Jedro

Stranki sta uredili relevantno pogodbeno razmerje v skladu z določbami 10. člena ZOR. Tožnica je financirala nakup osebnega avtomobila za toženko, toženca pa sta se zavezala plačati v pogodbi navedene zneske. Za veljavnost pogodbe ni nujno, da je ta inkorporirana v eni listini, temveč v konkretnem primeru zadošča, da je pogodbena volja strank razvidna iz različnih listin.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi (v dajatvenem delu) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Lenartu opr. št. I 99/00031, ki je bil izdan 18.2.1999 na podlagi verodostojne listine.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obeh tožencev proti prvostopenjski sodbi.

3.Toženca sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, "ker ocenjujeta, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zlasti glede ocene nepredlaganih in neizvedenih dokazov s strani tožeče stranke". Toženec je 2.11.2001 poslal opravičilo za odsotnost z obravnave 6.11.2001 in prosil, da se obravnava ne opravi, saj se je ni mogel udeležiti zaradi prej dogovorjene službene obveznosti v Ukrajini. Zato naj bi sodišče opravilo obravnavo v nasprotju z določili zakona. Stališče revidentov je tudi, da naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker je v sodbi navedeno, da sta toženca podpisala pogodbo o leasingu, pri čemer pa sodišče sklepa, da je bila toženka posojilojemalka, toženec pa soplačnik. Revidenta moti tudi ugotovitev sodišča, da "ni šlo za klasično leasing pogodbo" ter pri tem poudarja, da "ne ZOR kot pravno pravilo, ne OZ te pravne terminologije ne poznata". Revidenta se zavedata, da v postopku revizije ni dovoljeno grajati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar kljub temu opozorita na vrsto dejstev, ki jih sodišče ni ugotovilo. Pogodba na katero se sklicuje tožnica je "dejansko nedogovorjena pogodba" in ne vsebuje bistvenih elementov. Zavarovanje ni bilo vinkulirano na tožnico, potrdilo o vinkulaciji pa tudi ni bilo podpisano. Toženca zaradi nepoznavanja procesnega prava in nesporazuma s svojim odvetnikom nista mogla dokazati, da je toženka kupila vozilo Lancia Dedra od podjetja A. in je zato očitno, da je tožnica priložila sodišču očitno ponarejen račun podjetja K. d.o.o. 4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v reviziji jasno navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava(1). Revizija je izredno pravno sredstvo, ki omogoča le omejen preizkus drugostopenjske odločbe(2), v nobenem primeru pa je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(3).

7.Toženca se nista udeležila nobenega od narokov za glavno obravnavo, čeprav sta bila nanje pravilno vabljena. Iz sodnega spisa je razvidno, da je toženec 2.11.2001 poslal sodišču sporočilo z naslednjo vsebino: "Na osnovi vabila na narok v pravdni zadevi z dne 6.11.2001, vas obveščam, da se obravnave žal ne bom mogel udeležiti, ker se nahajam v tujini zaradi nujnih servisnih storitev". Takšnega sporočila ni mogoče šteti za utemeljen predlog za preložitev naroka in je zato sodišče prve stopnje obravnavo pravilno opravilo(4).

8.Sodišči sta sporno pogodbo pravilno označili kot pogodbo o finančnem leasingu, ki se je izoblikovala v pogodbeni praksi. Gre torej za inominatni kontrakt, ki ga bomo zaman iskali v posebnem delu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakona (OZ). Stranki sta uredili relevantno pogodbeno razmerje v skladu z določbami 10. člena ZOR. V konkretnem primeru je bilo za odločitev o zahtevku bistveno, da je tožnica financirala nakup osebnega avtomobila za toženko, toženca pa sta se zavezala plačati v pogodbi navedene zneske. Za veljavnost pogodbe ni nujno, da je ta inkorporirana v eni listini, temveč v konkretnem primeru zadošča, da je pogodbena volja strank razvidna iz različnih listin (kot je to ustrezno že pojasnilo pritožbeno sodišče na 3. in 4. stani sodbe). Dejansko podlago sodbe predstavlja tudi ugotovitev, da toženca nista dokazala plačila tistih pogodbeno dogovorjenih zneskov, glede katerih je tožnica vložila izvršilni predlog v letu 1999. Sodišče je zato pravilno uporabilo materialno pravo (17. člen ZOR).

9.Revizijsko sodišče ni presojalo številnih revizijskih navedb, ki niso odločilnega pomena(5).

10.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP.

Op. št. (1): 371. člen ZPP.Op. št. (2): 1. odstavek 367. člena ZPP.Op. št. (3): 3. odstavek 370. člena ZPP.Op. št. (4): Primerjaj določbe 282. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Op. št. (5): Primerjaj določbe 1. odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP.