Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik z več očitanimi ravnanji, ki jih je storil v krajšem obdobju in se nanašajo na druženje v lokalu z B.B. med delovnim časom, neutemeljeno uporabo službenega vozila ter s tem povezanimi nepravilnimi evidentiranji delovnega časa in neupravičeno odsotnostjo z dela, najmanj iz hude malomarnosti storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 37. člen ZDR-1), kar utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede očitanega ravnanja, ki se nanaša na službeno vozilo, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo tudi obstoj znakov kaznivega dejanja (odvzem motornega vozila; 210. člen Kazenskega zakonika - KZ-1) in utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v očitanih dneh imel izven prostorov delodajalca službene sestanke z A.A. in B.B. A.A. je bil odsoten z dela zaradi bolezni, zato je prosil tožnika za srečanje v lokalu. Vsebina srečanj z B.B. se je nanašala na tožnikovo prijavo kršitev po ZZPri. Tožnik je res imel v prostorih delodajalca lastno pisarno, a se v njej ni mogel sestati z B.B., ker bi bilo sicer vsem jasno, da je tožnik prijavitelj kršitev po ZZPri. Glede očitanih ravnanj na dan 16. 12. 2024 in 18. 12. 2024 se je tožnik v zagovoru opravičil, da je odsotnost napačno evidentiral kot "interni sestanek" namesto malice. Službena vozila so na enak način kot on uporabljali tudi drugi delavci. Iz izpovedi C.C. in B.B. izhaja, da so se službena vozila lahko uporabljala tudi za zasebne namene. Delavci na višjih delovnih mestih so jih prav tako pogosto uporabljali za zasebne namene. Uporaba službenega vozila v očitanih primerih je bila omejena na kratko razdaljo in toženki ni mogla povzročiti gospodarske škode. Tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja iz 210. člena KZ-1. S strani toženke je imel tihi konsenz za uporabo vozila za odhod na malico. Toženka pri sanckioniranju tožnika ni upoštevala Pravilnika o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do zatrjevanj tožnika o nesorazmernem ukrepu. Toženka bi mu lahko izrekla kvečjemu pisno opozorilo po 85. členu ZDR-1. Spoštovanje internih predpisov je zahtevala le od tožnika s ciljem, da se ga znebi zaradi številnih bolniških odsotnosti in zaradi prijav kršitev, ki jih je podal na podlagi ZZPri. Zoper A.A. in B.B. ni uvedla sankcij zaradi sestankovanj v lokalu, prav tako ni ukrepala zoper delavce, ki so službena vozila v delovnem času parkirali pred različnimi gostinskimi lokali. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s presojo o zakonitosti izpodbijane odpovedi. Prvostopenjskih razlogov ne ponavlja.

6.Sodišče prve stopnje je povzelo ključne dele izpovedi strank in prič, jih ovrednotilo tudi z vidika vseh izvedenih dokazov skupaj in napravilo pravilen zaključek o obstoju odpovednega razloga in pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V pritožbi smiselno uveljavljana kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni podana.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik štirikrat v zaporednih osmih dneh nahajal med delovnim časom v lokalu D., te odsotnosti pa je evidentiral kot interni sestanek (12. 12. 2024 od 8:01 do 9:11 ure, 16. 12. 2024 od 7:39 do 8:24 ure, 18. 12. 2024 od 7:53 do 8:51 ure, 20. 12. 2024 od 7:48 do 8:44 ure). Po pritožbenem zatrjevanju je tožnik dokazal, da je imel v očitanih primerih izven prostorov delodajalca službene sestanke z A.A. in B.B. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da ti jutranji "interni sestanki" to deloma niso bili. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je glede dveh srečanj z A.A. v lokalu D. sodišče prve stopnje dopustilo, da je bila njuna vsebina takšna, kakršen je sicer lahko predmet internega sestanka. Upoštevaje takšno prvostopenjsko presojo zato navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje, da se je tožnik z A.A. v lokalu sestal zaradi službenih zadev, niti niso odločilne (da je A.A. v izpovedi potrdil nujnost sestanka, ker je tožnik prevzel nekatere njegove naloge glede odpisa osnovnih sredstev itd.).

8.Četudi se je tožnik z A.A. sestal v lokalu zaradi službenih zadev, pa pri tem glede kraja sestanka ni bilo spoštovano določilo pogodbe o zaposlitvi, po katerem je bil tožnik dolžan opravljati delo na sedežu družbe in na lokacijah, na katerih delodajalec organizira delovni proces. Iz izvedenih dokazov namreč ne izhaja, da je toženka organizirala delovni proces tudi v gostinskih lokalih. Sodišče prve stopnje je zato pravilno obrazložilo, da gostinski lokali niso bili namenjeni "internim sestankom". V zvezi s tem je utemeljeno izpostavilo tudi nevarnost odtekanja informacij1 in dejstvo, da je bil sektor nabave, v katerem je delal tožnik, z vidika koruptivnih tveganj eno najbolj delikatnih področij. Te presoje ne more ovreči pritožnikova navedba, da ga je A.A. prosil za srečanje v lokalu, ker je bil odsoten z dela zaradi bolezni in se ni želel pojaviti v prostorih delodajalca. Iz izpovedi A.A. namreč izhaja, da je bil v bolniškem staležu le do januarja 2024. Od septembra 2024 je opravljal delo na domu, kar po oceni pritožbenega sodišča ne more biti utemeljen razlog za to, da se v decembru 2024 ni hotel pojaviti v prostorih delodajalca, temveč se je namesto tega s tožnikom raje dogovoril za "interni sestanek" v lokalu. Sicer iz izpovedi A.A. izhaja, da izven v tem sporu obravnavanih internih sestankov v gostinskih lokalih sestankov ni imel. Tudi C.C. (tožnikova žena) ni izpovedala, da je bilo običajno, da sestanki potekajo v gostinskih lokalih. Nasprotno pritožbeno zatrjevanje je zato zmotno.

9.V preostalih dveh očitanih primerih se je tožnik v lokalu D. sestal z B.B. (pooblaščenec za korporativno integriteto, skladnost poslovanja, varstvo osebnih podatkov ter človekovih pravic; sekretar nadzornega sveta). Pritožnik s sklicevanjem na izpoved B.B. zmotno navaja, da se je vsebina teh srečanj nanašala na temo prijav kršitev po Zakonu o zaščiti prijaviteljev (ZZPri). Čeprav je B.B. res pojasnil, da se je na željo prijaviteljev z njimi sestal bodisi na sedežu delodajalca bodisi izven sedeža, sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaključilo, da se je predmet srečanja tožnika in B.B. v očitanih primerih nanašal na prijavo po ZZPri. Pravilno je upoštevalo celotno izpoved B.B., v kateri je pojasnil, da se je v lokalu D. s tožnikom dobil večkrat, in sicer se je z njim tu sestal bodisi kot s prijaviteljem po ZZPri, bodisi sta se dobivala zgolj na jutranjih kavah. Vsebine srečanj s tožnikom v očitanih dneh se ni spomnil. Prav tako ni potrdil, da se je prav v očitanih dneh (ki sta za ta spor ključna) s tožnikom pogovarjal o t.i. "TPD" (težki pogoji dela)2. Da je bila podlaga srečanju tožnika in B.B. v lokalu D. v očitanih dneh aktivnost tožnika kot prijavitelja po ZZPri oziroma da je šlo za njun interni sestanek, tako ni dokazano. Te presoje ne spremeni niti pritožbena navedba, da je tožnik res imel v prostorih delodajalca lastno pisarno, a se v njej ni mogel sestati z B.B., ker bi bilo vsem jasno, da je prav on prijavitelj kršitev po ZZPri. Glede na izpoved B.B. tožnik ni bil edini prijavitelj kršitev3, temveč so bili prijavitelji različni in jih ni bilo dovoljeno razkriti. Tožnik tudi sicer ni prikrival svojih stikov z B.B., saj se je z njim v delovnih dneh pogosto sestajal na javnem kraju (jutranje kave v lokalu D., o katerih je izpovedal B.B.; lokal se nahaja v neposredni bližini toženkinega sedeža).

