Jedro

Prvostopno sodišče je, kot na to pravilno opozarja tudi pritožba, v izpodbijanem sklepu torej ocenjevalo vsebino dokazov in to kljub temu, da se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se namreč ocenjuje le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen, kot sicer to v izpodbijanem sklepu (točka 8) izpostavlja tudi prvostopno sodišče. Vendar kljub navedenemu, ko je torej prvostopno sodišče še posebej izpostavilo, da senat v ugovornem postopku ni pristojen za presojo nasprotujočih si dokazov, je prvostopno sodišče storilo ravno to. Ocenilo je, "da obtožnica temelji zgolj na tem, da je FURS pri tujih finančnih organih preverjal dobave in prejel odgovor, da v evidencah tujih držav ni zaznamovano, da bi bilo blago dobavljeno tujim kupcem v državah EU, ker te družbe transakcij niso prijavile, čeprav lahko (očitno po oceni prvostopnega sodišča) to pomeni zgolj to, da kupci teh dobav niso evidentirali iz razlogov, da bi se izognili davčnim obveznostim v matični državi". Prvostopno sodišče je tako zaključilo, da je bilo vso blago po računih družbe C. d.o.o. prodano in prepeljano v države EU, kar bi naj izhajalo iz CMR listin, katerih verodostojnost bi naj potrdili prevozniki, zato očitek sodne izvedenke in ugotovitve finančne uprave v davčnem postopku katerih bistvo je vprašanje verodostojnosti prevoznih listin, ne morejo imeti nobene dokazne teže.

Izrek

Pritožbi okrajnega državnega tožilca se ugodi in se napadeni sklep spremeni tako, da se ugovori zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. kot neutemeljeni zavrnejo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obtožba zoper obdolženo A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in zoper obdolženega B. B. zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po prvem odstavku 249. v zvezi z prvim odstavkom 38. člena KZ-1 ne dopusti in se kazenski postopek ustavi. V nadaljevanju je bilo odločeno tudi, da stroški kazenskega postopka, vključno s potrebnimi izdatki obeh obdolžencev in nagrado njunih zagovornikov, bremenijo proračun.

2. Zoper takšen sklep se je pritožil okrajni državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obtožbo zoper A. A. in B. B. dopusti.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Ni sicer mogoče soglašati s pritožnikom, da je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer navedene kršitve pritožnik tudi ni konkretiziral. Je pa vsekakor potrebno soglašati z vsebino pritožbenih navedb v smeri, da je odločitev prvostopnega sodišča zmotna, in da se je prvostopno sodišče, kljub izrecni prepovedi iz 282. člena ZKP, v izpodbijanem sklepu spuščalo v presojo ocene nasprotujočih si dokazov, pri čemer pa je številne dokaze tudi povsem ignoriralo in posledično odločilo, da verjame zagovoroma obdolžencev in dokazom, ki naj bi bili v prid obrambi (točka 14 izpodbijanega sklepa), kot to v pritožbi izpostavlja tudi pritožnik.

5. Prvostopno sodišče je, kot na to pravilno opozarja tudi pritožba, v izpodbijanem sklepu torej ocenjevalo vsebino dokazov in to kljub temu, da se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se namreč ocenjuje le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen, kot sicer to v izpodbijanem sklepu (točka 8) izpostavlja tudi prvostopno sodišče. Vendar kljub navedenemu, ko je torej prvostopno sodišče še posebej izpostavilo, da senat v ugovornem postopku ni pristojen za presojo nasprotujočih si dokazov, je prvostopno sodišče storilo ravno to. Ocenilo je, "da obtožnica temelji zgolj na tem, da je FURS pri tujih finančnih organih preverjal dobave in prejel odgovor, da v evidencah tujih držav ni zaznamovano, da bi bilo blago dobavljeno tujim kupcem v državah EU, ker te družbe transakcij niso prijavile, čeprav lahko (očitno po oceni prvostopnega sodišča) to pomeni zgolj to, da kupci teh dobav niso evidentirali iz razlogov, da bi se izognili davčnim obveznostim v matični državi". Prvostopno sodišče je tako zaključilo, da je bilo vso blago po računih družbe C. d.o.o. prodano in prepeljano v države EU, kar bi naj izhajalo iz CMR listin, katerih verodostojnost bi naj potrdili prevozniki, zato očitek sodne izvedenke in ugotovitve finančne uprave v davčnem postopku katerih bistvo je vprašanje verodostojnosti prevoznih listin, ne morejo imeti nobene dokazne teže. 6. V nadaljevanju pa je prvostopno sodišče zaključilo tudi (točka 14 izpodbijanega sklepa), da sta oba obdolženca v svojih zagovorih zatrjevala, da so bila bazična olja dejansko dobavljena naročnikom v državah EU, državni tožilec pa kljub temu (torej kljub zagovorom obdolžencev) sledi fikciji (?!) FURS, ki jo povzema tudi izvedenka D. D. Prvostopno sodišče je torej ocenilo zagovora obdolžencev in zagovoroma tudi verjelo, pri čemer je v nadaljevanju pojasnilo, da zagovoroma verjame, ker bi naj bilo najavljenih kar 50 primerov odpreme energentov, kjer je kot pošiljatelj blaga navedena družba C. d.o.o., pošiljke pa so bile odpravljene v Grčijo ..., torej v države EU. Očitno (po oceni prvostopnega sodišča) so "iz teh dobav izvirala tudi gotovinska plačila, ki jih je obdolženi B. B. polagal na račun družbe C. d.o.o. pri banki G." In po oceni prvostopnega sodišča tako prejeta plačila iz tujine tudi dokazujejo, da je bilo blago tudi dejansko prepeljano v tujino. Nadalje pa je prvostopno sodišče svoje v svoje zaključke navedlo tudi, da je sicer res, da sta imeli družbi C. d.o.o. in F. d.o.o. pisarne na ulici ..., pisarno družbe C. d.o.o. v kateri je delal obdolženi B. B., pa je družbi C. d.o.o. z najemno pogodbo oddala prav obdolženka kot direktorica družbe F. d.o.o., vendar po oceni prvostopnega sodišča to še ne pomeni, da je tudi dejansko obdolženka poleg družbe F. d.o.o. vodila tudi posle družbe C. d.o.o., niti, da je bila družba C. d.o.o. ustanovljena zato, ker je bilo družbi H. d.o.o., ki je poslovala na istem naslovu in v kateri je bila obdolženka prav tako direktorica, odvzeto trošarinsko dovoljenje, pri čemer tudi v tem delu pritožba utemeljeno opozarja, da takšne navedbe prvostopnega sodišča tudi v tem delu predstavljajo presojo in ocenjevanje verodostojnosti dokazov, ki je sicer pridržano zgolj senatu na glavni obravnavi.

