Jedro

V obravnavanem primeru gre za razmerje, pri katerem gre za podjemniško pogodbo, katere predmet je avtorsko delo.

Pogodba lahko preneha po volji naročnika (648. člen OZ), ali po volji avtorja, ki pa ima v primerjavi z naročnikom za odstop manjši interes in največkrat ne nastopa v vlogi, ko bi lahko drugi stranki postavljal pogoje. Ima pa izključno pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno (17. člen ZASP). Avtor lahko s pravico do prve objave naročniku prepreči, da bi postal lastnik naročenega dela, ki je lahko zaradi tega oškodovan. Njegovo pričakovanje, da bo postal lastnik dela, se je izjalovilo, kar ima zanj škodne posledice.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 10.698,95 EUR. Tožeči stranki je naložilo povrnitev 1.095,50 EUR pravdnih stroškov toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Meni, da so si razlogi sodbe glede odločilnega dejstva med seboj v nasprotju ter so nejasni, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je delo opravila in ga izročila toženi stranki 25. 7. 2011. Posamezna poglavja so bila izročena že prej, in sicer med 23. 11. 2010 in 26. 4. 2011. Pregled dela je bil opravljen in tožnici so bile 16. 8. 2011 posredovane pripombe. Tožnica je obdelala pripombe, vnesla popravke in oddala končno verzijo 17. 8. 2011. Tožnica je prepovedala uporabo svojega dela 4. 10. 2011 in toženo stranko pozvala k dogovoru. S prepovedjo uporabe dela tožnica ni onemogočila pregleda njenega dela. Tožena stranka je imela najmanj 1 mesec in pol časa za pregled dela, preden je tožnica prepovedala njegovo uporabo. Če tožena stranka dela ni pregledala v več kot mesecu dni, ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja. Dejstvo, da je tožena stranka z dvema drugima prevajalkama, ki sta sodelovali pri pripravi slovarjev, pogodbeno razmerje uredila drugače, kaže na neenakopraven odnos v razmerju do tožnice.

Sodišče je prezrlo določilo 101. člena OZ o pravilu sočasne izpolnitve. Višina plačila s pogodbo ni bila dogovorjena, niti ni bila dogovorjena z obvezno tarifo ali katerim drugim obveznim pravnim aktom. Tožena stranka se ne more sklicevati na svojo tarifo, ki je lahko obvezna za njene zaposlene, za tožnico pa samo, če bi bila vključena v pogodbeno razmerje.

Tožena stranka je s formalno sklenitvijo pogodbe zavlačevala, zato ne more biti v boljšem položaju od tožnice.

Navedbe in dokazi glede neopravljenega dela se nanašajo le na uporabo francoskega ustreznika za besedo „cilj“. Ocene kakovosti dela ne morejo podati osebe, ki niso strokovnjaki za francoski jezik. V dokaz kakovosti opravljenega dela je tožnica ponudila dokaz z izvedencem jezikoslovcem.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je obravnavano razmerje presojalo v okviru pravil, ki urejajo podjemno pogodbo. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopenjskega sodišča, ki jih je napravilo glede obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. V obravnavanem primeru gre za razmerje, pri katerem gre za podjemniško pogodbo, katere predmet je avtorsko delo. Upoštevati je treba tako pravila obligacijskega kot avtorskega prava. Pogodbo o naročilu avtorskega dela ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah(1), podjemniško pogodbo pa Obligacijski zakonik(2). Pogodba o naročilu avtorskega dela je dogovor, po katerem se ena stranka (avtor) zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti drugi stranki (naročniku), naročnik pa se zaveže, da bo za to plačal honorar (prvi odstavek 99. člena ZASP). Podjemniška pogodba pa je dogovor dveh strank, po katerem se prva (podjemnik) zaveže opraviti določen posel (izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno umsko delo in podobno), naročnik pa se zaveže, da bo za to plačal (619. člen OZ). V obeh primerih je na strani podjemnika bistvena obveznost oprava določenega posla (izdelava stvari, storitev in podobno), na strani naročnika pa plačilo. Predmet podjemniške pogodbe je določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari ali umsko delo in podobno (619. člen OZ). Predmet pogodbe o naročilu avtorskega dela, pa je določeno delo (99. člen ZASP).

7. Podjemnik ima obveznost, da delo izvrši (da ustvari avtorsko delo in ga izroči naročniku). 626. člen OZ določa, da je podjemnik dolžan izvršiti delo v skladu z dogovorom in po pravilih posla. Če je za izvršitev dela potreben določen rok, je treba delo izvršiti v tem roku, sicer pa v času, ki je razumno potreben za tovrstno delo.

