opira na izpoved tožnika, ki predhodno določenih dejstev in okoliščin ni zatrjeval. Trditvene podlage ni dopustno nadomestiti z izvajanjem dokazov. Takšno ravnanje je povzročilo tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predstavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP.

3. Toženec je prerekal dejstvo sklenitve posojilne pogodbe in domnevne vrnitve vtoževanih sredstev, kot tudi, da je bilo nesporno, da tožnik denarja ne bo potreboval vsaj štiri leta od nastanka zapisa. Sodišče se posluži izraza, da ne sledi izpovedi toženca in ocenjuje, da njegove trditve niso dokazane. Sodišče je razsodilo v korist tožnika navkljub gromozanskim vrzelim v njegovih trditvah. Prezrlo je celotno sliko dogajanja in se je fragmentarno ukvarjalo z okoliščinami, ki so na koncu same s seboj v nasprotju. Toženec je pojasnil, da je posel diktiral tožnik. Sodišča ne motijo okoliščine, ki so vplivale na vsebino tega pravdnega postopka. Ne moti ga dejstvo, da je tožnik nepremičnino, za katero je plačal kupnino, obremenil z astronomsko hipoteko. Ne sprašuje se, zakaj je tožnik potreboval darilno pogodbo, čeprav je bil dolžan plačati kupnino in ne, kakšen je bil namen ob dodatni operaciji tožnika. Opozarja na okoliščine v zvezi z vpisom hipoteke.

4. Toženec si zasluži, da mu sodišče pojasni, kako je lahko sprejelo odločitev o tem, da je dogovor o domnevnem posojilu veljal za čas, ko bo tožnik potreboval denar oziroma v roku štirih let. V tožbi je zapisano, da je tožnik posodil denar do takrat, ko ga bo potreboval in je v letu 2014 toženca pozval, naj mu vrne denar. V pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2004 je trditev dopolnjena, da je šlo za dogovor, da vračila ne bo prej kot v štirih letih, kar je bilo storjeno po podanem ugovoru zastaranja. Na naroku pa je tožnik izpovedal, da je toženca k plačilu terjal v letu 2011. Če bi šlo za dogovor za štiri leta, ga takrat ne bi mogel terjati. Sicer je to izmišljeno. Kot je izpovedal S. P., je bil zadnji razgovor med pravdnima strankama v letu 2010. 5. Sodišče se pri opredelitvi prepričljivosti strank sklicuje na površino zemljišča, ki znaša 8.989 m2, kar naj bi pomenilo kupnino v višini 53.934,00 EUR in ne 53.000,00 EUR. Sodišče bi moralo tehtati okoliščine z enakim odnosom. Sodišče najde razloge tudi v prepovedi odtujitve zemljišča za pet let, ne moti pa sodišča trditev, da je bila dogovorjena menjava zemljišč in vpisana hipoteka. Tudi glede kupnine je toženec pojasnil, da je bilo plačanih 18.000,00 EUR, doplačati je bilo treba še 35.000,00 EUR. Sodišče je prezrlo navedbo, da je bil dogovorjen popust v višini 10 % in cena v višini 30.000,00 EUR. Končna kupnina je bila 47.700,00 EUR oziroma zaokroženo na 48.000,00 EUR in toliko denarja je bilo tudi izročenega (18.000,00 EUR + 30.000,00 EUR).

