Jedro

S tožbo je treba izrecno zahtevati odpoved najemne pogodbe in ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, da je prenehalo stanovanjsko razmerje. Z učinkovanjem odpovedi pogodbe prenehajo obstoječe obveznosti obeh strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: Ugotovi se, da je I. M. prenehalo stanovanjsko razmerje na stanovanju v P. ..., P., v skupni izmeri 66,67 m2. Toženka I. M. je dolžna izprazniti stanovanje tožeče stranke v P. ..., P. v skupni izmeri 66,67 m2, ter ga prostega vseh oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki, v roku 60 dni pod izvršbo.

Toženka I. M. je dolžna poravnati tožeči stranki vse njene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje, v 15 dneh po izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je ugotovilo, da je I. M. prenehalo stanovanjsko razmerje na stanovanju v P. ..., P., v skupni izmeri 66,67 m2, in toženi stranki naložilo izprazniti to stanovanje ter ga prostega vseh oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki v roku 60 dni pod izvršbo. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 120,67 EUR pravdnih stroškov.

Tožena stranka se je zoper zamudno sodbo pritožila. V pritožbi navaja, da je dolg stanarine 1.000,00 EUR poravnala 23.11.2007. Na S. Ž. in O. Ž. pa je tudi naslovila vlogo, da zamudo stanarine plača v roku 60 dni, zato vljudno prosi, da izvršbe sodišče ne realizira. Navaja še, da je trenutno res v veliki finančni stiski in bo še huje, če ostane brez stanovanja. Svoje obveznosti do S. bo pošteno poravnala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ne vsebuje razlogov, iz katerih je dopustno izpodbijati zamudno sodbo (338. čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP), dolžnost sodišča druge stopnje pa je, da v skladu z določbo II. odst. 350. čl. ZPP pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. tč. drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje z najemno pogodbo z dne 14.4.1999 ter da toženka ne poravnava obveznosti iz stanovanja in je tako dolžna za najemnino in stroške obratovanja do 21.5.2007 znesek 2.551,28 EUR. Navedla je, da je toženo stranko pozvala na plačilo zapadlih obveznosti z opominom z dne 6.2.2007, vendar do vložitve tožbe toženka dolga ni poravnala. Tožeča stranka je nadalje v tožbi še zatrjevala, da so v skladu s 103. čl. Stanovanjskega zakona- SZ-1 podani razlogi za prenehanje stanovanjskega razmerja med tožnikom in tožencem in da zato v skladu s temi določbami predlaga sodišču, da se ugotovi, da je toženki prenehalo stanovanjsko razmerje, da ga je dolžna izprazniti ter ga prostega vseh oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki v roku 60 dni pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je štelo, da so podani vsi pogoji iz I. odst. 318. čl. ZPP, torej tudi ta, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Slednja ugotovitev pa je po oceni pritožbenega sodišča napačna.

V skladu z določbo III. odst. 112. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) se najemna in podnajemna pogodba ob sporu odpovedujeta s tožbo pri sodišču splošne pristojnosti. Posledica odpovedi najemne pogodbe pa je dolžnost tožene stranke, da izroči lastniku stanovanje (113. čl. SZ-1), saj z učinkovanjem odpovedi pogodbe takoj prenehajo obstoječe obveznosti obeh strank. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni postavila tožbenega zahtevka na odpoved najemne pogodbe, temveč na ugotovitev, da je toženki prenehalo stanovanjsko razmerje (torej ugotovitveni tožbeni zahtevek). Ker tožeča stranka s tožbo ni zahtevala odpovedi najemne pogodbe, stanovanjski najem še ni prenehal, kar pomeni, da toženka v stanovanju tudi še ob izdaj zamudne sodbe ni bivala nezakonito. To pa ima za posledico neutemeljenost zahtevka na izpraznitev in izročitev stanovanja. Za utemeljenost izpraznitvenega zahtevka je treba torej najprej odpraviti pravno podlago za uporabo stanovanja, to je odpovedati najemno pogodbo. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ni pravilen. V obravnavani zadevi je tožba nesklepčna, saj iz sicer popolno opisanega življenjskega primera ne izhaja zahtevana pravna posledica. Tožeča stranka je spregledala, da bi morala proti toženi stranki poleg izpraznitvenega zahtevka naperiti tudi oblikovalni – odpovedni tožbeni zahtevek. Kadar pravnega razmerja ali stanja ni mogoče spremeniti z enostransko izjavo volje, ker je pod posebnim varstvom zakona, in je zato odločanje o tem prenešeno na sodišče, uveljavi stranka svoj interes za preoblikovanje pravnega razmerja ali stanja s tožbo. Gre za oblikovalno tožbo, s katero se zahteva sprememba, preoblikovanje pravnega stanja ali pravnega razmerja. Za tak primer gre tudi, kadar lastnik stanovanja odpoveduje najemno pogodbo iz krivdnih razlogov po SZ-1. Zato se odpovedi ni mogoče izogniti in neposredno uveljavljati izpraznitvenega zahtevka. Za utemeljenost izpraznitvenega zahtevka je treba najprej odpraviti pravno podlago za uporabo stanovanja, to je odpovedati najemno pogodbo. Odpoved najemne pogodbe ima tako naravo tožbene oblikovalne pravice. S tožbo je zato treba izrecno zahtevati odpoved najemne pogodbe in ne zadošča zgolj ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka v tožbi (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 521/2000). Sodišče prve stopnje je tako napačno zaključilo, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (III. odst. 318. čl. ZPP). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje glede na zgoraj obrazloženo na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrnilo.