Jedro

V skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic je dopustna tudi taka oblika razgovora z otrokom, da ga po sodnikovem naročilu in namesto njega opravi center za socialno delo.

Izrek

Toženčevi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v odločbi o preživninah (3. odst. izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Toženec mora tožnici v 15 dneh povrniti 10.710,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2001 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuna mladoletna otroka zaupalo v vzgojo in varstvo tožnici, toženca pa zavezalo, da mora za njuno preživljanje prispevati za vsakega po 40.000,00 SIT mesečno. Toženca je zavezalo, da mora tožnici povrniti 45.901,00 SIT z 19% davkom na dodano vrednost z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2000 dalje. Zoper odločbo o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter zoper odločbo o stroških postopka se pritožuje toženec in sodišču očita, da ni upoštevalo določbe 410. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker otrok ni obvestilo o uvedbi postopka in njuni pravici da izrazita svoje mnenje. Prav tako z otrokoma ni bil opravljen neformalen razgovor. Sicer pa toženec v okviru prostega časa otrokoma tudi sam nudi pomoč in oporo in to tam, kjer je tožnica ni sposobna nuditi. Dosedanjega varstva in vzgoje otrok se ne sme presojati le z vidika časa, ki ga je tožnica preživela doma, ampak je treba upoštevati tudi kvaliteto. Gospodinjska dela res v večjem delu opravlja ona, a je zato šolanje otrok v večji meri skrb toženca. Tožnica sama priznava, da glede pomoči pri učenju ne more kaj dosti pomagati. Čeprav na šolske sestanke hodi predvsem ona, je toženec tisti, ki je v pogostejših stikih s šolo, saj v šolo in na razne prireditve redno vozi sina. Poleg tega skrbi za izvenšolsko dejavnost hčerke in to ne samo finančno. Sodišče ni pravilno ocenilo tožnikove sposobnosti za skrb otrok, zlasti glede sina K. Šola že dosedaj ni pokazala interesa, da bi za otrokov prevoz skrbela sama. Sicer pa tožnica občasno še uživa alkohol, podvržena pa je tudi tabletam. Občasno uživanje alkohola je sama priznala, pritožnik pa je predložil tudi izjavo, ki jo sodišče v dokaznem postopku ni upoštevalo. Prav tako ni ugotavljalo tožničinih sposobnosti za prenašanje invalidnega sina K. Glede na vse to obstajajo več kot utemeljeni razlogi za skupno varstvo in vzgojo otrok, kot je to predlagal toženec. Pomembno je tudi, da zaenkrat obe stranki ostajata v isti stanovanjski hiši in je zato toženčev predlog še poseben tehten. Take so bile tudi želje otrok, izražene v razgovoru pri Centru za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Sodišče je navedlo, da toženec prejema za vsakega od otrok otroški dodatek v višini 27.000,00 SIT, za sina pa še dodatno 11.000,00 SIT, skupaj torej 67.000,00 SIT. Ta podatek ni točen ter je v nasprotju s podatki spisa. Toženec prejema za oba otroka otroški dodatek v višini 27.000,00 SIT, v ta znesek pa je vključen tudi dodatek za sinovo nego (13.000,00 SIT). Ne glede na to tožnikovi mesečni dohodki (125.000,00 SIT mesečno) ne dopuščajo tako visokih preživnin. Končno je nepravilna tudi odločba o stroških postopka. Tožnica je v alkoholizem zašla sama, kar izhaja tudi iz njenih pisanj. Zaradi alkoholizma ter z njim povezanih neprijetnosti je toženec do tožnice izgubil spoštovanje, razumevanje, zaupanje ter čut za medsebojno pomoč. To je tudi razlog, da si je uredil življenje po svoje. Sicer pa je tožnico med zdravljenjem redno obiskoval ter ji pomagal. Pritožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika pritožbene trditve ter poudarja, da za otroka skrbi sama, da skupna vzgoja in varstvo ne prihaja v poštev ter da je višina preživnin tudi v skladu s toženčevimi premoženjskimi možnostmi (ki v svojem okolju velja za bogatega). Pojasnjuje, da je zašla v alkoholizem zaradi toženčeve nezvestobe, maltretiranja ter njene navezanosti na njega. Pritožba je delno utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje otrok ni obvestilo o uvedbi postopka in njuni pravici, da izrazita svoje mnenje. Otroka sta namreč svoje mnenje izrazila v neformalnem razgovoru pri CSD (kar seveda implicira obvestilo o uvedbi postopka in o pravici izraziti svoje mnenje), kar je povsem v skladu s 410. členom ZPP. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (ki pravosodnemu organu nalaga, da se v ustreznih primerih posvetuje z otrokom osebno in če je treba zasebno, na način, ki ustreza otrokovi stopnji razumevanja) je namreč dopustna tudi taka oblika razgovora z otrokom - t.j., da po sodnikovem naročilu in namesto njega razgovor opravi CSD. Sodišče prve stopnje tožencu ni odreklo sposobnosti skrbeti za otroka. Vendar se je zanesljivo prepričalo (tudi s podatki šol in CSD), da je bila tožnica tista, ki je z otrokoma ves čas prisotna in jima doma nudi pomoč in oporo pri reševanju vsakodnevnih težav. Po drugi strani pa je toženec bolj usmerjen na delovne obveznosti, ob koncih tedna pa se umakne na Dolenjsko. In ker je pri konkretizaciji načela največje koristi otroka (3. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah) pomembno predvsem to, kdo je za otroka skrbel, in ker tudi ne gre zanemariti želje, ki jo je izrazil sin pravdnih strank ter vezi med obema otrokoma, ki imajo zaradi medsebojnih odnosov tudi pomembno vlogo v družinskem življenju, pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je za otroka koristneje, če se ju zaupa tožnici. Vse tisto, na kar se sklicuje toženec v pritožbi (da otrokoma tudi sam nudi pomoč in oporo tam, kjer tega ni sposobna tožnica, da bo hčerki pomagal pri ukvarjanju s hokejem ter da bo skrbel za sinove prevoze), pa bo lahko otrokoma še vedno nudil, saj vsi živijo v isti hiši. Neutemeljeno je tudi toženčevo sklicevanje na tožničin alkoholizem. Sodišče prve stopnje se je namreč (z zaslišanjem strank in priče) prepričalo, da je tožnica premagala to odvisnost. Tudi iz potrdila P. bolnice B. izhaja, da je tožnica kritična do svojega preteklega življenja, na kar kažejo tudi njeni lastni zapisi, predvsem pa je pomembno, da se zdravi v ambulanti od leta 1990 ter da njene sedanje težave in bolezni niso take, da ne bi mogla skrbeti za otroka. Končno je zgrešeno tudi pritožbeno naziranje, da bi se moralo sodišče odločiti za skupno varstvo in vzgojo otrok. Odločitev, da ostane varstvo in vzgoja otrok obema staršema, bi bila namreč mogoča le, če bi to želela oba starša. Pri odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so razlogi za razvezo zakonske zveze v večji meri na toženčevi strani, (torej ne v celoti, zaradi česar je tožencu tudi naložilo, da mora tožnici povrniti le polovico njenih stroškov). Tožnica je bila sicer res odvisna od alkohola, a je to odvisnost premagala, vzroki za razvezo zakonske zveze (ki so očitno drugje - toženec si je poiskal in uredil svojo življenjsko pot) pa so ostali. Zato pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnici povrniti polovico stroškov postopka ter da sam nosi svoje stroške. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je prišlo do (očitno vprašljive) ugotovitve, da vsak od otrok prejema 27.000,00 SIT otroškega dodatka, sin K. pa še 13.000,00 SIT pomoči (iz podatkov spisa namreč to ne izhaja). Ker pa je to (poleg potreb otrok in preživninskih možnosti staršev) odločilno za odmero preživnine, izpodbijane sodbe v odločbi o preživninah ni mogoče preizkusiti. Ker je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo v odločbi o preživninah razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovi nekrite potrebe otrok ter v tej zvezi njune lastne dohodke (otroški dodatek in pomoč za sina) ter jih odšteje od v denarju ocenjenih potreb otrok. Glede na to, da toženec sam nosi svoje stroške postopka ter da mora tožnici povrniti polovico njenih, ji mora povrniti tudi polovico stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo in davek na dodano vrednost.