Jedro

Ker mora komisija za pogojni odpust o svoji odločitvi izdati pisno odločbo (107. člen ZIKS-1), odločitev komisije z redne seje dne 16. 3. 2012 pa v obravnavanem primeru ni bila izdana pisno (in vročena tožniku), ta odločitev nima pravnega učinka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil prošnjo za pogojni odpust. V obrazložitvi je navedel, da tožnik prestaja enotno kazen 2 leti in 7 mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani, IV K 2254/2011 z dne 5. 4. 2011, kazen pa prestaja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper (v nadaljevanju ZPKZ Koper). Organ je na redni seji 16. 3. 2012 odločil, da se tožnika dne 31. 5. 2012 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Dne 24. 5. 2012 so prejeli dopis ZPKZ Koper, iz katerega izhaja, da so 11. 5. 2012 prejeli odredbo za privedbo obsojenca kot obtoženca na Okrožno sodišče v Kopru, kjer naj bi 24. 5. 2012 potekal predobravnavni narok v kazenski zadevi kaznivega dejanja velike tatvine po prvem odstavku 2. točke 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po poizvedovanjih na koprsko sodišče je bilo ugotovljeno, da poleg omenjenega odprtega kazenskega postopka potekata še dva kazenska postopka na Okrajnem sodišču v Ljubljani, za katera ob zasedanju organa niso imeli podatka. Organ je tako na korespondenčni seji, ki je potekala od 24. 5. do 28. 5. 2012, ob upoštevanju 88. člena KZ-1, odločil, da obsojenca pogojno ne odpusti.

Tožnik je v tožbi navedel, da je vložil prošnjo za pogojni odpust, organ pa je o njegovi prošnji odločal na seji 16. 3. 2012 tako, da je njegovi prošnji ugodil ter da se ga z 31. 5. 2012 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Odločbe tožnik sicer ni nikoli prejel, je pa bil o njej ustno obveščen. Ker tožnik odločbe nima, je ne more priložiti k tožbi, predlaga pa sodišču, da jo pribavi. Sprejeta odločitev pa med strankama ni sporna, saj je to navedeno v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na sprejeto odločitev o pogojnem odpustu so mu odgovorni v ZPKZ Koper odobrili dopust, tožnik pa se je 31. 5. 2012 vrnil zato, da bi bil iz zavoda formalno odpuščen, takrat pa je prejel ustno pojasnilo, da ne bo tega dne pogojno odpuščen, nato pa je kasneje istega dne prejel izpodbijano odločbo. Odločba je nezakonita. Odločitev z dne 16. 3. 2012 predstavlja dokončno odločitev v upravnem postopku, ki je organ ne bi smel spremeniti z izdajo izpodbijane odločbe. Organ je kot podlago navedel 88. člen KZ-1, ki pa normativne podlage za takšno odločitev ne daje. Nikjer ni določeno, da lahko organ svojo odločitev o pogojnem odpusti spremeni po tem, ko je bila ta sprejeta in posredovana obsojencu. Organ za to nima v nobeni določbi pooblastila. Za preklic pogojne obsodbe je pooblaščeno le sodišče po 89. členu KZ-1. Odločba je torej nezakonita, ker člen, na katerega se je organ oprl, ne daje možnosti spremembe že sprejete in posredovane odločitve. Dejanska pravna podlaga za preklic pogojnega odpusta nadalje izključuje zakonitost te odločbe, ker jo je izdal nepristojni organ. Dejstvo je, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ preklical pogojni odpust. Vendar pa dokončne upravne odločbe (kar odločitev z dne 16. 3. 2012 nedvomno je) ni mogoče spremeniti v škodo obsojenca drugače kot na podlagi 89. člena KZ-1. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka je poslala upravni spis, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožnik je sodišču še poslal pripravljalno vlogo, v kateri je še dodal, da je v sklepu naslovnega sodišča o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe (sklep, I U 917/2012 z dne 27. 6. 2012), zoper katerega tožnik pritožbe ne bo vložil, navedeno, da med strankami naj ne bi bilo sporno, da odločba z dne 16. 3. 2012 ni bila izdana. To ne drži, saj je bila izdana. Okoliščina, da je organ na redni seji 16. 3. 2012 odločil, da se tožnika pogojno odpusti dne 31. 5. 2012, ni sporna oziroma ne bi smela biti sporna, saj izhaja iz drugega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe. To je toženka potrdila tudi v svojem odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, kjer navaja, da je organ prošnji tožnika ugodil. Navedla je še, da so razlogi, ki so pripeljali do ponovnega zasedanja komisije, v skladu s 130. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora. To pa glede na določbo 89. člena KZ-1 pomeni, da je 130. člen Pravilnika v neskladju s tem členom. Ta člen Pravilnika pa tudi ne dopušča, da bi organ dvakrat odločal o prošnji za pogojni odpust, saj omenjena določba omogoča le, da organ zadrži izvršitev odločbe, torej odločbe z dne 16. 3. 2012. Torej ne KZ-1, ne ZIKS-1 in ne Pravilnik ne vsebujejo podlage za odločbo z dne 28. 5. 2012. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba, s katero je upravni organ zavrnil prošnjo tožnika za pogojni odpust. Svojo odločitev je organ oprl na 88. člen KZ-1, ki v prvih treh odstavkih določa materialno pravne pogoje za pogojni odpust, v četrtem odstavku pa, da organ, ki odloča o pogojnem odpustu in postopek za odločanje o pogojnem odpustu, določa zakon. Ta zakon je ZIKS-1, ki v 3. poglavju Odpust obsojencev v členih 105 – 108 določa postopek pri odločanju o pogojnem odpustu. Tako je v prvem odstavku 105. člena kot organ, ki o tem odloča, določena komisija za pogojni odpust, v 107. členu pa je določeno, da komisija odloča na seji z večino glasov; komisija izda o odločitvi pisno odločbo (prvi odstavek), da mora biti odločba iz prejšnjega odstavka, s katero je bila zavrnjena vloga ali predlog za pogojni odpust, obrazložena (drugi odstavek), in da zoper odločbo komisije ni dovoljena pritožba.