6. Iz listine, na kateri naj bi temeljil zahtevek tožnika, izhaja le, da gre za prejem 30.000,00 EUR kot posojila z datumom in podpisom toženca. Stališče sodbe o dospelosti in zastaranju je zato napačno. Sklicuje se na stališče v sodbah Vrhovnega sodišča RS II Ips 404/2008 in 784/2005, po katerem v primeru, ko je rok za vrnitev posojila nedoločen in je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika, ta pa je pasiven, začne teči zastaranje terjatve kljub njeni morebitni nedospelosti po preteku primernega roka za upnikovo dejanje. Tako ne drži, da je terjatev dospela šele v letu 2014. Ker upnik ni terjal izpolnitve, je zastaralni rok domnevne terjatve tekel in potekel. Ker tožnik toženca ni pozval na vrnitev vtoževanega zneska pred 30. 11. 2015 in je bil zadnji stik med pravdnima strankama leta 2010, je predmetna domnevna terjatev zastarala. Tudi če bi tožnik dejansko kdaj ustno pozval toženca na vrnitev oziroma plačilo, je terjatev zastarala. Samo v primeru pripoznave dolga in z upnikovim dejanjem pred sodiščem ali drugim upravnim organom zastaranje ne teče, tega pa tožnik ni zatrjeval. Sodišče je materialnopravno zmotno uporabilo zakonsko določbo in nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožbeni zahtevek bi sodišče moralo zavrniti.

7. Sporno je bilo tudi vprašanje sklenjene posojilne pogodbe. Bistvena sestavina te je sporazum. Tožnik ni z ničemer, razen s svojim zatrjevanjem in lastno izpovedjo, dokazoval, da je šlo dejansko za posojilno pogodbo. Ker ni obstajalo soglasje volje na strani toženca, do sklenitve posojilne pogodbe ni prišlo in je zapis zgolj fiktiven. Predloženi zapis o prejemu 30.000,00 EUR torej ni posojilo, v ozadju je obstajal vezan posel. Toženec pojasnjuje, kakšni so bili dogovori v zvezi s kupoprodajno pogodbo za zemljišče, ki ga je tožnik odkupil od toženčeve matere. Navaja, da dejstvo, da je kritično potrdilo pisano na toženca in ne na pokojno mater, ne more predstavljati obremenilne okoliščine. Ugibanje sodišča, da sta toženec in pokojna mati gradila hišo in zato potrebovala posojilo, ni izkazano in potrjeno.

8. Sodišče je neprepričljivo tako v delu, ko govori o tem, ali je šlo za posojilo, kot tudi, ko govori o zapadlosti terjatve. Ni bilo poziva niti leta 2011 niti 2012 niti 2014. Zadnje srečanje je bilo v letu 2010, ko se je tožnik pogovarjal s tožencem in dobil odgovor, da vračilo denarja ne pride v poštev. Če drži, da je tožnik po lastni trditvi pozival k vračilu 2011, je z vložitvijo tožbe zamudil in je zahtevek zastaral. Izpodbijana sodba je v nasprotju s splošno znanim dejstvom, da pogajanja glede nakupa in prodaje zemljišč terjajo določen čas, še zlasti, ko je udeležena gospodarska družba. Sodišče je postopalo v nasprotju s splošno znanim dejstvom in je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

9. Izpodbojna je tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti. V kritični izjavi ni zaveze za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Odločitev ne izkazuje, zakaj sodišče šteje, da te tečejo od 1. 1. 2014, kot je zahtevek postavil tožnik. Opozarja na 574. člen OZ. Ob dejstvu, da je bil poziv oddan 1. 12. 2015, tožba pa vložena 15. 1. 2016, je izkazano, da rok za domnevno izpolnitev še ni potekel in ne morejo teči niti zakonske zamudne obresti. Tudi vsebina zapisa z dne 30. 1. 2008 ne utemeljuje avtomatične zavezanosti k plačilu zakonskih zamudnih obresti, saj domneva velja le v primeru gospodarske pogodbe.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo, potem ko je zaključilo, da je bila med pravdnima strankama dne 30. 1. 2008 sklenjena posojilna pogodba, ki jo mora toženec izpolniti z vrnitvijo izposojenega zneska skladno s 569. in 574. členom OZ, ob hkratni ugotovitvi, da terjatev tožnika ni zastarala.

