Jedro

Davčna dolžnica je tožnici izdala dva računa, ki sta podlaga terjatvi, zarubljeni z izpodbijanim sklepom. Tožnica je sicer v ugovoru in v tožbi navajala, da zarubljenega zneska davčni dolžnici ne dolguje (več), a za tovrstno zatrjevanje ni predložila verodostojnih dokazov. Glede na tožbene ugovore sodišče pripominja, da v postopku ni bila presojana zakonitost predloženih listin, temveč je davčni organ ocenil zgolj njihovo dokazno vrednost in to tudi ustrezno obrazložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT 42914-519/2010-6 (0702-11) z dne 29. 9. 2010, je Davčna uprava RS, Davčni urad Kranj kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zoper davčno dolžnico, družbo A. d.o.o., (v nadaljevanju davčna dolžnica) uvedel izvršbo dolgovanega zneska davčnih obveznosti v skupni višini 4.343,13 EUR, te pa so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, ki je sestavni del sklepa. Izvršba se opravi z rubežem njenih terjatev, ki jih ima do tožnice kot svoje dolžnice tako, da se tožnici naloži plačilo zarubljenega znesek dolga v skupni višini 4.343,13 EUR na podlagi dveh izstavljenih računov, in sicer št. 10-300-000073 z zapadlostjo 17. 6. 2010, delno v znesku 949,13 EUR (celoten znesek po računu znaša 1.164,00 EUR) in št. 10-300-000075 z zapadlostjo 19. 6. 2010, v celotnem znesku 3.394,00 EUR, ki sta navedena v izreku izpodbijanega sklepa. Davčni dolžnici se še prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožnici pa je naloženo, da plača zarubljeni znesek dolga v navedeni višini na ustrezen podračun. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09 in 43/10, v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na 143., 145., 152., in 94. člen. Poudarja, da se po določbi 173. člena ZDavP-2 dolžniku s sklepom zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku.

Tožnica je zoper prvostopenjski sklep vložila ugovor, ki ga je Ministrstvo za finance RS, kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-594/2010-2 z dne 18. 5. 2011 zavrnilo. V obrazložitvi se tudi drugostopenjski organ sklicuje na določbe ZDavP-2 in poudari, da se rubež denarnih sredstev opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Po določbi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, vloži ugovor, v katerem lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Sklicuje se tudi na 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2 in nasl., v nadaljevanju ZUP), ki določa, da je potrebno pred izdajo sklepa ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Na podlagi 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Nato ugotavlja, da sta bila s strani tožnice za opravljene storitve v spis predložena dva računa (št. 10-300-000073 z dne 21. 5. 2010, z zapadlostjo 17. 6. 2010 v znesku 1.164,00 EUR in št. 10-300-000075 z dne 21. 5. 2010 z zapadlostjo 19. 6. 2010 v znesku 3.394,00 EUR), ki sta navedena tudi v izreku izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ je dne 22. 9. 2010 tožnici zaradi ugotavljanja dejanskega stanja po faksu poslal zahtevek, da se izjasni glede obveznosti do davčne dolžnice. S tem zahtevkom je bila tožnica opozorjena na dolžno ravnanje glede na 39. člen ZDavP-2 in pozvana k predložitvi ustrezne dokumentacije, kolikor odprte obveznosti obstajajo ali so sporne ali pogojne. Tožnica je v dopisu z dne 27. 9. 2010 navedla, da na dan priprave dopisa njene odprte obveznosti do davčne dolžnice iz naslova prejetih računov znašajo 4.343,13 EUR ter še, da bo tudi ona davčni dolžnici izstavila račune zaradi slabo in nepravočasno opravljenih del na določenih objektih in da ocena teh obveznosti znaša od 2.000,00 do 4.000,00 EUR. Tožnica ob tem ni priložila nobenih dokazil, s katerimi bi dokazovala navedbe.

