24. 5. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Združenja koncesionarjev domov za starejše, gospodarsko interesno združenje, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & Partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 24. maja 2021

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 41.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 57/12, 39/16, 29/17, 54/17 in 28/19) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija v izreku tega sklepa navedeno določbo Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV). Zatrjuje, da je v neskladju s 14. in 74. členom Ustave, ker naj bi koncesionarjem prepovedovala izplačilo dobička. Pobudnik glede pravnega interesa navaja, da pobudo vlaga z namenom zavarovanja interesov svojih članic (pravnih oseb, ki se ukvarjajo upravljanjem domov za starejše), saj izpodbijana določba neposredno posega v njihov pravni položaj. Pri tem se sklicuje na odločitve Ustavnega sodišča,[1] iz katerih naj bi izhajalo, da je bil tudi različnim združenjem priznan pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

3.Po ustaljeni ustavnosodni presoji imajo politične stranke, društva, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj.[2] Pobudnik ne zatrjuje, da bi izpodbijana zakonska določba neposredno posegala v njegove pravice ali pravni položaj.

4.Za pobudo, ki jo pobudnik vlaga v imenu svojih članic in zaradi njihovih interesov, njegov pravni interes ni izkazan. Ustavno sodišče je sicer izjemoma priznalo pravni interes za vložitev pobude tistim združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov tistih skupin oseb, ki se v njih povezujejo, izpodbijani predpis pa naj bi jim te pravice kratil,[3] in ekološkim društvom, ki so bila na podlagi takrat veljavnega zakona, ki je urejal varstvo okolja, subjekti varstva okolja.[4] V vseh teh primerih, vključno s tistimi, na katere se sklicuje pobudnik,[5] v katerih je Ustavno sodišče združenjem priznalo pravni interes, je šlo za pravnoorganizacijsko obliko društva, medtem ko jo pobudnik gospodarsko interesno združenje (v nadaljevanju GIZ). Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da Ustavno sodišče GIZ še ni priznalo pravnega interesa za vložitev pobude v imenu svojih članic.[6] Društvo in GIZ se med seboj pomembno razlikujeta, medtem ko je za GIZ cilj določen z zakonom, si društvo svoj cilj določi samo.[7] Drugi odstavek 563. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17 in 18/21 – ZGD-1) določa, da sta cilja GIZ olajševati in pospeševati pridobitno dejavnost njegovih članov ter izboljševati in povečevati rezultate te dejavnosti, ne pa ustvarjati lastnega dobička. Vendar pa po novejši ustavnosodni presoji v vseh tistih primerih, ko izpodbijana zakonska določba ne učinkuje neposredno, združenjem ni več mogoče priznati pravnega interesa in to ne glede na njihovo pravno organizacijsko obliko.[8] Pravnega interesa pa združenjem Ustavno sodišče praviloma ne priznava niti v primeru, ko izpodbijana določba učinkuje neposredno. Izjemoma se združenju po novejši ustavnosodni presoji prizna pravni interes, če pobudnik izkaže, da je bil ustanovljen z namenom, da v konkretnih postopkih pred državnim organom zastopa pravice in interese svojih članov.[9] Ker cilj GIZ, glede na njegovo zakonsko določenost, ni zastopanje pravic in interesov članov v konkretnih postopkih pred državnim organom, GIZ ni mogoče priznati pravnega interesa za izpodbijanje zakonskih določb, ki neposredno posegajo v pravice ali interese njegovih članov.

5.Ustavno sodišče pojasnjuje še, da se v sklepu št. U-I-194/17, na katerega se prav tako sklicuje pobudnik, sploh ni ukvarjalo s pravnim interesom združenja za presojo neposredno učinkujočih izpodbijanih zakonskih določb. Presodilo namreč je, da pravni interes izpolnjujejo nekateri pobudniki – posamezniki. Po ustaljeni ustavnosodni presoji v primeru, ko pobudo vlaga več pobudnikov, zadošča, da pravni interes za presojo izkaže (vsaj) en pobudnik,[10] pravnega interesa preostalih pobudnikov pa Ustavno sodišče ne preizkuša.

6.Glede na navedeno pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti 41.a člena ZSV. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, 6. točka obrazložitve; odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96, in OdlUS V, 153); odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-75/96 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96, in OdlUS V, 154), 3. točka obrazložitve; odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 190), 4. točka obrazložitve; sklep Ustavnega sodišča št. U-I-31/96 z dne 26. 11. 1998 (OdlUS VII, 212), 12. točka obrazložitve; odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 24), 10. točka obrazložitve; in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list RS, št. 25/04, in OdlUS XIII, 10), 10. točka obrazložitve.

Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-82/19 z dne 25. 4. 2019, št. U-I-297/18 z dne 24. 10. 2018, št. U-I-79/16 z dne 12. 4. 2018 in št. U-I-89/02 z dne 5. 4. 2002 (OdlUS XI, 56).

Tako npr. v odločbah Ustavnega sodišča št. U-I-86/94 in št. U-I-127/01.

Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-30/95 z dne 21. 12. 1995 (Uradni list RS, št. 3/96, in OdlUS IV, 126.

Glej opombo št. 1.

Glej sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-89/02 in št. U-I-30/16 z dne 5. 10. 2020.

Glej drugi odstavek 1. člena Zakon o društvih (Uradni list SRS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo – ZDru-1).

Razlogi za tako stališče so denimo podrobneje obrazloženi v sklepu št. U-I-79/16.

Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-195/16 z dne 17. 9. 2020 (Uradni list RS, št. 134/20), 15. točka obrazložitve.

Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-110/16 z dne 12. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 47/20), 10. točka obrazložitve, in sklep št. U-I-194/17, 5. in 13. točka obrazložitve ter opomba št. 5.