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na podlagi prošnje tožnika za pogojni odpust na redni seji 16. 3. 2012 odločil, da se tožnika dne 31. 5. 2012 pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora. Po prejemu dopisa ZPKZ Koper dne 24. 5. 2012 o prejemu odredbe o privedbi obsojenca kot obtoženca na Okrožno sodišče v Kopru pa je organ opravil poizvedbe o še morebitnih drugih odprtih kazenskih postopkih tožnika ter ugotovil, da poleg že omenjenega kazenskega postopka na Okrožnem sodišču v Kopru, na Okrajnem sodišču v Ljubljani potekata še dva kazenska postopka, za katera ob zasedanju organa niso imeli podatka. Organ je zato odločil, da se tožnika pogojno ne odpusti.

Tožnik ugovarja, da je bila odločitev organa z dne 16. 3. 2012 dokončna in je organ ne bi smel spremeniti z izdajo izpodbijane odločbe. Kot je sodišče tožniku že pojasnilo v svojem sklepu, I U 913/2012 z dne 27. 6. 2012, ko je odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, odločba o odločitvi komisije za pogojni odpust, sprejeti na redni seji dne 16. 3. 2012, ni bila izdana (pri čemer navedba organa v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe o sprejeti odločitvi na redni seji 16. 3. 2012 še ne pomeni izdaje odločbe, kot to zmotno meni tožnik). Ker mora komisija o svoji odločitvi izdati pisno odločbo (107. člen ZIKS-1), odločitev komisije z redne seje dne 16. 3. 2012 pa v obravnavanem primeru ni bila izdana pisno (in vročena tožniku), ta odločitev komisije nima pravnega učinka. Obvezno pisno izdajo upravnega akta (razen v izjemnih primerih po 211. členu ZUP, za kar pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre) predpisuje tudi 210. člen ZUP.

Takšno postopanje za tovrstne primere podrobneje ureja tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (izdan na podlagi ZIKS-1) v poglavju XIX. Pogojni odpust oziroma natančneje v 129. členu, v katerem je določeno, kaj mora vsebovati odločba o prošnjah in predlogu za pogojni odpust (prvi odstavek), in da se odločbe obsojencem vročijo preko zavoda; če je datum pogojnega odpusta določen z zamikom, se obsojencu odločba vroči zadnji dan pred odpustom iz zavoda (drugi odstavek). 130. člen Pravilnika pa še določa, da če v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta obsojenca nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, predsednik komisije zadrži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu. Organ je tako tudi po presoji sodišča imel podlago, da je glede na opisane razloge z izpodbijano odločbo (kljub odločitvi na redni seji 16. 3. 2012) prošnjo tožnika zavrnil. Sodišče se zato tudi ne strinja s tožnikovim ugovorom, da 88. člen KZ-1 ne predstavlja normativne podlage na takšno odločitev, saj to z ozirom na povedano ne drži. Sodišče pa zato tudi ne more sprejeti nadaljnjega tožnikovega ugovora, da je organ s tako odločitvijo odločil o preklicu pogojne obsodbe, o katerem po 89. členu KZ-1 odloča sodišče. Po tej določbi sodišče prekliče pogojni odpust, če obsojenec na pogojnem odpusti stori eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora nad eno leto (prvi odstavek). Iz citirane določbe torej sledi, da če prošnji za pogojni odpust ni bilo ugodeno, tudi ne more biti odločeno o preklicu pogojnega odpusta. V obravnavanem primeru pa tožnikovi prošnji za pogojni odpust nedvomno ni bilo ugodeno.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.