Jedro

Odmera denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti bližnjega.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: „Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 15.000,00 EUR (kar je pred konverzijo po Zakonu o uvedbi eura na dan 1.1.2007 znašalo 3.594.600,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2006 dalje do plačila, v roku petnajstih dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške v višini 226,47 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.“ V ostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 428,69 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zaradi umika tožbe ustavilo postopek glede plačila zneska 968,12 EUR in razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 20.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. oktobra 2006 dalje, v petnajstih dneh do dneva plačila, pod pretnjo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne odškodnine je sodišče zavrnilo in toženi stranki zavezalo k plačilu stroškov v višini 498,93 EUR v petnajstih dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje ali pa da sodb spremeni in določi bistveno nižjo odškodnino. Toženi stranki najprej navajata razloge zaradi katerih se ne strinjata s prisojeno višino odškodnine. Menita, da med tožnikom in njegovo partnerko ni bilo takšne čustvene vezi, kot si jo je prizadeval prikazati tožnik. Navedeno naj bi nedvoumno izhajalo iz spisovne dokumentacije. Ob tem pritožba opozarja, da je tožnik navkljub zatrjevani žalosti, apatiji do življenja in depresiji že 5. aprila 2006 pri zavarovalnici vložil odškodninski zahtevek, to je bilo kar 14 dni pred smrtjo njegove partnerice. Takšno vedenje tožnika nedvomno kaže na to, da v tem času nikakor ni bil toliko čustveno prizadet kot sam zatrjuje, temveč, da je ravnal povsem racionalno in hladnokrvno, ko je še pred smrtjo partnerke vložil odškodninski zahtevek. V nadaljevanju pritožba opozarja na izvedensko mnenje pri čemer navaja, da je izvedenec glede obstoja tožnikove zatrjevane hude duševne stiske podal mnenje, da obstajajo številni indici, da gospod pri ocenjevanju obsega in težavnosti simptomov agravira oz. vsaj nekatere težave, precenjuje. Ocenjuje, da so v ozadju lahko podane tudi rentne tendence. Pritožba v nadaljevanju opozarja na zdravniško potrdilo z dne 15. januarja 2009, ki ga je izdelala primarij M. P. K., dr. med. spec. spl. med. iz katerega izhaja, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaradi hude stiske ponovno uvedeno 10.12.2008. Istega dne je v splošni ambulanti svojemu psihologu povedal, da neko prijateljico sicer ima, vendar to ni isto kot je bilo. Takšno tožnikovo vedenje povsem pritrjuje ugotovitvam psihologa o tožnikovi tendenci potvarjanja odgovorov in prikazovanja sebe v socialno bolj zaželeni luči. Tožnik je žaloval in trpel hude čustvene bolečine, ki si jih je lajšal z novo prijateljico. V nadaljevanju pritožba opozarja, da je tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo, da evidentno tožnik v zadevi pričakuje materialno zadoščenje in je v tem dosti prozoren. Prvostopenjsko sodišče prihaja v svoj zaključkih samo s seboj v nasprotje, ko ugotavlja, da naj bi bil tožnik resno prizadet zaradi smrti svoje partnerke, saj naj bi bilo to navzven vidno ob njegovem zaslišanju, čeprav izvedensko mnenje označuje kot obrazloženo in logično. Iz tega obrazloženega in logičnega izvedenskega mnenja in izvedenskem mnenju priloženega poročila o psihološkem pregledu namreč izhaja, da je tožnik v osnovi nevrotsko strukturirana osebnost in da je imel težave s psihičnega področja dokumentirano že pred tragično izgubo življenjske partnerke in da zvišani „bias-skor“ kaže na preiskovančevo tendenco potvarjanja odgovorov v smeri prikazovanja sebe v socialno bolj zaželeni luči. Razzlogovanje sodišča je v tem delu torej protispisno in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik v zadevi pričakuje materialno zadoščenje in je v tem dosti prozoren, pa tega ni upoštevalo pri presojanju pravične odškodnine za pretrpljene duševne bolečine, saj bi pri odmeri le te moralo upoštevati kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Nenazadnje prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine tudi ni upoštevalo novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ko so bili oškodovanci bistveno v tesnejši sorodstveni in čustveni navezanosti kot je šlo v danem primeru in dosodilo znatno nižjo odškodnino.

Toženca nasprotujeta tudi solidarni odgovornosti za plačilo odškodnine in pravdnih stroškov, saj za takšno odgovornost ni pravne podlage. Opozarjata, da nista zakonca, temveč da je prvi toženec oče druge toženke. Povsem neživljenjski in nelogičen je zaključek sodišča, da bi morala druga toženka poleg prepustitve v rabo prenesti na prvega toženca tudi dolžnost vzdrževanja. Prvemu tožencu je prepustila vozilo v uporabo za vožnjo do Nove Gorice in nazaj. Napačen je zaključek sodišča, da druga toženka na prvega toženca ni prenesla dolžnosti izvrševanja nadzora nad avtomobilom. To je storila s tem, ko mu je zaupala vozilo v uporabo, saj ni bila sopotnica v vozilu, da bi lahko sama vršila nadzor nad vozilom. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo toženih strank je podal odgovor stranski intervenient na strani tožene stranke Z. d.d., vendar ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj ta tudi ni predviden po določilih ZPP. Odgovor na pritožbo namreč lahko poda le nasprotna stranka (344. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni očitki pritožbe tožene stranke, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere mora skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju : ZPP) paziti po uradni dolžnosti in niti tiste na katere opozarja pritožba. Tako pritožba prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita protispisnost, ko na eni strani ugotavlja, da je bil tožnik resno prizadet ob smrti partnerke in hkrati kot obrazloženo in logično označuje tudi izvedensko mnenje. Tudi iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je 42 dnevna koma in smrt partnerke za tožnika predstavljal stresni dogodek in da je razumljivo žalovanje prešlo v stresno motnjo, ki tožnika obvladuje še sedaj in predstavlja stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti ter moti socialno funkcioniranje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno navedlo vse dejanske ugotovitve v zvezi z duševnimi bolečinami ob smrti tožnikove zunajzakonske partnerice. Pritrditi pa je pritožbenim očitkom tožene stranke, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, odmerilo nekoliko previsoko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je določitev satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Duševne bolečine nimajo svoje cene. Zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju : OZ). Po navedeni določbi je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje duševnih bolečin, in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnin) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno, s primerjavo z odškodninami za enako škodo, kar omogoča sodna praksa. Pritožbeno sodišče je primerjalo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri, v katerih je oškodovanec pretrpel duševne bolečine primerljivega obsega in intenzivnosti (npr. z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 399/2006, z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 11/2007, ter z odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 914/2006) in je ob upoštevanju objektivne pogojenosti višine odškodnine ocenilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova priznalo nekoliko previsoko odškodnino. V zgoraj citiranih primerih iz sodne prakse je šlo prav tako za priznanje duševnih bolečin ob smrti moža ali žene zaradi posledic prometne nesreče. V prvem primeru je oškodovanec na račun duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega prejel cca. šestnajst plač, v drugem petnajst plač in v tretjem štirinajst plač. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče na račun odškodnine priznalo 20.0000,00 EUR, kar je na dan zaključka sojenja na prvi stopnji znašalo slabih 22 povprečnih plač (povprečna neto plača v RS je maju 2009 znašala 917,56 EUR, UL RS 61/2009). Višje sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da je ob upoštevanju subjektivnih okoliščin na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega odškodnina v višini 15.000,00 EUR. V tem delu je zato višje sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in odškodnino za to obliko škode znižalo iz 20.000,00 na 15.000,00 EUR.

Neutemeljena pa je pritožba v delu, ko nasprotuje solidarni odgovornosti za plačilo odškodnine in pravdnih stroškov, ker naj za takšno odgovornost ne bi bilo pravne podlage. To, da toženca nista zakonca, temveč je prvi toženec oče druge toženke, na odločitev ni imelo nobenega vpliva. V tem delu se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo 152. člena Obligacijskega zakonika. Zakonodajalec namreč ne pogojuje prenosa objektivne odgovornosti z golo izročitvijo nevarne stvari v uporabo. Če bi jo, bi lahko objektivno odgovarjal vsak, ki bi imel oblast nad nevarno stvarjo in bi jo po volji imetnika uporabljal, ko je prišlo do škodnega dogodka. Takšen ohlapen status objektivno odgovorne osebe pa ne bi ustrezal smislu objektivne odgovornosti. Zaupati v uporabo namreč ne pomeni le gole prepustitve stvari v uporabo. V obravnavanem primeru je šlo zgolj za prepustitev osebnega vozila za občasno vožnjo. Da taka prepustitev ne more imeti za posledico prenosa objektivne odgovornosti, pa je enotno stališče tudi v sodni praksi (glej o tem Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 860-861).

Ker je pritožbeno sodišče deloma spremenilo sodbo o glavni stvari, je po 165. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP ponovno odločilo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Zaradi spremenjene sodbe je tožnikov uspeh v tem pravdnem postopku nižji in znaša 35 %, uspeh toženke pa je 65%. Stroški tožeče stranke, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pritožba pa jih ni izpodbijala, znašajo 3401,29 EUR, stroški tožene stranke pa 2.179,89 EUR. Glede na uspeh v pravdi pripada tožniku 1.190,45 EUR, toženi stranki pa 1.416,92 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožnik toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 226,47 EUR.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je odmerilo glede na uspeh s pritožbo. Odškodnina je bila v pritožbenem postopku znižana za 5.000,00 EUR. Od tega zneska je sodišče odmerilo pritožbene stroške v skladu z Zakonom o sodnih taksah in odvetniško tarifo. Za sestavo pritožbe je sodišče toženi stranki tako priznalo 229,50 EUR (500 točk), na račun sodne takse za pritožbo 142,74 EUR, na račun materialnih stroškov 4,59 EUR in na račun DDV-ja 46,82 EUR, skupaj torej 428,69 EUR).