Jedro

Tožnici v spornem obdobju, ko je bila na študijski izmenjavi v okviru programa izmenjave, ne pripada dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča poleg Zoisove štipendije, saj je tožnica za isti namen prejela posebna sredstva, ki krijejo tudi stroške bivanja v tujini. Tožnica namreč v spornem obdobju ni bivala in se izobraževala na fakulteti, za kar bi ji pripadal dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, temveč se je v tem obdobju sicer izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča (v tujini), za kar pa so ji bila odobrena posebna sredstva za kritje stroškov potovanja in bivanja v tujini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko (I. točka izreka). Odpravilo odločbo prvotožene stranke št. ... z dne 17. 10. 2013 ter odločbo prvotožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2013 v delu, da znaša višina Zoisove štipendije 122,34 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec (II. točka izreka) ter odločilo, da se tožeči stranki za študijsko leto 2012/2013 prizna dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje izven kraja stalnega prebivališča od 15. 2. 2013 do 30. 9. 2013 v višini 85,53 EUR (III. točka izreka), toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 146,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožeča stranka zahtevala priznanje dodatka k Zoisovi štipendiji za izobraževanje izven kraja stalnega prebivališča tudi v zimskem semestru (V. točka izreka).

Ni se strinjalo s stališčem toženke, da tožnica ni imela pravočasno prijavljenega začasnega prebivališča in da zato ni upravičena do vtoževanega dodatka za celo študijsko leto 2012/2013. Zakon o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami - ZŠtip) ter Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/2007 s spremembami - Pravilnik), ki sta veljala v času izdaje izpodbijanih odločb, ne zahtevata, da ima štipendist za priznanje vtoževanega dodatka, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja. Tudi ni predpisan rok do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Toženka tako ni imela pravne podlage, da tožnici po izpolnitvi pogoja, da je imela stalno prebivališče urejeno oziroma prijavljeno, izobraževala pa se je v A., dodatka za bivanje ne bi priznala. Tožnica je v zimskem semestru bivala v Avstriji. Dodatek za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča je po ZŠtip akcesorna dajatev in se prizna ob izpolnitvi določenih pogojev, če je študentu priznana tudi Zoisova štipendija. Tožnica v študijskem letu 2012/2013 ni bila prejemnica Zoisove štipendije za študij v tujini. Tožnici je bila priznana Zoisova štipendija za izobraževanje v Sloveniji. Tožnica je kot študentka programa B. dobila posebna sredstva, namenjena kritju stroškov potovanja in bivanja v tujini. Z dodelitvijo dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča bi tožnica prejela dvojno finančno pomoč. Tožnica k štipendiji za šolanje na Fakulteti C. v A., v času študijskega obiska na Univerzi v D. (Avstrija) v zimskem semestru ni upravičena še do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. 2. Zoper odločitev sodišča v delu, ko je to zavrnilo zahtevek tožnice po priznanju dodatka za čas od 1. 10. 2012 do 15. 2. 