10.Upoštevaje obrazloženo tako ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na izpoved B.B., saj na njeni podlagi ni mogoče zaključiti, da je v očitanih primerih imel s tožnikom službeni sestanek v lokalu. Vsebina teh njunih srečanj med delovnim časom lahko tako spada kvečjemu v sklop privatnih zadev, o katerih je glede na izpoved B.B. tudi tekla beseda med njunimi srečanji v lokalu D.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi dva primera, ko se je tožnik s službenim vozilom odpeljal v kraj E., in sicer v pekarno ter domov, to odsotnost pa evidentiral kot "interni sestanek" (16. 12. 2024 je zapustil prostore toženke ob 10:53 uri, vrnil pa se je ob 12:20 uri; 18. 12. 2024 je zapustil prostore toženke ob 10:39 uri, vrnil pa se je ob 12:18 uri). Ugotovljene kršitve se ne more razbremeniti s pritožbenim sklicevanjem, da se je toženki na zagovoru opravičil, češ da je odsotnost namesto malice napačno evidentiral kot "interni sestanek". Gre za dve vsebinsko enaki kršitvi, storjeni v kratkem razmaku treh dni in z zelo podobno časovnico trajanja kršitev, zato tožnikovo sklicevanje na napako pri evidentiranju ni prepričljivo.

12.Niso odločilne pritožbene navedbe kot npr. da se je potni nalog za službeno vozilo vodil na letni ravni in ne ločeno za vsako pot; da se je službeno vozilo uporabljalo za krajše vožnje po Obali; da nadrejeni ni bil obveščen, kdo in kdaj je uporabljal službeno vozilo; da je bilo službeno vozilo staro in brez vrednosti itd. Z njimi namreč ni mogoče ovreči ključnih dejstev, na katera je sodišče prve stopnje pravilno oprlo presojo o obstoju utemeljenega odpovednega razloga: v skladu s toženkinim delovnim navodilom Upravljanje s službenimi vozili tožnik ni bil upravičen uporabljati službenega vozila v zasebne namene; v očitanih primerih ni šlo za službeno naravo izhoda, zato ne bi smel uporabiti službenega vozila. Nenazadnje je tudi tožnik sam zanikal, da bi bila službena vozila namenjena zasebni uporabi delavcev, kar izhaja tudi iz izpovedi A.A., G.G., F.F. idr.

13.Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da so na enak način kot tožnik uporabljali službena vozila tudi drugi delavci. Pri katerem konkretnem delavcu naj bi bile podane takšne okoliščine, kot so bile v zvezi z očitano zlorabo uporabe službenega vozila v tem sporu ugotovljene pri tožniku, ta niti ni navedel. A.A. je zanikal, da bi službeno vozilo uporabljal za zasebno uporabo. G.G. je poudaril, da so službena vozila namenjena delovnim obveznostim, podobno pa izhaja tudi iz izpovedi H.H. in F.F. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na C.C., saj je ta svojo posplošeno trditev o uporabi službenih vozil tudi v zasebne namene navezala na čas pred več leti, ko je še delala na toženkini recepciji, sicer pa je izpovedala, da zgolj misli, da se verjetno še danes kdaj za privatne zadeve koristi službeno vozilo. Tudi B.B., ki ga omenja pritožba, v izpovedi ni potrdil, da bi tožnik lahko uporabil službeno vozilo za zasebne namene. Uporabo službenega vozila je sicer omenil v povezavi z malico, a zgolj v smislu, da delavec tekom izvajanja službenega opravila, za potrebe katerega uporablja službeno vozilo, vmes skoči po malico, vendar pa tožniku očitano ravnanje ni takšno (in je tudi sicer krepko preseglo zgolj čas odmora med dnevnim delom, ki ga določa ZDR-1). Tudi B.B. je poudaril, da službena vozila za zasebno uporabo ne smejo biti dovoljena. Povsem posplošena in za ta spor nepomembna je tudi pritožbena navedba, da naj bi delavci na višjih delovnih mestih službena vozila pogosto uporabljali za zasebne namene. V delovnem navodilu Upravljanje s službenimi vozili je izrecno določeno, na katerih delovnih mestih so delavci upravičeni do uporabe službenega vozila v zasebne namene. Tožnikovega delovnega mesta ni med njimi.

