Jedro

Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega.

Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom X Kpr 62149/2018 z dne 27. 1. 2020 uvedel preiskavo zoper obdolžena D. S. in J. Z. zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po tretjem in drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. člena KZ-1 ter zoper obdolženega J. S. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. 2. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom X Ks 62149/2018 z dne 22. 9. 2020 pritožbo D. S. zavrnil kot neutemeljeno, pritožbi zagovornika obdolženega J. S. pa je ugodil in izpodbijani sklep spremenil tako, da je zahtevo za uvedbo preiskave Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije v točki II zoper J. S. zavrnil. 3. Zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, kot navaja, zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 v zvezi z 258. členom KZ-1 ter kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijanim sklepom kršene navedene zakonske določbe.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki se s pravnimi naziranji vrhovne državne tožilke ne strinja.

B.

5. Kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 stori uradna oseba, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, in res nastane kršitev oziroma večja škoda.

6. Očitek obdolženemu J. S. je bil v tem, da kot notar pri sestavi in sklenitvi notarskega zapisa Sporazuma med J. Z. kot upnikom in družbami S., N. S. in N. kot dolžniki ni upošteval vsebine notarskega zapisa pooblastila, s katerim je D. S., direktor družbe N., pooblastil zaposlenega na družbi N., R. E., da ta v imenu in za račun družbe N. dogovori, sklene in podpiše sodno oziroma izvensodno poravnavo z J. Z. v zadevi I Pd 1754/2012 le do maksimalne višine 150.000,00 EUR, obdolženec pa je sestavil takšno vsebino notarskega zapisa Sporazuma, da je bil upnik J. Z. v primeru neizpolnitve pogojev iz alineje II., s strani družb S., N. S. in N. kot dolžnikov upravičen do izplačila odškodnine v znesku 720.000,00 EUR, pri čemer bi obdolženi kot uradna oseba na podlagi 99. člena KZ-1 in 1. člena Zakona o notariatu glede na vsebino posla moral posumiti, da navedene pogodbene stranke kot udeleženci ta Sporazum sklepajo zgolj navidezno ali pa zato, da bi se stranke izognile zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo in da zastopnik R. E. ni upravičen za sklenitev Sporazuma v znesku 720.000,00 EUR, zaradi česar bi moral udeležence notarskega zapisa na to opozoriti ter jih poučiti o posledicah tako sklenjenega pravnega posla, kar pa obdolženi ni storil, s čimer je kršil določbe 23. in 24.a člena ZN ter upniku J. Z. dne 21. 12. 2012, ko je na podlagi 86.a člena ZN izstavil Potrdilo o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa SV 5276/12, omogočil izplačilo odškodnine v znesku 720.000,00 EUR, čeprav bi moral predvidevati, da lahko družbi N. zaradi prekoračitve pooblastila nastane večja premoženjska škoda in je takšna škoda zaradi izpolnitve pogojev iz alineje II. Sporazuma tudi nastala.

7. Zunajobravnavni senat je ugotovil, da "iz zbranega dokaznega gradiva izhaja, da do izplačila odškodnine ni prišlo in tako dejansko premoženjska škoda ni nastala." Takšna ugotovitev, ki je sicer dejanske narave, bi lahko vodila kvečjemu v sklep, da zbrano gradivo ne utemeljuje suma očitkov. Ne glede na to je senat sprejel sklep, da kaznivo dejanje, kot je opisano in očitano obdolžencu, sploh ni kaznivo.

8. Ugotovitvi, da ni prišlo do nastanka večje škode, vložnica ne nasprotuje. Nasprotno, tej ugotovitvi pritrjuje ter pojasnjuje, da nastanek posledice ni bil več v oblasti obdolženca, temveč jo je treba pripisati ravnanju Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, ki da je bilo seznanjeno z navedenimi nepravilnostmi.

9. Kršitev kazenskega zakona naj bi po stališču vložnice bila podana zato, ker naj bi iz opisa očitkov obdolženemu J. S. vendarle bila prepoznavna "hujša kršitev pravic drugega." Zakonski znaki dejanja iz 258. člena KZ-1 so predpisani alternativno. Za kaznivost dejanja zadošča bodisi nastanek premoženjske škode oz. škode na javni dobrini bodisi nastanek hujših kršitev pravic drugega. Vložnica prepoznava kršitev kazenskega zakona v tem, da je zunajobravnavni senat sprejel stališče o nekaznivosti očitanega dejanja, ne da bi presodil, ali je podan znak nastanka hujših kršitev pravic drugega.

10. Vložnica ima torej prav, da je posledica pri očitanem kaznivem dejanju po 258. člena KZ-1 določena alternativno – nastati mora torej (1) hujša kršitev pravic drugega ali (2) večja škoda – na javni dobrini ali premoženju drugega. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem opisu dejanja nastanek hujše kršitve pravic drugega ni konkretiziran, čeprav skuša vložnica opis dejanja prikazati v drugačni luči, kot je dejansko zasnovan – to pa je v očitku nastanka premoženjske škode.

11. Po oceni vložnice je hujša kršitev pravic drugega v konkretnem primeru nastala s tem, da je obdolženi sestavil sporazum z dne 14. 12. 2012 s takšno vsebino, ki je omogočil izplačilo odškodnine v veliko višjem znesku, kot pa je bilo dano pooblastilo R. E., kar je imelo za posledico, da je bilo že izdano potrdilo o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa SV 5276/12. S tem se je po presoji vložnice poseglo tako v pravice družbe N., prav tako pa bi se poseglo tudi v poplačilo dolgov družbe N. do njenih upnikov, saj je poplačilo terjatve iz naslova odškodnine prednostno.

12. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča to stališče vložnice ne pomeni nič drugega, kot le drugačno opisovanje položaja, v katerem "lahko nastane... premoženjska škoda" drugemu. Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega (prim. Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 610 in 615).

13. Očitek, opisan v izpodbijanem sklepu, zato ne presega očitka nastanka premoženjske škode. Povsem jasen je namreč očitek obdolžencu, da bi "...moral predvidevati, da lahko družbi N. zaradi prekoračitve pooblastila nastane večja premoženjska škoda in je takšna škoda zaradi izpolnitve pogojev iz alineje II. Sporazuma tudi nastala".

14. Vložnica zatrjuje še, da se sodišče ob stališču, da odškodnina ni bila izplačana, ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so v obdolženčevem ravnanju podani znaki poskusa izvršitve kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, niti se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so podani zakonski znaki drugega kaznivega dejanja.

15. Drži sicer, da je glede na predpisano kazen poskus obdolžencu očitanega kaznivega dejanja kazniv. Vendar pa je treba pri presoji kaznivosti poskusa upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen (tako tudi K. Filipčič in B. Koritnik v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 75). Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Prav tako kršitev ni podana zato, ker se sodišče ni opredelilo, ali so podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja. Če sodišče iz opisa dejanja ne razbere zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, tega ni dolžno posebej pojasnjevati.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.