Jedro

KZ RS namreč nikjer ni določal, da zastaranje izvršitve kazni ne teče, v kolikor je obsojenec na begu. Šele v Kazenskem zakoniku (KZ-1), ki je stopil v veljavo dne 1. 11. 2008, v tretjem odstavku 94. člena je določeno, da izvršitev kazni ne zastara, če obsojenec pobegne s prestajanja kazni. Tega zakona pa v obravnavanem primeru ne moremo uporabiti, saj ni milejši od zakona, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, to je KZ RS, ki je stopil v veljavo 1. 1. 1995.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca obsojenega L.G. se ugodi in se napadeni sklep spremeni tako, da se postopek za izvršitev kazni štirih let zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 73/96 z dne 19. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 142/2005 z dne 20. 4. 2007 zaradi zastaranja izvršitve kazni ustavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I IKZ 1513/2016 z dne 31. 7. 2017 ugotovilo, da izvršitev kazni štirih let zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 73/96 z dne 19. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 142/2005 z dne 20. 4. 2007, zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ RS) v zvezi z 22. členom KZ RS, ni zastarala.

2. Proti temu sklepu se je po pooblaščencu pritožil obsojenec. V pritožbi navaja, da je napadeni sklep nezakonit, ker je obsojencu izvršitev kazni zastarala dne 20. 4. 2017. Meni, da je sodišče prve stopnje v točki 6. napadenega sklepa podalo materialnopravno zmotno razlago 115. člena KZ RS, ko je navedlo, da absolutno zastaranje ni nastopilo, saj zastaranje sploh nikoli ni začelo teči zaradi obsojenčevega pobega v Bosno in Hercegovino, ki svojih državljanov ne izroča. Na podlagi petega odstavka 115. člena KZ RS namreč izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni. Ker je v obravnavani zadevi preteklo deset let od pravnomočnosti sodbe, je izvršitev kazni obsojencu absolutno zastarala, ne glede na to, da je bil obsojenec v obravnavanem obdobju na begu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter odloči, da je izvršitev kazni zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru K 73/96 z dne 19. 11. 2004 zastarala.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba pooblaščenca obsojenca utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 73/96 z dne 19. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 142/2005 z dne 20. 4. 2007 obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ RS. Sodba, s katero mu je bila izrečena štiri letna zaporna kazen, je postala pravnomočna dne 20. 4. 2007. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obsojenec vse od pravnomočnosti sodbe dalje sodišču nedosegljiv, saj je pobegnil v Bosno in Hercegovino, katere državljan je, Bosna in Hercegovina pa svojih državljanov ne izroča in da kazni zapora vse do danes ni nastopil. 6. Sodišče prve stopnje je v napadem sklepu ugotovilo, da v obravnavani zadevi zastaranje izvršitve kazni sploh ni začelo teči zaradi obsojenčevega pobega v Bosno in Hercegovino, ki svojih državljanov ne izroča. Ocenilo je, da je potrebno določbo 115. člena KZ RS razlagati tako, da zastaranje izvršitve kazni ne teče med časom, ko je obsojenec sodišču nedosegljiv, torej absolutno zastaranje v obravnavani zadevi ni nastopilo.

7. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje pa ni mogoče soglašati. Pritožba pravilno izpostavlja, da je v obravnavani zadevi izvršitev kazni zapora obsojencu absolutno zastarala, ne glede na to, da je bil v obravnavanem obdobju na begu. KZ RS namreč nikjer ni določal, da zastaranje izvršitve kazni ne teče, v kolikor je obsojenec na begu. V zvezi s tem pritožba tudi pravilno opozarja na določbo petega odstavka 115. člena KZ RS, ki določa, da izvršitev kazni zapora zastara v vsakem primeru (ne glede na morebitna zadržanja zastaranja ali prekinitve), ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje izvršitve kazni. Opozorilo je nenazadnje skladno z razlogi iz Pravnih mnenj Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/2005. V obravnavanem primeru je zato ugotoviti, da je zoper obsojenca po desetih letih od pravnomočnosti sodbe izvršitev kazni zapora absolutno zastarala dne 20. 4. 2017 (peti odstavek 115. člena KZ RS v zvezi s 4. točko prvega odstavka 113. člena KZ RS).

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, je bilo šele v Kazenskem zakoniku (KZ-1), ki je stopil v veljavo dne 1. 11. 2008, v tretjem odstavku 94. člena določeno, da izvršitev kazni ne zastara, če obsojenec pobegne s prestajanja kazni. Tega zakona pa v obravnavanem primeru ne moremo uporabiti, saj ni milejši od zakona, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, to je KZ RS, ki je stopil v veljavo 1. 1. 1995. 9. Po obrazloženem je bilo potrebno napadeni sklep spremeniti in odločiti kot je razvidno iz izreka tega sklepa (1. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP v zvezi z 252. členom ZUP).