Jedro

Tožena stranka, ki se je pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, sicer sklicevala na določila 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, s katerim ji je zakonodajalec podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar prostega preudarka ni prav z ničemer obrazložila, niti ni navedla, da bi odločala po prostem preudarku in tako tudi ni navedla, kako je v konkretnem primeru uporabila obseg in namen prostega preudarka. V zvezi s sprejemom svoje odločitve o omejitvi gibanja tožniku se je oprla le na dejanske ugotovitve, da je tožnik želel priti najprej v Italijo in nato v Anglijo, kjer živi njegova sestra, kar je bilo za toženo stranko zadosten razlog za izrek omejitve gibanja tožnika. Ker v tej zvezi izpodbijani sklep nima obrazložitve glede uporabe prostega preudarka, je ta sklep ostal v bistvenem delu pomanjkljiv oziroma je v tem delu neobrazložen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve RS št. 2142-317/2012/4(1313-09) z dne 12. 12. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 10. 12. 2012 do 10. 3. 2013. V obrazložitvi navaja, da je tožnik prvič za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil 10. 12. 2012, ter da mu je bil istega dne izrečeni ukrep naznanjen ustno, zaradi izdaje sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ in zagotovitve njegove predaje varni tretji državi v smislu prvega odstavka 63. člena ZMZ v povezavi z 61. členom ZMZ, na podlagi katerega je Vlada RS razglasila Republiko Hrvaško za varno tretjo državo s sklepom, objavljenim v Uradnem listu RS št. 50/2008. Tožena stranka je na podlagi Depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica z dne 8. 12. 2012 ugotovila, da je bil tožnik skupaj še z devetimi osebami prijet dne 7. 12. 2012 v bližini odcepa za Rožice po tem, ko je skupaj z ostalimi ilegalno prečkal državno mejo med Republiko Hrvaško in Slovenijo, pri njem pa je policija dobila izkaznico prosilca za azil Republike Hrvaške z veljavnostjo do 30. 10. 2013, ter SIM kartici hrvaških operaterjev A. in B., policistom pa je tudi sam potrdil, da se je pred vstopom v državo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, enako je navedel pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Na posebno vprašanje, ali je Republika Hrvaška zanj varna država, je izjavil, da se je na Hrvaškem sicer počutil varno, vendar je na splošno dobil občutek, da Hrvati niso naklonjeni tujcem in da dvomi v to, da bi tam dobil mednarodno zaščito. na posebno vprašanje, ali ima kakšne osebne zadržke do vračanja na Hrvaško pa je povedal, da se sam ukvarja s športom in da mu tega na Hrvaškem niso omogočili, tam je živel kot ilegalec, tako da je samo jedel in spal, ni pa imel možnosti, da bi se učil hrvaškega jezika, niti da bi šel na kakšen seminar ali izlet ali da bi se lahko včlanil v kakšen športni klub. Tožena stranka ugotavlja, da konkretnega odgovora, da bi na Hrvaškem bil ogrožen ali pa da ima zadržke do vračanja na Hrvaško tožnik ni navedel. Na posebno vprašanje, zakaj je na PP Ilirska Bistrica izjavil, da je njegova ciljna država ... pa je povedal, da je želel oditi najprej v Italijo, nato pa v Anglijo k svoji sestri, iz česar izhaja, da Republika Slovenija ni bila ciljna država. Ker je tožnik pri podaji prošnje izjavil, da njegov cilj ni bil ostati na Hrvaškem, temveč je želel priti v Italijo, nato pa v Anglijo, kjer ima sestro, po ugotovitvi tožene stranke obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo tožnik uradni predaji Republiki Hrvaški izognil, zato je tožena stranka odločila, da mu začasno omeji gibanje, upoštevajoč, da je bil tožniku dne 11. 12. 2012 vročen sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi 63. člena ZMZ, ker je posedoval dokaze o tem, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo zadrževal na Hrvaškem in tam tudi zaprosil za mednarodno zaščito, s čimer so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Po določbi drugega odstavka 51. člena ZMZ se lahko gibanje omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (prva alineja) ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po celoviti preučitvi okoliščin konkretnega primera se je tožena stranka odločila, da mu gibanje omeji na prostore Centra za tujce, ker bo le s takšno omejitvijo resnično mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju republike Slovenije do njegove predaje varni tretji državi - Republiki Hrvaški. Pri tem je tožena stranka upoštevala, da se je tožnik po lastnih izjavah po odhodu iz izvorne države nahajal v Turčiji, Grčiji, Albaniji in na Hrvaškem, z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav pa po mnenju tožene stranke kaže izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zlasti ker je v svoji prošnji navedel, da je njegova ciljna država Italija ter nato Anglija, kjer bi živel pri svoji sestri. Poleg tega je na vprašanje glede morebitnih osebnih zadržkov do vračanja na Hrvaško navedel, da se na Hrvaško ne želi vrniti iz razlogov, ki so navedeni predhodno, iz teh razlogov pa je omejitev gibanja na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik v tožbi pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je bil dne 7. 12. 