Jedro

Tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja (I. kategorija invalidnosti), umaknila tožbo, nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je tožena stranka tožnici priznala pravice v novem postopku na podlagi novega dejanskega stanja od 1. 2. 2015 ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je s tožbo uveljavljala tožnica. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbenega zahtevka, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj, določen v 1. odstavku 158. člena ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana II. točka sklepa spremeni tako, da glasi: „Tožnica sama trpi stroške postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 248,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnica izpodbijala odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2013 in št. ... z dne 15. 10. 2013. Zahtevala je, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 2. 2013 dalje ter da se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Z vlogo dne 23. 2. 2015 pa je tožbo umaknila ter priglasila stroške postopka. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, nasprotovala pa je priglašenim stroškom postopka, saj za povrnitev niso izkazani zakonski pogoji. Predmet presoje pred sodiščem sta bili namreč prej omenjeni odločbi. Tožena stranka pa je v novem postopku pri tožnici ugotovila I. kategorijo invalidnosti od 7. 1. 2015 dalje in ji priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 2. 2015 dalje. Za odločanje v sporni zadevi je bilo bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijanih odločb, torej pred 15. 10. 2013, ne pa kasneje izdana medicinska dokumentacija. Vse spremembe v zdravstvenem stanju oziroma rezultati zdravljenja, nastali po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, pomenijo novoto in zato ne morejo biti predmet tega socialnega spora. Ker je bilo v novem postopku ugotovljeno, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti šele od 7. 1. 2015 dalje, to seveda ne pomeni, da je tožena stranka izpolnila zahtevek. S tem pa tudi ni nobene pravne podlage, da bi morala tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka. Tožena stranka opozarja tudi na sodno prakso in sicer na zadeve Psp 369/2006 z dne 26. 4. 2006, Psp 188/2006 z dne 12. 4. 2006, Psp 236/2009 z dne 28. 5. 2009, Psp 82/2013 in Psp 205/2012. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno določbo prvega odstavka 158. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2013. Tožnica je s tožbo uveljavljala odpravo navedene odločbe ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 13. 2. 2013 dalje. Tožnica je dne 23. 2. 2015 sodišču sporočila, da umika tožbo, vztrajala pa je pri plačilu stroškov postopka. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, ni pa soglašala s tem, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo, plačilo stroškov postopka pa je naložilo toženi stranki.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnica potem, ko je umaknila tožbo, upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje do umika tožbe.

7. ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pri tem je za odločitev bistveno, ali je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila tožbeni zahtevek.

8. Utemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka tožbeni zahtevek ni izpolnila. Tožnica je namreč s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke, ki je bila izdana dne 15. 10. 2013, kar pomeni, da je bilo za odločitev v zvezi z vloženo tožbo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času pred izdajo omenjene dokončne odločbe. Tožnica je s tožbo tudi uveljavljala, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in tudi prizna pravica do invalidske pokojnine od 13. 2. 2013 dalje. Tožena stranka pa je v novem postopku izdala novo odločbo in sicer dne 26. 1. 2015, s katero je tožnico razvrstila v I. kategorijo invalidnosti od 7. 1. 2015 dalje in ji od 1. 2. 2015 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. To pa pomeni, da je šlo za nov postopek na podlagi novega dejanskega stanja, razen tega pa je bistveno, da so bile tožnici pravice iz invalidskega zavarovanja priznane šele od 1. 2. 2015 dalje, ne pa od 13. 2. 2013 dalje, kot je to uveljavljala s tožbo. Tožena stranka tako ni izpolnila tožbeni zahtevek, kar pomeni, da s tem ni izpolnjen osnovni pogoj določen v 158. členu ZPP, na podlagi katerega bi bila tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Glede omenjenega vprašanja je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v več zadevah, ki jih v pritožbi navaja že tožena stranka. Tako tudi iz sklepa(1) izhaja, da tožeča stranka, ki je potem, ko ji je bila naknadno priznana pravica iz invalidskega zavarovanja, umaknila tožbo, po stališču pritožbenega sodišča nima pravice do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj zato v določbah ZPP ni pravne podlage.

9. Pritožbeno sodišče nadalje še ugotavlja, da v zadevi tudi ni podano dejansko stanje po 156. členu ZPP, saj toženi stranki ni mogoče očitati, da je stroške povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

(1) Glej Psp 82/2013 z dne 28. 2. 2013.