Jedro

Pravica razpolaganja je bistveni element lastninske pravice, zato prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine že po naravi stvari predstavlja tako velik poseg v lastninsko pravico, da presega vsebino pravnega standarda neznatne škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da prihaja prvo sodišče samo s seboj v nasprotje, ko navaja, ali tožnica vtožuje denarno ali nedenarno terjatev. Navedeno ni relevantno, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predvideva zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi v 271. in 273. členu, pri čemer gre smiselno za izpolnjevanje enakih pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnica je izkazala verjetnost obstoja terjatve do prvega toženca. Prvo sodišče je napačno presojalo pogoje po 272. členu ZIZ, saj bi moralo presojati pogoje po 270. členu ZIZ. Napačno je stališče sodišča, da naj bi grožnje prvega toženca izzvenele z dejstvom razpada zakonske zveze tožnice in drugega toženca. Slednje je bilo povod in razlog, da je prvi toženec začel izpostavljati tovrstne grožnje. Napačen je zaključek prvega sodišča, da tožnica ni izkazala nevarnosti kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Prvi toženec živi s svojo ženo v predmetni nepremičnini, zato s prepovedjo razpolaganja ne bi utrpel nobene škode, saj se mu življenje ne bi spremenilo. Tožnica je izkazala obstoj vseh pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

3. Toženca nista odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev je pravilna, sicer pretežno iz drugih razlogov, kot jih navaja prvo sodišče. Tožnica poleg ugotovitvenega zahtevka (ugotovitev obsega skupnega premoženja tožnice in drugega toženca ter njunih deležev na skupnem premoženju) uveljavlja tudi denarni zahtevek, da ji je prvi toženec dolžan plačati 70.000,00 EUR. Njen predlog za začasno odredbo je smiselno meril na zavarovanje tožničine denarne terjatve, ne pa na zavarovanje nedenarne terjatve, kot zmotno navaja v predlogu za začasno odredbo, saj tožnica v razmerju do prvega toženca ne uveljavlja nobene nedenarne terjatve. Nekritično ji je sledilo tudi prvo sodišče, ko je ugotavljalo, ali je tožnica izkazala obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, pri čemer pa je presojalo vprašanja, ki se nanašajo tudi na pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, in sicer obstoj predpostavke neznatne škode iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (sicer tudi v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, kar je materialnopravno zmotno).

6. Iz trditvene podlage predloga za začasno odredbo izhaja, da tožnica ni navajala dejstev, ki bi kazala na obstoj subjektivne nevarnosti oziroma obstoj predpostavke iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnica bi morala zatrjevati in s stopnjo verjetnosti izkazati tista pomembna dejstva, ki kažejo na takšno ravnanje prvega toženca v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, zaradi katerega bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Tega ni storila, zato njen predlog v tem delu ni bil sklepčen. Tožnica je sicer trdila (drugi odstavek VII. točke tožbe, ki se nanaša na predlagano začasno odredbo), da je prvi toženec v preteklosti, zaradi nesoglasij in razveze zakonske zveze tožnice in drugega toženca, „večkrat zagrozil, da bo nepremičnino bodisi odtujil bodisi uničil“, vendar pa je te navedbe podala zgolj v sklopu trditev o obstoju zatrjevane terjatve, torej glede izkaza predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (enako določbo vsebuje prvi odstavek 270. člena ZIZ). Smiselno je trdila, da prvi toženec ne priznava njenih vlaganj v njegovo nepremičnino in da na obstoj njenih vlaganj kažejo tudi te grožnje, saj prvi toženec zanje ne bi imel razloga, če tožnica ne bi vlagala v njegovo nepremičnino.

7. Razen tega so njene trditve o grožnjah prvega toženca povsem pavšalne in nekonkretizirane, saj tožnica ne navaja in ne izkazuje za verjetnega nobenega konkretnega aktivnega ravnanja prvega toženca v smeri, da bi bila uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Tožnica torej v svojem predlogu ni navedla nobenih konkretiziranih trditev o obstoju subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožnica tudi ni izkazala predpostavke iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ (ne glede na to, da se je nanjo sklicevala v okviru utemeljevanja pogojev za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve po tretjem odstavku 272. člena ZIZ). Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da prepoved razpolaganja z nepremičnino ne more predstavljati neznatne škode za lastnika. Pravica razpolaganja je bistveni element lastninske pravice, zato prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnine že po naravi stvari predstavlja tako velik poseg v lastninsko pravico, da presega vsebino pravnega standarda neznatne škode.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnica ni uspela s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).