Jedro

Odločbe o nacionalizaciji, izdane na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 98/46 in 35/48) ni mogoče izreči za nično zaradi razloga iz 5. točke 279. člena ZUP (odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja) ker je odločba, izdana na navedeni zakonski podlagi, ugotovitvena odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 24.6.2003, in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožnice odpravila sklep Upravne enote Ljubljana z dne 22.5.2002, s katerim je bil zavržen predlog tožnice, da se za nično izreče odločba o nacionalizaciji Mestnega ljudskega odbora glavnega mesta Ljubljana z dne 19.4.1954, izdana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, in odločila, da se tožničin predlog zavrne. Tožena stranka je presodila, da je prvostopni upravni organ s tem, ko je tožničin predlog obravnaval po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) zmotno uporabil materialno pravo, saj za to ni imel podlage niti v ZDen, niti v tožničini vlogi. Po presoji tožene stranke je tožničin predlog treba obravnavati po 5. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katero se tožnica v vlogi izrecno sklicuje. In ker tožnica dejanja, to je konkretne prisile na organ, ki je po navedeni določbi ZUP razlog, zaradi katerega se odločba izreče za nično, ni izkazala, je tožena stranka njen predlog zavrnila.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje kot razlog za odpravo odločbe tožene stranke navaja bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS. Pri ponovnem odločanju bo tožena stranka morala ugotavljati obstoj okoliščin, iz katerih se po 5. točki 279. člena ZUP odločba izreče za nično. Tožnica se po presoji sodišča moti, ko meni, da konkretnih okoliščin prisile na organ oziroma uradno osebo, ki je izdala odločbo o podržavljenju, ni treba dokazovati, ker so te splošno znano dejstvo, kar naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-69/92 z dne 10.12.1992. V njej je Ustavno sodišče sicer povzelo oceno povojnih družbenih razmer, da je tedanja politična oblast in državni aparat ustrahoval politične nasprotnike in tudi posamezne državne uradnike, kar pa še ne pomeni, da je na splošno mogoče šteti, da so bili oblastni akti izdani v okoliščinah, zaradi katerih se po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP odločba izreče za nično, ampak je treba ugotoviti, ali je bila konkretna odločba izdana pod takšnimi pogoji.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da je stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje glede ničnostnega razloga, v popolnem nasprotju z načelom pravne države ter z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. št. U-69/92 z dne 10.12.1992, v kateri Ustavno sodišče izrecno navaja, da je kot poseben primer izsiljevanja ali pritiska v smislu določb ZUP šteti tudi pritisk, ki so ga med drugim splošno znane okoliščine pomenile za prizadete. Navaja še, da je sodišče prve stopnje odločilo na seji, ne da bi navedlo razloge, zaradi katerih ni opravilo glavne obravnave, kar je tožnica v tožbi izrecno zahtevala. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora odločitev o tožničinem predlogu za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 19.4.1954, izdane na podlagi 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Tožnica je predlagala, da se navedena odločba izreče za nično zaradi razloga iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Po navedeni določbi se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka ugotavljati obstoj okoliščin iz navedene določbe ZUP. Za tako stališče prvostopnega sodišča pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podlage. Odločba o nacionalizaciji, na katero se nanaša tožničin predlog za izrek ničnosti, je namreč deklaratorne narave, kar pomeni, da glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7. a člena ZNZGP, na podlagi katere je bila predmetna odločba izdana, je namreč učinkovala neposredno. Nacionalizacija je bila torej izvedena že po samem zakonu in ne na podlagi odločbe, kar je navedlo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-195/93-19. Na podlagi posledic izvršitve določbe 7. a člena ZNZGP pa po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti ničnosti iz razloga po 5. točki 279. člena ZUP. Zato in ne zaradi razlogov, ki jih navaja tožnica, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ugotoviti obstoj okoliščin, iz katerih se po 5. točki 279. člena ZUP odločba izreče za nično. In ker torej zaradi razloga iz 5. točke 279. člena ZUP ugotovitvene odločbe, izdane na podlagi ZNZGP, sploh ni mogoče izreči za nično, sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo tožničini zahtevi, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, ni bistveno kršilo določb postopka. Na glavni obravnavi namreč sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani akt (2. odstavek 51. člena ZUS). Zato uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan.

Glede na navedeno in ob upoštevanju določbe 78. člena ZUS, po kateri pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe sodišča prve stopnje v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.