12. Sodišče prve stopnje je glede vsebine dogovora med pravdnima strankama napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno, ki jo toženec v pritožbi obširno izpodbija, vendar neutemeljeno. Sodišče druge stopnje tako kot pravilne sprejema zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba. Sodišče je napravilo dokazno oceno, ki je skladna z 8. členom ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec s prerekanjem dejstva sklenjene posojilne pogodbe ni bil uspešen, kar je sodišče prve stopnje oprlo na več okoliščin, ob upoštevanju odločilnega dejstva, da je sam toženec pisal vsebino potrdila z dne 30. 1. 2008. Toženec neutemeljeno izpodbija posamezne ugotovitve sodišča v zvezi s tem.

13. Sodišče je pravilno zaključilo, da pri znesku 30.000,00 EUR ni šlo za dokončno plačilo kupnine za prodane nepremičnine (po pogodbi med tožnikom in materjo toženca), kot je zatrjeval toženec (poleg že plačanega zneska 18.000,00 EUR). Sklicevanje sodišča na dejstvo, da bi kupnino za površino 8989 m2 po ceni 6 EUR/m2 predstavljal znesek 53.934,00 EUR in ne 53.000,00 EUR, kot to zatrjuje toženec, je le ena izmed okoliščin, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo. Pravilno se je oprlo tudi na dejstvo, da je bila na pogodbi klavzula, da se nepremičnin ne sme odtujiti v roku petih let in zato trditev toženca o zatrjevani prodaji in plačilu razlike kupnine v roku dveh let ni bila logična in sprejemljiva in je sodišče pravilno verjelo tožniku, da ob nakupu kupca za te nepremičnine še ni imel. 14. Toženec je v vlogi pojasnjeval, da je bil zaradi predčasnega poplačila (razlike) dogovorjen dodaten popust, vendar je tudi ugotovitev o dolgu v višini 35.000,00 EUR in prejemu zneska 30.000,00 EUR le ena izmed ugotovljenih okoliščin. Sodišče je namreč ugotovilo tudi, da je toženec zatrjeval, da naj bi tožnik nepremičnino prodal v roku dveh let, medtem ko je vtoževani znesek (30.000,00 EUR) dal tožencu že cca. pet mesecev po sklenitvi darilne oziroma kupne pogodbe. Nadalje je bila takrat še živa mati toženca, ki je bila zraven pri prejemu denarja, zato bi bilo logično, da ona podpiše prejem tega zneska, če bi dejansko šlo za plačilo preostanka kupnine za njene nepremičnine. Sodišče je pravilno navedlo tudi, da bi bilo nelogično, če bi toženec in njegova mati vedela, da se zemljišča na spornem področju prodajajo po 6 EUR, da bi jih tožniku prodala po 2,00 EUR, saj bi jih lahko sama prodala po 6 EUR. Nenazadnje pa sporno zemljišče v nadaljevanju ni bilo prodano, čeprav naj bi se razlika poračunala, ko bi bilo oziroma, če bi bilo prodano naprej.1

15. Glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, torej toženec neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča in vztraja pri trditvah, da dejansko med njim in tožnikom ni bila sklenjena posojilna pogodba. Dejstvo je, da ni bilo dokazov, da bi tožnik v nadaljevanju sklenil pogodbo za sporna zemljišča in da bi za to dobil kakšen denar. Na pravilnost odločitve pa naknadna obremenitev s hipoteko ne vpliva. Sodišče druge stopnje se na pravilne zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s tem, v izogib ponavljanju, sklicuje.

16. Zaključek, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, je torej ob povedanem pravilen. Toženec neutemeljeno zatrjuje, da je argumentirano prerekal dejstvo sklenitve posojilne pogodbe (s čimer ni uspel) in da tožnik z ničemer, razen s svojim zatrjevanjem in lastno izpovedjo ni dokazal, da je dejansko šlo za posojilno pogodbo. Toženec zanemari potrdilo z dne 30. 1. 2008, iz katerega izhaja, da je prejel navedeni znesek 30.000,00 EUR kot posojilo in neutemeljeno zatrjuje, da (soglasja) volje na strani toženca ni bilo, saj je ta potrjena z navedenim potrdilom. Vse drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

