Jedro

Ker je bila za toženkino zavarovanko predvidljivo, da z njeno dvižno ploščadjo upravljajo tudi nepooblaščene osebe (zlasti vozniki tovornjakov), predvidljivo pa je bilo tudi, da lahko ob tem pride do poškodb, če ravnajo napačno (kar je tudi bilo predvidljivo, saj o pravilni uporabi ni bilo mogoče samodejno sklepati), bi morala poskrbeti, da nepooblaščene osebe bodisi z njo ne bi rokovale ali pa jih nedvoumno opozoriti na nevarnost in na pravilno rokovanje z mehanizmom. Navedeno bi terjalo minimalni vložek.

S tem, ko je tožnik kot voznik tovornjaka sam ravnal z dvižno ploščadjo, čeprav je vedel, da morajo z njo upravljati delavci toženkine zavarovanke, in obenem površno spregledal, da se je eden izmed njenih delavcev še nahajal blizu, je tudi sam veliko prispeval k škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravnem temelju utemeljen do višine 60 %.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in prvenstveno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne. Drugotno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v novo sojenje. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča, da je bila tožeča stranka premalo opozorjena na nevarnost upravljanja s premično rampo. R. R. in A. A., delavca pri zavarovanki toženke, sta izpovedala, da se voznike kamionov vselej opozori, naj počakajo na svojem mestu in da ne smejo upravljati z rampo. Obenem je izvedenec v celoti potrdil, da sta lokacija in vsebina opozoril, da zaposleni in nepooblaščeni ne smejo upravljati z rampo, povsem ustrezni. Dejstvo, da se je do tedaj poškodovala samo ena oseba izpričuje kvečjemu nasprotno, da so vozniki ustrezno seznanjeni. Nadalje opozarja, da se od tožnika kot poklicnega voznika zahteva strožja skrbnost in je s svojim ravnanjem kršil določila Pravilnika o nalaganju in pritrjevanju ter Navodila za varno nalaganje in pritrjevanja tovora v cestnem prometu, ker se je sam lotil dvigovanja rampe. Trdi, da ravnanje tožnika ni bilo predvidljivo, saj je zavarovanec toženke do tedaj imel izkušnjo, da tožnik ne ravna samovoljno in praviloma upošteva strokovne predpise. Hkrati očita, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika, kar se tiče trajanja razkladanja, načina razkladanja in glede tega, ali je bil napoten k dvigu rampe. Navsezadnje se ne strinja z dokazno oceno, da je bilo pričanje R. R. neprepričljivo samo zato, ker mu ni bilo znano, da bi kateri od voznikov upravljal z rampo. Toženka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Soglaša z razlogi izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pravilna je presoja, da tožnik ni v celoti sam kriv za nastalo mu škodo, pač pa da je odgovornost toženkinega zavarovanca zanjo celo nekoliko večja od njegove lastne. Sodišče je pri tem sicer izhajalo iz konkurence krivdne odgovornosti obeh strani, kar je za toženko ugodneje, čeprav vsa ugotovljena dejstva kažejo na to, da je dvižna ploščad (premična „rampa“), na kateri se je tožnik poškodoval, stvar, iz katere izhaja povečana nevarnost za okolico, kar bi za toženko pomenilo objektivno odgovornost (149. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) in težje breme (delne) razbremenitve zaradi soprispevka oškodovanca.

7. Ni sporno, da se je tožnik kot voznik tovornjaka poškodoval, ko je želel s svojim vozilom zapustiti prostore toženkine zavarovanke, koder je odložil tovor, zato je (nepooblaščeno in napačno) z roko dvignil dvižno ploščad, pri čemer je ta zaradi vzmetnega mehanizma reagirala in mu poškodovala prst na roki.

