Jedro

Navedena odškodnina gre tožnici, ker so bili ugotovljeni tako objektivni (trajna izguba vida na levem očesu to je fizična okvara, prizadetost) kot subjektivni elementi sporne škode (to je občutenje posledic v obliki duševnega trpljenja). Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je pri tožnici nastopilo in je trajno. Ta oblika škode se javlja kot zmanjšanje osebnih sposobnosti oziroma funkcij na splošnih področjih človekovega udejstvovanja. Zaradi teh posledic je prizadeta v počutju in fizično. Element te škode je tako zavedanje posledic okvare zdravja to je občutenje duševnih bolečin in sploh neugodja. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnica zaradi izgube vida na levem očesu po svoje duševno trpi, kar pa se navzven odraža drugače kot pri duševno neprizadetih (v tem primeru po ugotovitvah dr. B. tudi v spremembi ponašanja, ker je težje vodljiva, jezljiva, agresivnejša, je manj samostojna in v tem oziru je nazadovala).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženki odškodninsko odgovorni tožnici za škodo, ki je nastala zaradi izgube vida na levem očesu potem, ko jo je gojenec prve toženke udaril s kovinskim delom pasu po levem očesu. Toženkama je naložilo, da morata plačati tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po odbitku valorizirane akontacije 227.616,00 SIT še razliko 1,772.384,00 SIT. Višji zahtevek iz navedenega naslova ter zahtevka za telesne bolečine in za strah pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta toženki odškodnino za ti dve obliki škode že plačali.

Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku na pritožbo tožnice zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 2,000.000,00 SIT, medtem ko je pritožbo te stranke v preostalem delu, pritožbo toženk pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper sodbo sodišča druge in prve stopnje sta vložili revizijo toženki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagali, da naj se sporni zahtevek v celoti zavrne ali pa odškodnina ustrezno zniža. Po revizijskih izvajanjih sodišči nižjih stopenj nista upoštevali smisla satisfakcije, ki naj bi tožnici nadomestila škodo, niti ne namena odškodnine za sporno obliko škode. Tudi ni upoštevana stopnja duševnih bolečin. Sicer so se tožničine življenjske aktivnosti po poškodbi znižale, vendar je pomembno, da se tožnica ne zaveda, da bo z izplačilom odškodnine dosežen namen satisfakcije. Zaveda se določenih neprijetnosti, ne pa številnih ostalih ravnanj in odzivov na ta ravnanja. Na izgubo očesa reagira drugače kot drugi ljudje, saj če se kam zaleti reagira razdražljivo, agresivno. Dejansko ji sporna škoda sploh ni nastala. Odškodnina pa tudi ni primerna zato, ker je odmerjena v takšni višini kot človeku s povprečno psihomotoriko. Tožničine življenjske aktivnosti so na nivoju razvoja triletnega otroka ter je višje sodišče z zvišanjem odškodnine izenačilo položaj tožnice in njene skromno razvite duševne zmožnosti s sfero normalno razvitega človeka.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med pravdnima strankama je nesporno, da je tožnica duševno prizadeta in da jo je sogojenec s kovinskim delom pasu udaril po glavi, zaradi česar je izgubila vid na levem očesu. Glede na stališče toženk je sporno le ali je tožnici zaradi ugotovljenega njenega duševnega stanja sploh nastala škoda na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti in če je, v kakšni višini ji gre odškodnina za duševne bolečine.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je tožnica zmerno duševno manj razvita, da dosega umsko raven približno štiri do petletnega otroka po mnenju izvedenca dr. P. oziroma triletnega otroka po oceni dr. B., da je tako duševno stanje tožnice trajno in da je zato delno odvisna osebnost, da so se tožničine življenjske aktivnosti zaradi izgube vida na levem očesu močno zmanjšale (preje je sama hodila na WC, po stanovanju in z materjo na njivo, sedaj pa nič več), da je sedaj v celoti odvisna osebnost, ki zahteva stalno ob sebi osebo in da se na svojem nivoju zaveda psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizijsko sodišče glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje sprejema njune zaključke, da je tožnici zaradi izgube vida na levem očesu nastala škoda v obliki zmanjšanja življenjske aktivnosti in da ji gre za to obliko škode odškodnina 4,000.000,00 SIT oziroma zaradi delnega plačila (v valorizirani višini 227.616,00 SIT) še razlike 3,772.384,00 SIT. Navedena odškodnina gre tožnici, ker so bili ugotovljeni tako objektivni (trajna izguba vida na levem očesu to je fizična okvara, prizadetost) kot subjektivni elementi sporne škode (to je občutenje posledic v obliki duševnega trpljenja). Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je pri tožnici nastopilo in je trajno. Ta oblika škode se javlja kot zmanjšanje osebnih sposobnosti oziroma funkcij na splošnih področjih človekovega udejstvovanja. Zaradi teh posledic je prizadeta v počutju in fizično. Element te škode je tako zavedanje posledic okvare zdravja to je občutenje duševnih bolečin in sploh neugodja. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnica zaradi izgube vida na levem očesu po svoje duševno trpi, kar pa se navzven odraža drugače kot pri duševno neprizadetih (v tem primeru po ugotovitvah dr. B. tudi v spremembi ponašanja, ker je težje vodljiva, jezljiva, agresivnejša, je manj samostojna in v tem oziru je nazadovala). Ob takem stanju je pritrditi oceni sodišča druge stopnje, da se tožnica zaveda duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in da bo zaradi dobrin, ki ji bodo postale dosegljive z dosojeno odškodnino, občutila tudi olajšanje svojih vsakodnevnih tegob, nastalih z izgubo vida na enem očesu in da bo s plačilom škode dosežen namen satisfakcije. V zvezi z drugačnimi revizijskimi izvajanji je opozoriti, da je zaradi ugotovljenega duševnega stanja tožnice obseg nastale škode še večji kot sicer, ker je tožnica izgubila še tisto stopnjo samostojnosti, ki jo je imela do tedaj, tako da je sedaj v celoti odvisna od drugih. Prisojena odškodnina zato ni previsoka, je ustrezno individualizirana in tudi primerljiva s škodami, ki se pri nas odmerjajo v odškodninskih sporih. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sporna odškodnina odmerjena v skladu z določili 200. in 203. člena ZOR in da ni previsoka. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Ker v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (iz 386. člena ZPP), je moralo revizijo toženk zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).