2013, se pritožuje tožnica, ker meni, da utemeljitev zavrnitve nima ne dejanske ne pravne podlage. Ne drži, da je tožnica prejemala mesečno 507,49 EUR finančne pomoči za B. program, saj je prejemala 450,00 EUR mesečno. Odločitev je tudi samovoljna in v nasprotju z materialnim pravom. Ne ZŠtip, ne Splošni pogoji poslovanja javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, ne določata, da se Zoisova štipendija in k njej pripadajoči dodatki in finančna dotacija B., ki jo je tožnica prejela, izključujeta. Ne gre za ena in ista sredstva, tako da bi prišlo do podvajanja javnih sredstev. Glede tega sodba nima razlogov. B. dotacija je namenjena za stroške poti, namestitve, lokalne prevoze, študijsko literaturo, prehrano in podobno in jo financira Evropska unija in ne Javni sklad Republike Slovenije niti druga institucija Republike Slovenije. Ni razvidno na katero materialnopravno podlago je oprlo odločitev prvostopenjsko sodišče in tako odločitve ni možno preizkusiti. Tožnica je zgolj za nastanitev v študentskem domu v tujini plačevala 340,00 EUR mesečno. Sodišče ni ugotovilo koliko sredstev iz B. dotacije je namenjenih za nastanitev in jih je tožnica dejansko prejela. Le tako bi lahko sodišče ugotovilo, ali gre za podvajanje finančne pomoči. Je pa tudi nerazumno in z vidika sodnega varstva vprašljivo, da je prvostopenjsko sodišče potrdilo odločbo upravnega organa, ki jo je tožnica izpodbijala s povsem drugim razlogom. Javni sklad nikoli ni navajal, da je tožnici pravico do dodatka iz 30. člena ZŠtip zavrnil iz razloga, ker je tožnica prejela B. dotacijo in naj bi tako šlo za dvojno financiranje. V zvezi s tem sploh ni podal nobenih navedb ter je takšna odločitev sodišča v nasprotju s pravno predvidljivostjo in pravno varnostjo iz drugega člena Ustave RS. Sodišče je tudi delno nepravilno utemeljilo odločitev s splošnimi pogoji poslovanja Javnega sklada RS in pri tem nepravilno povzelo 45. člen splošnih pogojev. Iz citirane odločbe izhaja, da če štipendist prejema drugo štipendijo za študijske obiske, se štipendija podeli največ v višini razlike štipendije, določene z javnim razpisom iz prejšnjega odstavka. Po tej določbi bi tožnica torej eventuelno lahko prejemala manj sredstev iz B. dotacije in ne obratno iz naslova Zoisove štipendije in njenih dodatkov. Pri tem pa Zoisova štipendija ni štipendija za študijski obisk ampak štipendija, ki je namenjena spodbujanju študentov z nadpovprečnimi rezultati in dosežki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del prvostopenjske odločitve presojalo v okviru pritožbenih navedb ter v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnica upravičena do dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča k Zoisovi štipendiji v študijskem letu 2012/2013, kot redna študentka, absolventka Fakultete C. v A., ob tem, da je v zimskem semestru bila na študijski izmenjavi v avstrijskem D. in v tem času ni bivala v študentskih domovih v A., saj se je začasno izselila iz sobe, kamor se lahko vrne po 15. 2. 2013, ko se vrne iz Avstrije. Tožnica se je od 15. 9. 2012 do 14. 2. 2013 izobraževala v kraju D., v državi Avstrija in je v tem času bila prejemnica B. finančne pomoči iz sklada za B. štipendije v okviru programa E. za študijske izmenjave na partnerski Univerzi v višini 450,00 EUR mesečno.

6. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu nima pravne podlage in da jo zato ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev materialnopravno oprlo tako na določbe ZŠtip, kakor na Pravilnik. S takšno pravno opredelitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ob tem je štelo, da je tožnici za študijsko leto 2012/2013 bila dodeljena Zoisova štipendija za študij na Fakulteti C., program F., dodatek za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča pa je akcesorna dajatev, ki se študentu prizna ob izpolnitvi določenih pogojev, če jim je seveda pred tem priznana tudi Zoisova štipendija. Tožnici je bila priznana štipendija in določen osnovni znesek štipendije v višini 101,78 EUR.

7. Namen dodelitve dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča je kritje določenih stroškov, ki jih imajo študenti, ki v času študija bivajo zunaj kraja stalnega prebivališča. V spornem obdobju tožnica ni bivala in študirala na Fakulteti C. v A., temveč je bila na izmenjavi v okviru programa B. ter je bivala in študirala v kraju D. (Avstrija). Za ta namen pa je v okviru navedenega programa dobila tudi posebna sredstva, ki so namenjena kritju stroškov potovanja in bivanja v tujini, torej sofinanciranju dodatnih stroškov, ki jih ima študent zaradi študijske izmenjave na partnerski instituciji v državah EU.

8. Tako tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici v spornem obdobju, ko je bila na študijski izmenjavi v okviru programa B., ne gre še dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, saj je tožnica za isti namen prejela, poleg Zoisove štipendije, še posebna sredstva, ki krijejo tudi stroške bivanja v tujini. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, saj tožnica v spornem obdobju, v zimskem semestru študijskega leta 2012/2013, ni bivala in se izobraževala na Fakulteti C. v A., za kar bi ji pripadal dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, temveč se je v tem obdobju sicer izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča, vendar v kraju D. v Republiki Avstriji, za kar pa so ji bila odobrena posebna sredstva za kritje stroškov potovanja in bivanja v tujini.

9. Pritožbeno sodišče prav tako ne more slediti pritožbeni navedbi, da bi sodišče moralo ugotoviti, koliko sredstev iz B. dotacije je namenjenih za nastanitev in koliko za druge namene. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavljalo, čemu so namenjena sredstva iz B. programa ter se pri tem oprlo tudi na pogodbo o dodelitvi finančne pomoči z dne 5. 9. 2012. Tudi iz pojasnila Univerze A. z dne 22. 8. 2014 izhaja, da finančna pomoč, ki jo prejmejo študenti v okviru programa B. nima posebej določenih sestavin, temveč je namenjena za sofinanciranje dodatnih stroškov, ki jih ima študent zaradi študijske izmenjave ter je namenjena za sofinanciranje stroškov poti, namestitve, lokalnih prevozov, študijske literature in drugo, ne da bi bila sredstva posebej ločena po posameznem namenu. Prvostopenjsko sodišče tako pravilno zaključuje, da se za študijski obisk namenijo posebna sredstva, ki krijejo tudi stroške bivanja v tujini in bi z dodelitvijo dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča tožnica prejela dvojno finančno pomoč.

10. V okviru socialnega spora sodišče o nastalem sporu v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - ZDSS-1) meritorno odloča. Pri tem presoja v okviru predsodnega postopka izdane upravne odločbe ter preverja njihovo zakonitost in nato o pravici meritorno odloči. Tako je storilo prvostopenjsko sodišče tudi v izpodbijani zadevi in mu tako ni mogoče očitati, da je odločitev v nasprotju s pravno predvidljivostjo in pravno varnostjo iz 2. člena Ustave RS.

11. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka v svoji odločitvi ni izhajala iz tega, da bi se tožničin zahtevek, da ji pripada dodatek za bivanje oprla na to, da so ji pripadala posebna sredstva v okviru programa B.. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 17. 10. 2014 namreč izhaja, da je prišlo do zavrnitve tožničinega zahtevka iz razloga, ker je bila pritožnica po 1. 10. 2012 na študijski izmenjavi v avstrijskem D., ter tako ob začetku študijskega leta ni izpolnjevala pogojev za priznanje dodatka za bivanje, poleg tega pa je za namen bivanja v študentskem domu v D. (Avstrija) v okviru programa B. prejela posebna sredstva ter bi šlo tako v tem primeru za dvojno financiranje iz javnih sredstev.

12. Štipendija kot dopolnilni prejemek je namenjena za kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem, ki štipendistu finančno pomaga pri stroških študija. Dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča je opredeljen kot dodatek, ki pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Tožnica je po odločbi z dne 15. 11. 2010 bila prejemnica štipendije za izobraževanje na Fakulteti C. v A., do zaključka tega programa. Tožena stranka ji je z odločbo z dne 3. 1. 2013 tudi odobrila nadaljnjo prejemanje Zoisove štipendije za študij v okviru tega programa. V zimskem semestru tožnica ni študirala na Fakulteti C. v A., temveč je študij opravljala na Univerzi v D., v Republiki Avstriji, za izobraževanje izven kraja svojega stalnega prebivališča v G., torej za študij in prebivanje v D. (Avstrija), pa je tožnica pridobila posebna sredstva na podlagi pogodbe z dne 5. 9. 2012 iz programa B..

13. Do sedaj navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Zato je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela na podlagi 154. člena ZPP, upoštevaje prvi odstavek 165. člena ZPP, krije stroške pritožbe sama.