2012 obravnavan na PP Ilirska Bistrica, skupaj s še devetimi osebami, po tem ko je bil prijet blizu odcepa Rožice po ilegalnem prečkanju državne meje med Republiko Hrvaško in Slovenijo. Ne zanika niti dejstva, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je pri podaji prošnje na vprašanje, ali je zanj Hrvaška varna država povedal, da se je sicer na Hrvaškem počutil varno, vendar pa je dobil občutek, da Hrvati niso naklonjeni tujcem in dvomi v to, da bi tam dobil mednarodno zaščito. Prav tako je pojasnil, da je na Hrvaškem živel kot ilegalec, tam je lahko samo jedel in spal, ni pa imel možnosti, da bi se učil hrvaškega jezila ali se udeležil kakšnega seminarja ali izleta, ali da bi se včlanil v kakšen športen klub, pač pa je bil na hrvaškem prepuščen sam sebi. V zvezi z navedbo tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je bila njegova ciljna država Italija, od koder je želel oditi naprej v Anglijo k svoji sestri, tožnik navedenemu ne oporeka, vendar zgolj dejstvo, da Slovenija ni bila ciljna država tožnika, še ne pomeni, da bi se izognil morebitni predaji Republiki Hrvaški. Po mnenju tožnika ni mogoče slediti zaključku tožene stranke, da dejstvo, da je tožnik želel oditi k sestri avtomatično pomeni, da na morebitno predajo Hrvaški ne bo počakal. Nadalje meni, da tožena stranka, ki se je pri odločitvi oprla tudi na argument ilegalnega prehajanja meja različnih držav, s čimer naj bi tožnik kazal izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, teh svojih trditev ni v zadostni meri obrazložila. Dodaja še, da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Že ob podaji prošnje je tožnik pojasnil, da mu je sprovajalec v Turčiji obljubil, da bo njegove osebne dokumente poslal tožnikovim staršem, tožnik pa mu jih je dal zato, ker mu je sprovajalec povedal, da če ga bodo v Grčiji dobili s potnim listom, bo vrnjen v Alžirijo. Ker je svoje osebne dokumente predal sprovajalcu v Turčiji, je bil zanj v nadaljevanju ilegalen prehod meje neizogiben. Zato zgolj dejstvo ilegalnega prehoda državnih meja kot posledica dejstva, da je bil primoran iskati zaščito izven svoje matične države zaradi svoje življenjske ogroženosti, ne more biti podlaga za tak izjemen ukrep kot je omejitev gibanja, zlasti ob upoštevanju 35. člena ZMZ, po katerem ni inkriminiran niti kot kaznivo dejanje, niti kot prekršek. To posledično pomeni, da ilegalni prehod meje tudi ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, zato je tak zaključek tožene stranke zmoten. Po mnenju tožnika je odločitev tožene stranke v neskladju z namenom četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožnik namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Tožnik kot nezakonit označuje izpodbijani sklep tudi iz vidika načela sorazmernosti, saj meni, da bi morala tožena stranka po ugotovitvi, da naj bi bil tožnik begosumen, preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika zaradi predaje Republiki Hrvaški kot varni tretji državi, odgovorni za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega bi morala upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad osebo, ki bi storila kaznivo dejanje, ampak nad tujcem, ki je izvorno državo zapustil zaradi življenjskega strahu pred preganjanjem. Tožnik glede na navedeno meni, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni upravičen in sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbi zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavni dne 24. 12. 2012 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, izpovedal, da je na Hrvaškem zaprosil za azil in tam ostal 2 meseca ter da v tem času ni prejel o svoji prošnji nobene odločbe, pač pa je prejel na Hrvaškem le izkaznico, ki pa mu jo je odvzela slovenska policija. Izpovedal je še, da je bil namenjen v Italijo, da bi si našel kakšno zaposlitev in če bi vedel, da ga bodo v Sloveniji zaprli, bi ostal na Hrvaškem. Posebej vprašan je potrdil, da je ob vložitvi prošnje navedel, da želi potovati v Italijo in potem v Anglijo, kjer živi njegova sestra. Glede razlogov, zaradi katerih se ne želi vrniti na Hrvaško je, posebej vprašan, pojasnil, da se rad ukvarja s športom in da te možnosti ni imel na Hrvaškem, kjer se tudi ni počutil najbolj dobro, zato si je želel najti boljši prostor, v katerem bo lahko živel normalno.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 4. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ. Na podlagi te določbe se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi „v primeru izdaje sklepa na podlagi 1. odstavka 63. člena ZMZ za zagotovitev predaje prosilca varni tretji državi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da se bo prosilec predaji izognil“.

Iz citirane določbe 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu začasne omejitve gibanja odloča po prostem preudarku. V takem primeru, če je upravni organ s strani zakonodajalca pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora namreč v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Tožena stranka pa, ki se je pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni sicer sklicevala na določila 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, s katerim ji je zakonodajalec podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar prostega preudarka ni prav z ničemer obrazložila, niti ni navedla, da bi odločala po prostem preudarku in tako tudi ni navedla, kako je v konkretnem primeru uporabila obseg in namen prostega preudarka. V zvezi s sprejemom svoje odločitve o omejitvi gibanja tožniku se je oprla le na dejanske ugotovitve, da je tožnik želel priti najprej v Italijo in nato v Anglijo, kjer živi njegova sestra, kar je bilo za toženo stranko zadosten razlog za izrek omejitve gibanja tožnika po 4. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ. Ker v tej zvezi izpodbijani sklep tožene stranke nima obrazložitve glede uporabe prostega preudarka, je ta sklep ostal v bistvenem delu pomanjkljiv oziroma je v tem delu neobrazložen. Sodišče zato izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti in preveriti ali je nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Namreč ko tožena stranka odloča po prostem preudarku je sodišče vezano na 3. odstavek 40. člena ZUS-1, ker pa tožena stranka prostega preudarka v zvezi z izrečenim ukrepom omejitve gibanja tožniku ni obrazložila, je odločitev tožene stranke v zvezi s tem nezakonita (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011, odst. 9 in 10). Z neobrazložitvjo prostega preudarka je tožena stranka kršila materialno pravo, to je 4. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ, prav tako pa tožena stranka v tem delu ni sledila 5. odstavku 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi s 30. členom ZMZ, po katerem se v postopku za pridobitev mednarodne zaščite uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovljenem postopku mora tožena stranka svojo obrazložitev dopolniti v nakazani smeri (4. odstavek 64. člena ZUS-1).