17. Utemeljeno pa toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožnika ni zastarala in ravnanje sodišča, ki je ugovor zastaranja zavrnilo kot neutemeljen. Toženec utemeljeno opozarja na 368. člen OZ, po katerem za pretrganje zastaranja ne zadošča, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost. V skladu s 365. členom OZ se namreč zastaranje prekine z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovem dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da naj bi bil potrditvah tožnika dogovor med strankama, da mu bo toženec vrnil posojilo, ko ga bo tožnik potreboval oziroma v roku štirih let. V nadaljevanju je ugotovilo tudi, da je tožnik v maju 2010, ko je med strankama posredoval njun stric S. P., od toženca terjal denar. Ugotovilo je, da je tožnik toženca tudi v letu 2011 pozival na vrnitev dolga (kot je izpovedal tožnik). Toženec utemeljeno opozarja, da je tožnik trditve o roku vračila posojila dopolnjeval in prilagajal postopku. Trditve o dogovoru, da vračila ne bo prej kot v štirih letih, tako ni dokazal. Izpovedal je namreč, da je terjal denar že v letu 2011, kar je pred potekom štiriletnega roka, dokazni postopek pa je pokazal, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je denar terjal od toženca že v letu 2010. Takrat je znesek, ki ga je bil toženec dolžan vrniti tožniku, zapadel v plačilo.2 Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik v letih 2011, 2012 in 2014 toženca pozival na vrnitev dolga, ta se ni odzval. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da ni potekel petletni rok, potreben za zastaranje terjatve. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Poziv na vračilo dolga namreč zastaranja ne pretrga. Od leta 2010 do vložitve tožbe 15. 1. 2016 je tako zahtevek na vračilo posojila, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, zastaral. Ker je torej ugovor toženca, da je terjatev zastarala, utemeljen, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo in tožbeni zahtevek tožnika na vračilo posojila s pripadki zavrnilo.

19. Toženec neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po vsebini zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka (prekoračitev trditvene podlage), ki pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

20. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o spremembi sodbe temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

22. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je spremenjen tudi stroškovni izrek. Toženec je v postopku v celoti uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer za sestavo odgovora na tožbo, pripravljalne vloge z dne 21. 4. 2016, udeležbo na naroku dne 22. 5. 2018, urnino in odsotnost iz pisarne, udeležbo na naroku dne 7. 6. 2018, urnino in odsotnost iz pisarne. Skupaj gre tako tožencu 3.310 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje (0,459 EUR) znaša 1.519,29 EUR. Potrebni pravdni strošek predstavlja še kilometrina pooblaščenca za dvakraten prihod na glavno obravnavo v višini 28,12 EUR za vsak prihod (38 km x 2 x 0,37 EUR), 2 % materialnih stroškov v višini 30,38 EUR in DDV v višini 353,30 EUR. Skupaj vsi potrebni pravdni stroški toženca na prvi stopnji, ki mu jih je dolžan povrniti tožnik, znašajo 1.959,21 EUR, točna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika na list. št. 56 spisa.

23. Toženec je s pritožbo uspel, zato mu je tožnik dolžan povrniti tudi njegove potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo strošek za sestavo pritožbe (1000 točk). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja (0,60 EUR), ta znaša 600,00 EUR. Materialni izdatki znašajo 12,00 EUR, DDV pa 134,64 EUR. Skupaj vsi potrebni pritožbeni stroški toženca, ki mu jih je dolžan povrniti tožnik, znašajo 746,64 EUR.

24. Odločitev o stroških postopka temelji na 154. , 155. in 165. člena ZPP.

1 Tudi stric pravdnih strank je izpovedal, da naj bi bila razlika poračunana, če se bo zemlja prodala naprej, kar je ta izvedel od svoje sestre, ki pa ni nič povedala o tem, kako bi se to uredilo, če se zemlja ne bo prodala. 2 Dospelost je bila namreč odvisna od aktivnosti upnika.