8. Kot nesporno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, je upravljanje dvižne ploščadi z rokami nevarno (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pravilna uporaba – upravljanje s palico - izniči možnost poškodovanja na način, kot se je poškodoval tožnik (13. točka obrazložitve). Dvižna ploščad v sebi skriva nevarni mehanizem (vzmet), ki ga na prvi pogled ni mogoče zapaziti. Če se z njo ravna instinktivno oziroma na običajen način (z rokami), je možnost poškodbe povečana. Treba je torej ravnati na posebej predpisan način, da se sanira (prepreči) prvotna nevarnost, ki pa ni očitna na prvi pogled. Poleg tega je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je povsem identičen škodni dogodek, kot se je pripetil tožniku 9. 9. 2014, zgodil tudi M. M. 13. 6. 2013, podobna nesreča pa se je pripetila še G. G. leta 2012 (ki pa zavarovanke o tem ni obvestil).

9. Kljub pravilnejši oceni, da gre za nevarno stvar, pa je v pritožbenem postopku osrednje sporno vprašanje, ali je toženkina zavarovanka tožnika ustrezno opozorila na prepoved in zlasti na nevarnost upravljanja s premičnim delom dvižne ploščadi. Prvostopenjsko sodišče je na to vprašanje pravilno odgovorilo nikalno in temu pripisalo pretežni (60 %) del odgovornosti za nezgodo. Glede na vse okoliščine primera se pritožbeno sodišče s to oceno strinja. Ker je bilo za toženkino zavarovanko predvidljivo, da z njeno dvižno ploščadjo upravljajo tudi nepooblaščene osebe (zlasti vozniki tovornjakov), predvidljivo pa je bilo tudi, da lahko ob tem pride do poškodb, če ravnajo napačno (kar je tudi bilo predvidljivo, saj o pravilni uporabi ni bilo mogoče samodejno sklepati), bi morala poskrbeti, da nepooblaščene osebe bodisi z njo ne bi rokovale ali pa jih nedvoumno opozoriti na nevarnost in na pravilno rokovanje z mehanizmom.1 Navedeno bi terjalo minimalni vložek.

10. Toženkina zavarovanka se je glede na ugotovljeno namreč morala zavedati, da tudi vozniki tovornjakov sami ravnajo z dvižno ploščadjo in da je zanje premični del dvižne ploščadi lahko nevaren, saj nimajo ustrezne informacije, kako se z dvižno ploščadjo pravilno upravlja, posledično pa tudi ne zavedanja, da jih ta ob nepravilni rabi lahko poškoduje. Zato pritožbeno navajanje, da tožnikovo ravnanje ni moglo biti predvidljivo, ne drži. Takšno ravnanje od razumne odrasle osebe ni bilo nepričakovano.2 Toženkina zavarovanka bi morala vzeti v obzir, da je pričakovana (naravna) reakcija voznika tovornjaka, da bo zapustil kabino tovornega vozila in zaprl prikolico, ko je razkladanje končano, saj želi čim prej nadaljevati s svojim delom, zato bo sam tudi odmaknil še premični del dvižne ploščadi, če tega ne bo storil nihče od zaposlenih toženkine zavarovanke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je zavarovanka redno tolerirala prisotnost voznikov izven kabine vozila v neposredni bližini dvižne ploščadi.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da splošno ustno navodilo pred začetkom razkladanja, naj voznik počaka v tovornjaku, ni dovolj. Prepričljivo je ugotovljeno tudi, da lokacija, velikost in tudi vsebina pisnih opozoril za voznike tovornih vozil nista bili ustrezni in ne drži, da bi izvedenec menil drugače. Opozorila so bila ustrezna za delavce toženkine zavarovanke, ne pa tudi za voznike, ki so prihajali na ploščad, saj so bila z njihove perspektive oddaljena, majhna in slabo vidna.

12. Ugotovljeno je sicer, da se je tožnik zavedal, da z dvižno ploščadjo praviloma upravljajo zaposleni pri toženkini zavarovanki, ne gre pa mu očitati, da bi se moral zavedati nevarnosti upravljanja z dvižno ploščadjo. Z izrecnim ustnim opozorilom ali z obvestilom, nameščenim na premičnem delu dvižne ploščadi, bi toženkina zavarovanka bistveno zmanjšala možnost nepooblaščenega in napačnega ravnanja tretjih, konkretno voznikov tovornih vozil.3 Ne drži pritožbeno stališče, da gre za pretirano zahtevo, saj bi bil vložek v takšno opozorilo minimalen in ne bi v ničemer vplival na učinkovitost delovnega procesa pri toženkini zavarovanki.