Tožnica sicer ne izpodbija ugotovitve, da je imela do davčne dolžnice po predmetnih računih odprte zapadle obveznosti, zatrjuje pa, da so v zvezi z opravljenimi deli, za katera sta bila izdana računa, ugotovljene napake, ki naj bi jih storila davčna dolžnica, zaradi česar je tožnici nastala poslovna škoda. Vendar iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi kadarkoli uveljavljala reklamacije v zvezi s tem (da bi zavrnila predmetna računa, ki sta bila izdana že maja 2010, na napake pa naj bi bila tožnica s strani naročnikov opozorjena že v februarju in marcu 2010). Poleg tega je tožnica kljub pozivom določena dokazila predložila šele po izdaji izpodbijanega sklepa, pa še ta davčni dolžnici niso bila poslana priporočeno. Iz podatkov v spisu tako ni razvidno, da je tožnica zavrnila račune davčne dolžnice, prav tako pa ni razvidno da je dolžnici vročila enostransko izjavo o pobotu. Glede na navedeno tožnica neutemeljeno ugovarja, da je prvostopenjski organ zarubil sporno oziroma neobstoječo terjatev, ker naj bi imela ona nasprotno terjatev iz naslova reklamacij. Pa tudi sicer se po dosedanji sodni in upravni praksi v postopku davčne izvršbe na denarne terjatve dolžnika dejstvo, da dolžnik ni dolžan davčnemu dolžniku, dokazuje le z verodostojno knjigovodsko listino oziroma s knjigovodskim stanjem, česar pa dolžničina dolžnica ni dokazala. Drugostopenjski organ zato ugotavlja, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo in da izpodbijani sklep vsebuje vse zakonsko določene sestavine. Po tem, ko je preizkusil sklep v mejah navedb v ugovoru, po uradni dolžnosti pa tudi v smislu 2. odstavka 247. člena ZUP, drugostopenjski organ ugotavlja, da je sklep pravilen in skladen z zakoni ter da ni podan noben od ugovornih razlogov, ki jih predvideva ZDavP-2 v 174. členu.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo, v kateri najprej opisuje potek postopka. Poudarja, da je po vloženi pritožbi (ugovoru) zoper izpodbijani sklep, glede na naknadno zahtevo tožene stranke za predložitev dokumentacije, dne 28. 10. 2010 s pisnim obvestilom poslala toženi stranki vse račune iz medsebojnega poslovnega razmerja z davčno dolžnico družbo A. d.o.o. ter izjavo o pobotu medsebojnih terjatev in obveznosti in s temi dokumenti izkazala, da v razmerju do davčne dolžnice na dan prejema izpodbijanega sklepa nima neporavnanih obveznosti, temveč ima do družbe A. d.o.o. iz medsebojnega razmerja terjatev. Tudi tožbi prilaga dokumentacijo (- evidenca obračunanega DDV oz. izpisek iz knjige izdanih računov od 27. 9. 2010 do 4. 10. 2010, - račun št. 1242-10, - izpis kartice kupcev na dan 30. 9. 2010 za družbo A. d.o.o., - izjavo o pobotu terjatev z dne 30. 9. 2010 itd.) in zatrjuje, da na dan 4. 10. 2010, ko je prejela izpodbijani sklep, ni bila dolžnica davčne dolžnice, oziroma do nje ni imela neporavnanih obveznosti. Meni še, da davčna organa ne moreta presojati zakonitost predloženih listin. Veljavnost listin o pobotu terjatev lahko presoja samo pristojno sodišče. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavnem primeru ni sporno, da je davčna dolžnica, družba A. d.o.o., tožnici izdala dva računa (št. 10-300-000073 in št. 10-300-000075), ki sta podlaga terjatvi, ki je bila zarubljena z v tem sporu izpodbijanim sklepom po določbi 173. člena ZDavP-2. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, sta oba davčna organa obravnavala tožničin ugovor v okviru ugovorov, ki jih ZDavP-2 za dolžnikovega dolžnika določa v 2. odstavku 174. člena. Po navedeni določbi namreč lahko dolžnikov dolžnik v svojem ugovoru ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Prvostopenjski organ je, glede na ugotovitve in podatke davčnih evidenc, davčni dolžnici zarubil terjatev, ki jo je imela do tožnice na podlagi navedenih dveh izdanih računov in odločitev po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložil. Po vloženem ugovoru je drugostopenjski organ ocenil, da tožnici ni uspelo dokazati, da obstojijo ovire za izvedbo rubeža terjatev in to tudi obširno in obrazloženo pojasnil. Tudi po presoji sodišča bi tožnica z ugovori lahko uspela, če bi za svoje trditve predložila ustrezna in verodostojna dokazila. Tožnica je sicer v ugovoru in v tožbi navajala, da davčni dolžnici zarubljenega zneska ne dolguje (več), a za tovrstno zatrjevanje ni predložila ustreznih dokazov, ki bi na verodostojen način izkazovali, da v času izdaje izpodbijanega sklepa njen dolg do davčne dolžnice na podlagi dveh v sklepu navedenih računov (št. 10-300-000073 z dospelostjo 17. 6. 2010 in št. 10-300-000075 z dospelostjo 19. 6. 2010) ni več obstojal in da tako ni več dolžnica davčne dolžnice. Glede na tožbene ugovore sodišče še pripominja, da v postopku ni bila presojana zakonitost predloženih listin, temveč je davčni organ zgolj ocenil njihovo dokazno vrednost v postopku davčne izvršbe, kar je tudi ustrezno obrazložil. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve ugovora drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v ugovoru, nanje tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).