Jedro

Poslovni sporazum, s katerim en družbenik v d.o.o. prenese poslovno odgovornost v tej d.o.o. na drugega družbenika za določeno obdobje, ni pogodba o prenosu poslovnega deleža v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o podjetjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30.09.2004, opr.

št. , zavrnilo ugovor drugega dolžnika.

Zoper izdani sklep je drugi dolžnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje kljub ustavni odločbi zavzelo stališče, da je bil drugi dolžnik kot eden od ustanoviteljev družbe zadosti aktiven, da je s tem prevzel tudi odgovornost za morebitne obveznosti družbe po ZFPPod iz ZGD. Stališče sodišča prve stopnje ni pravilno, saj je drugi dolžnik k ugovoru priložil sporazum, s katerim se je prvi dolžnik zavezal k plačilu dolgov družbe. Ne glede na to, da družbenika sporazuma nista pismeno podaljšala, pa je ta po določbah pozitivne zakonodaje z molkom strank še naprej ostal v veljavi, saj ga nobena od strank ni preklicala in sta s tem pristali na njegovo podaljšanje. Ne glede na povedano pa iz dokumentacije izhaja, da je dolg nastal na podlagi ravnanja prvega dolžnika, ki je bil direktor družbe. Drugi dolžnik zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z ustavno odločbo njegov status upoštevati kot pasiven, saj se zaradi ravnanj prvega dolžnika, ki jih ni poznal niti odobril, ni mogel zavedati njihovih posledic. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in postopek zoper drugega dolžnika ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje materialnopravni podlagi za osebno odgovornost drugega dolžnika (v nadaljevanju dolžnika) kot družbenika v izbrisani družbi A. d.o.o., ki izhaja iz 4. odstavka

27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št. 54/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZFPPod) v povezavi s 1. in 2. odstavkom 394. Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) in z ustavno odločbo št. U-I-135/00-77 z dne 09.10.2002 (Ur. list RS, št. 93/2002).

Dolžnik je v ugovoru navedel, da ne nosi nobene odgovornosti v zvezi s poslovnimi odločitvami podjetja A. d.o.o., kar je dokazoval s poslovnim sporazumom z dne 05.04.1991 med njim in prvim dolžnikom M. R., ki ga je priložil ugovoru (priloga B1). Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila gospodarska družba A. d.o.o. ustanovljena 23.11.1989 v skladu s (tedaj veljavnim) Zakonom o podjetjih (Ur. list. SFRJ, št. 77/1988, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPod). V skladu z določbo 2. odstavka

107. člena ZPod so se deleži med vlagatelji (beri: družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo) lahko svobodno prenašali, če s statutom oziroma pravili družbe ni bilo drugače določeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da poslovni sporazum z dne 05.04.1991 ni pogodba o prenosu poslovnega deleža med družbenikoma v družbi z omejeno odgovornostjo. Iz 1. odstavka poslovnega sporazuma namreč izhaja, da dolžnik na sodružbenika (in prvega dolžnika) prenaša "popolno odgovornost", kar pomeni, da predmet poslovnega sporazuma ni prenos poslovnega deleža (tega poleg obveznosti sestavljajo tudi pravice), temveč gre za obligacijskopravni posel med družbenikoma (tj. med prvim in drugim dolžnikom), ki učinkuje zgolj inter partes. Ob tem velja dodati še, da je bil poslovni sporazum sklenjen (glede na določbo 4. odstavka) za dobo 10 let, po oceni pritožbenega sodišča pa pogodba o prenosu poslovnega deleža (kljub "svobodnemu" prenašanju poslovnega deleža v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZPod) ne more biti časovno omejena. Glede na povedano se navedbe dolžnika iz pritožbe (o avtomatičnem podaljšanju poslovnega sporazuma z molkom pogodbenih strank) izkažejo kot nerelevantne, kljub temu pa pritožbeno sodišče še dodaja: četudi bi poslovni sporazum bil pogodba o prenosu poslovnega deleža, bi ga bilo treba po izteku desetih let obnoviti, in sicer v skladu z veljavno zakonodajo (tj. ZGD), ki pa v 3. odstavku 416. člena ZGD določa, da mora biti pogodba o odsvojitvi deleža izdelana v obliki notarskega zapisa.

Dolžnik v pritožbi še navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je dolg nastal na podlagi ravnanj prvega dolžnika, ki je bil direktor, njegovih ravnanj pa dolžnik ni niti poznal niti odobril, zato se ni mogel zavedati njihovih posledic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik za te svoje trditve (ne v ugovoru ne v pritožbi) ni ponudil nikakršnega dokaza: ni ne predložil dokumentacije, na katero se sklicuje, niti o svojem položaju v izbrisani gospodarski družbi ni predlagal svojega zaslišanja.

Po obrazloženem se izkaže, da je dolžnikova pritožba neutemeljena, drugih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ni bilo, zato je bilo treba dolžnikovo pritožbo v skladu z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.