8. Ko se presoja, ali je uspeh dela dosežen, je merilo za presojo uspeha skrbnost, ki se zahteva od podjemnika. Podjemnik odgovarja za škodo, ki jo ob izvrševanju naročenega dela povzroči ob najmanjši krivdi, to je, če ne ravna s skrbnostjo, ki je običajna. Podjemnik je dolžan delo izvršiti po dogovoru in pravilih posla (prvi odstavek 126. člen OZ). Načeloma mora torej ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja. Od avtorja se zahteva, da ravna v skladu s pravili in običaji stroke. Obstajajo strokovna pravila in običaji, ki jih morajo poznati in se jih držati. Obe vrsti skrbnosti (dobrega gospodarja in dobrega strokovnjaka) sta pravna standarda in njune vsebine ni mogoče vnaprej napolniti.

9. 99. člen ZASP določa, da je avtor s sklenitvijo pogodbe o naročilu avtorskega dela prevzel obveznost, da bo ustvarjeno delo izročil naročniku. Možna je le izročitev stvari, na kateri je fiksirano avtorsko delo, ne pa dela samega. Obligacijskopravno izročitev pomeni, da prejme naročnik stvar v svoje razpolaganje. Stvarno pravno pa to pomeni, da podjemnik – avtor na naročnika prenese lastninsko pravico in posest. 10. Tožeča stranka je 17. 8. 2011 opravila določeno delo in ga predala toženi stranki. Istega dne je tožena stranka predala tožeči stranki v podpis pogodbo o avtorskem delu, ovrednotila že opravljeno delo in določila rok oddaje 31. 8. 2011. Pravdni stranki sta imeli sestanek 5. 9. 2011. Tožeča stranka je toženi stranki prepovedala uporabiti njeno delo 16. 9. 2011, 6. 10. 2011 pa je toženi stranki za opravljeno delo izstavila račun. Tožena stranka je opravljenemu delu očitala napake in zatrjevala, da je tožeča stranka s prepovedjo posegla v pravice ostalih sodelujočih ter povzročila materialno in nematerialno škodo.

11. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je štelo, da je tožnica uporabo dela prepovedala in s tem svojega posla ni opravila, zaradi česar od toženke plačila ne more zahtevati. Pred tem se je oprlo na določilo tretjega odstavka 642. člena OZ. Pri tem se ni opredelilo do pomena izjave tožeče stranke „prepovedujem uporabo svojega dela“, kar je bistveno za pravilno odločitev o zadevi. Po trditvah tožeče stranke je namreč pred tem (17. 8. 2011) delo opravila in ga predala toženi stranki.

12. Izročitev opravljenega dela je pravno dejanje, s katerim podjemnik naročniku omogoči, da začne uporabljati opravljeni posel. Pravno dejstvo izročitve opravljenega posla ima za posledico, da podjemnik v celoti izpolni svojo obveznost in zato ta preneha (prvi odstavek 270. člena OZ), da pridobi pravico do plačila za opravljen posel ter da nevarnost naključnega uničenja preide na naročnika.

13. Pogodba lahko preneha po volji naročnika (648. člen OZ), ali po volji avtorja, ki pa ima v primerjavi z naročnikom za odstop manjši interes in največkrat ne nastopa v vlogi, ko bi lahko drugi stranki postavljal pogoje. Ima pa izključno pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno (17. člen ZASP). Avtor lahko s pravico do prve objave naročniku prepreči, da bi postal lastnik naročenega dela, ki je lahko zaradi tega oškodovan. Njegovo pričakovanje, da bo postal lastnik dela, se je izjalovilo, kar ima zanj škodne posledice.

14. Tako situacijo se lahko presoja (tudi) po obligacijskih pravilih, ko pri dvostranskih pogodbah ena od strank ne izpolni svoje obveznosti. Kadar ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko zahteva druga stranka izpolnitev obveznosti (103. člen OZ), ali pa pod pogoji, ki so določeni v členih od 104. do 111. člena odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu. V vsakem primeru ima druga stranka pravico od odškodnine. Če je pogodba razvezana sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti do povrnitve morebitne škode.

15. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pomena tožničine izjave o tem, da je toženi stranki prepovedala uporabo njenega dela. Posledično sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je bilo zato potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ko naj sodišče navedeno napako odpravi (354. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 21/95 in naslednji, v nadaljevanju ZASP Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