14.Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, tožnik v zgoraj navedenih časovnicah dne 16. 12. 2024 in 18. 12. 2024 ni opravljal službenih zadev, temveč je šlo za zasebni opravek doma, ki je vsakič trajal več kot eno uro. Pravilna je zato presoja, da v času, ki ga je evidentiral kot delo ("interni sestanek"), na delu ni bil prisoten in ga tudi ni opravljal, zato je poleg neupravičene uporabe službenega vozila hkrati neupravičeno izostal z dela.

15.Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bila uporaba službenega vozila v očitanih primerih omejena na kratko razdaljo in toženki ni mogla povzročiti gospodarske škode, ne more ovreči dejstev, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo ugotovljene nepravilnosti na strani tožnika.

16.Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik z več očitanimi ravnanji, ki jih je storil v krajšem obdobju in se nanašajo na druženje v lokalu z B.B. med delovnim časom, neutemeljeno uporabo službenega vozila ter s tem povezanimi nepravilnimi evidentiranji delovnega časa in neupravičeno odsotnostjo z dela, najmanj iz hude malomarnosti storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 37. člen ZDR-1), kar utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede očitanega ravnanja, ki se nanaša na službeno vozilo, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo tudi obstoj znakov kaznivega dejanja (odvzem motornega vozila; 210. člen Kazenskega zakonika - KZ-1) in utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožnik se s tem ne strinja in navaja, da je imel toženkin tihi konsenz za uporabo vozila za odhod na malico. Ker je glede uporabe službenega vozila podan že obstoj razloga iz 2. alineje citirane določbe ZDR-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da za zakonitost odpovedi ni potreben hkraten obstoj razloga iz 1. alineje. Tudi sicer tožnik zatrjevanega tihega konsenza ni dokazal. Njegov nadrejeni G.G. (podpisoval je letni potni nalog za službeno vozilo, ki ga je uporabljal tožnik) je izrecno zanikal, da bi bilo službeno vozilo namenjeno odhodu tožnika na malico.

1.Pritožba očita, da toženka ni upoštevala Pravilnika o kršitvah obveznosti iz delovnega razmerja, v katerem je neupoštevanje navodil s področja delovnega časa opredelila za lažjo kršitev, predpisala postopek vodje OE (sestanek s kršiteljem, sestava zapisnika) in kot sankcijo določila znižanje osebne ocene ali pisno opozorilo po 85. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek ni utemeljen. Obstoj zakonsko določenega odpovednega razloga ni pogojen s tem, da je v sodnem sporu ugotovljena kršitev opredeljena v internem aktu delodajalca kot takšna, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredno odpoved je mogoče podati vedno, kadar sta za to izpolnjeni zakonski predpostavki (odpovedni razlog in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), to pa je nenazadnje poudarjeno tudi v 11. členu citiranega pravilnika v zvezi s 3. točko priloge, v kateri je takojšnja odpoved predvidena tudi za primer hujše kršitve obveznosti, storjene s hudo malomarnostjo (ki je bila ugotovljena tudi v tem sporu).