Ob vsem navedenem, in upoštevaje že izpostavljeno dejstvo, da v tej fazi postopka sodišče sploh ne bi smelo vsebinsko ocenjevati nasprotujočih si dokazov, pa je prvostopno sodišče v celoti prezrlo nekatere druge dokaze, na katere utemeljeno v pritožbi opozarja okrajni državni tožilec. Vsebina izvedenskega mnenja sodne izvedenke za področje davkov D. D., ki je med drugim navedla, da ne obstaja zadostna listinska podlaga, s katero bi bilo izkazano, da je blago po spornih računih družbe C. d.o.o. dejansko sploh zapustilo ozemlje Republike Slovenije in bilo prepeljano v druge članice EU, izkazane pa so bile tudi nelogičnosti pri časovnem preverjanju opravljenih prevozov. Prav tako je prvostopno sodišče prezrlo izpovedbo davčnega inšpektorja I. I. in okoliščine, da je bilo v postopku mednarodne izmenjave podatkov ugotovljeno, da domnevni kupci v svojih državah od domnevnih nakupov sploh niso plačali DDV-ja, nekatere od navedenih družb pa na registriranem naslovu sploh niso poslovale (sporočilo grške finančne uprave), avstrijska finančna uprava pa je med drugim ugotovila, da je domnevni prejemnik v Avstriji v bistvu opravljal zgolj logistične storitve za družbo C. d.o.o., kar vse je sicer povzeto tudi v obrazložitvi obtožnice.

Prvostopno sodišče je pri svoji odločitvi nadalje v celoti ignoriralo tudi izpovedbe posameznih prič. Tako je recimo J. J. povedal (tudi stran 14 obtožnice), da mu je sodelovanje pri trgovini z bazičnimi olji z družbo C. d.o.o. predlagala prav obdolženka, saj C. d.o.o. ni imel številke za DDV, imel pa je trošarinsko dovoljenje, pri čemer je vse papirje dobival med drugim tudi od obdolženke. Njegova naloga je bila tako zgolj, da njegova družba K. nastopa kot kupec in prodajalec, pri čemer ni imel nobenih stroškov in sta tudi sicer kupca vedno poiskala prav obdolženca. Pa tudi izpovedbe L. L. in nekaterih drugih prič so bile spregledane in tudi način plačevanja dobavljenega blaga, ki je v veliki meri potekalo v gotovini (brez kakršnihkoli blagajniških izdatkov) je bilo spregledano, pri čemer je prvostopno sodišče glede okoliščine, da je obdolženi B. B., kot je sicer že navedeno, dve nakazili v skupni višini 65.000,00 EUR prikazal kot svoje posojilo družbi C. d.o.o., čeprav je bil v osebnem stečaju, zaključilo (str. 8), da so očitno "iz dela teh dobav izvirala tudi gotovinska plačila", ki jih je obdolženi B. B. polagal na račun družbe C. d.o.o. pri banki G. d.d. 7. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsekakor potrebno pritrditi pritožbi okrajnega državnega tožilca, ko predlaga, da pritožbeno sodišče obtožbo zoper oba obdolženca dopusti. Kot je že navedeno, pritožba namreč utemeljeno graja ugotovitve napadenega sklepa, v katerih je sodišče prve stopnje pritrdilo zagovornikoma in zagovorom obeh obdolžencev ter dokazom, na katere se je sklicevala obramba. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je obtožba na ravni utemeljenega suma povsem zadostno utemeljena, saj že izpostavljeni zaključki FURS-a, poizvedbe pri davčnih organih v tujini, izvedensko mnenje izvedenke D. D., gotovinska plačila obdolženega B. B. preko banke G., izpovedbe nekaterih v postopku zaslišanih prič, med drugim tudi J. J. pa tudi ostali v obrazložitvi obtožnice navedeni dokazi vsekakor potrjujejo obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj. Odločitev o tem, ali sta obdolženca očitana kazniva dejanja tudi storila, pa je pridržana sodišču, ki bo svojo sodbo oprlo samo na dejstva in dokaze, ki bodo pretreseni na glavni obravnavi.

8. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.