13. Načeloma mora vsak ravnati tako, da ne povzroča škode (neminem laedere), kar pomeni tudi, da mora vsak paziti tudi nase.4 S tem, ko je tožnik kot voznik tovornjaka sam ravnal z dvižno ploščadjo, čeprav je vedel, da morajo z njo upravljati delavci toženkine zavarovanke, in obenem površno spregledal, da se je eden izmed njenih delavcev še nahajal blizu, je nedvomno tudi sam veliko prispeval k škodnemu dogodku (1. odst. 171. čl. OZ). Poleg navedenega je kršil tudi določila Navodila za varno nalaganje in pritrjevanje tovora v cestnem prometu, ki so priloga Pravilnika o nalaganju in pritrjevanju tovora v cestnem prometu. Njegovo nedopustno ravnanje je treba primerjati z nedopustnim ravnanjem (opustitvijo) toženkine zavarovanke, ki ni ustrezno opozorila na nevarnost upravljanja z dvižno ploščadjo, niti ni premičnega dela dvižne ploščadi opremila z obvestilom glede pravilnega načina upravljanja, čeprav je lahko pričakovala tožnikovo ravnanje in se je morala zavedati možnosti nastanka prav takih poškodb, kot se je tožniku naposled tudi pripetila. V breme toženki govori tudi okoliščina, da je njena zavarovanka šele po drugem škodnem dogodku spremenila dvižno ploščad tako, da se tovrstne delovne nesreče ne morejo več ponoviti, po prvem identičnem škodnem dogodku pa ni naredila prav ničesar.

14. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je večja krivda na strani zavarovanke, saj se je za razliko od tožnika zavedala nevarnosti, z opustitvijo primernega ravnanja pa je voznike tovornih vozil tej nevarnosti izpostavila. Na drugi strani pa se tožnik ni mogel zavedati, da se izpostavlja kakšni posebni nevarnosti s tem, ko ravna samovoljno. Med tožnikom in toženkino zavarovanko je torej bila informacijska asimetrija glede nevarnosti, ki jo lahko povzroči njuno nedopustno ravnanje. Delež odgovornosti je zato med tožnika (40 %) in toženkino zavarovanko (60 %) porazdeljen pravilno.5

15. Tudi ostali pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja so neutemeljeni. Očitane nekonsistentnosti v izpovedbi tožnika v predmetni zadevi niso v zvezi s kakršnimikoli odločilnimi dejstvi, iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da gre za dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev. Tudi pričanje R. R., ko pravi, da mu ni znano, da bi kakšen voznik tovornjaka sam upravljal z „rampo“, ni odločilno, saj ni dvoma, da je bila predhodna enaka nesreča toženkini zavarovanki znana; tem slabše zanjo, če s tem ni seznanila svojih delavcev, ki so rokovali s predmetno dvižno ploščadjo.

16. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev, s katero bo odločeno še o višini škode (2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 164. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Več o opustitvah kot protipravnem ravnanju in dilemah sicer glej npr. M. Dolenc, Protipravnost ravnanja v sodni praksi, v D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 63. 2 VS RS sodba II Ips 175/2013 z dne 26. 2. 2014 (18. točka obrazložitve) in VS RS tudi sodbo in skleb II Ips 678/2005 z dne 7. 2. 2008. Glej tudi: Možina D., (Ustavno)sodna farsa o rovokopaču, Podjetje in Delo, 2017, št. 2., str. 266. 3 VSL vmesna sodba in sklep I Cp 1997/2014 z dne 8. 10. 2014. 4 Možina D., op. št. 1. 5 Primerjaj VSL sodba I Cp 1093/2007 z dne 23. 5. 2007, VDSS Sodba Pdp 1080/2018 z dne 7. 3. 2009, VSRS sodba VIII Ips 19/2019, VSL sodba I Cpg 574/2019.