2.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do zatrjevanj tožnika o nesorazmernem ukrepu. Upoštevalo je njegovo trditev, da je bil dober delavec in da je bil (kot navaja najmanj od leta 2022) ocenjen z najvišjo osebno oceno, vendar je pravilno presodilo, da ostala dejstva pretehtajo v prid presoji o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Kot je pravilno poudarilo, je tožnik storil več kršitev v zelo kratkem časovnem obdobju, upoštevalo je njihovo naravo in težo ter nezaupanje do tožnika, ki se je posledično izoblikovalo pri toženki (več članih uprave in tudi pri njegovem nadrejenem). Glede na navedeno pritožnik zmotno zatrjuje, da bi mu toženka lahko izrekla kvečjemu pisno opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Neuspešno se tudi sklicuje na izpoved I.I., ki je naštel možne blažje sankcije od izredne odpovedi (znižanje osebne ocene, opomin, pisno opozorilo ...). Kot je izpovedal I.I., s samim postopkom zoper tožnika niti ni bil toliko seznanjen, je pa on tudi sicer vedno za to, da se vse reši po drugi poti. Slednji pristop enega od tožnikovih sodelavcev po ugotoviti pritožbenega sodišča ne pomeni, da delodajalec zaposlenemu ne more zakonito izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če so izpolnjeni za to predpisani pogoji. Pritožba neuspešno izpostavlja, da je glede na izpoved B.B. celotna zgodba glede izredne odpovedi proti tožniku absurdna. B.B. ni pristojna oseba toženke, ki je zadolžena za presojo obstoja zakonskih pogojev za izredno odpoved.

3.Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da je toženka zahtevala spoštovanje internih predpisov le od tožnika s ciljem, da se ga znebi, da zaradi sestankovanj v lokalu ni uvedla nobenih delovnopravnih sankcij zoper A.A. in B.B., ter da ni ukrepala zoper delavce, ki so službena vozila v delovnem času parkirali pred različnimi gostinskimi lokali. V skladu z ustaljeno sodno prakso se delavec ne more razbremeniti odgovornosti s sklicevanjem, da so kršitve storili tudi drugi, pa se zoper njih ni ukrepalo (VIII Ips 179/2016 idr.). Tudi sicer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil takšen celokup okoliščin, na katere je sodišče prve stopnje pri tožniku oprlo ugotovitev o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, podan tudi pri drugem, konkretno določenem delavcu.

4.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da se je toženka želela znebiti tožnika zaradi številnih bolniških odsotnosti. Obširnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje v 26. točki obrazložitve ovrglo očitek, da je bil dejanski razlog za podajo izpodbijane odpovedi zdravstveno stanje tožnika, pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Napačno tudi navaja, da se je toženka želela znebiti tožnika zaradi prijav kršitev, ki jih je podal na podlagi ZZPri. Upoštevaje zgoraj navedene razloge je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razlog za podajo izredne odpovedi niso bile tožnikove prijave kršitev, temveč njegove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri toženki prijave po ZZPri vlagali različni delavci, z njihovimi imeni člani uprave niso bili seznanjeni ter tudi niso vedeli, da je bil med prijavitelji tožnik. Glede na vse navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da je izpodbijana odpoved nezakonita zaradi kršitve 90. člena ZDR-1 oziroma da je toženka postopala diskriminatorno v razmerju do tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

5.Sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožnik 12. 12. 2024 in 20. 12. 2024 koristil ure brez vnaprejšnje vsaj ustne odobritve nadrejenega (v prvem primeru naj bi zapustil prostore toženke ob 13:00 uri, v drugem primeru pa ob 11:00 uri, ter naj bi se več ne vrnil delo). Kljub tej ugotovitvi iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče tudi na ti ravnanji oprlo presojo o obstoju utemeljenega odpovednega razloga, čemur je sledilo tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno niso odločilnega pomena pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ti ravnanji, saj ne morejo vplivati na drugačno presojo spora (da je tožnik imel viške ur; da je nadrejeni vedno odobril koriščenje viškov ur za nazaj; da detektiv za dne 11. 12. 2024 ni ugotovil nepravilnosti, čeprav je tožnik tudi tega dne ravnal enako kot 12. 12. 2024 in 20. 12. 2024; da iz evidenc prisotnosti za obdobje od julija 2024 do decembra 2024 izhaja, da je tožnik opravil številne interne sestanke izven sedeža delodajalca, ki jih je nadrejeni odobril za nazaj itd.).

6.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Detektivka je izpovedala, da je D. akustično slabo izoliran lokal, kjer se brez uporabe tehničnih sredstev lahko sliši vsebina pogovora gostov.

2Tožnik je na podlagi ZZPri kršitev v zvezi s TPD prijavil že 5. 11. 2024.

3Član uprave F.F. je povedal, da obravnavajo včasih tudi tri do štiri prijave na teden.