Jedro

Če sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije ali kazen, ki je sicer v zakonskih mejah, ni pa primerna po višini, ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč za pritožbeni razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi sodbe.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 550.000,00 SIT (petstopetdesettisoč) odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega K.P. in obsojenega D.P. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ. Obsojenemu K.P. je izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, obsojenemu D.P. pa pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obema obsojencema je na podlagi 38. člena KZ izreklo denarni kazni in sicer obsojenemu K.P. v višini 1.000.000,00 SIT, obsojenemu D.P. pa v višini 250.000,00 SIT, ki sta ju obsojenca dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obsojencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in vsakemu na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je ob reševanju pritožb obsojenega K.P. in njegovega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se zakonska označba kaznivega dejanja v izreku pravilno glasi: "S tem sta v sostorilstvu storila poskus kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ"; sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v ostalem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega K.P. vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer: - Odvetniška družba Č. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče zavrnilno sodbo, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje; - odvetnik I.J. zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve določb ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in iz razlogov navedenih v 427. členu ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da s sodbo zavrne obtožbo, ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, oziroma v celoti razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da napadeno sodbo spremeni tako, da ob upoštevanju olajševalnih okoliščin obsojencu izreče pogojno obsodbo ter glede na vsebino zahteve odredi, da se izvršitev te pravnomočne sodbe odloži v smislu določila 423. člena ZKP.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovorih na zahtevi, podanih skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, dne 27.5. in 30.12.2004, predlagal zavrnitev zahtev.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II. Kršitve kazenskega zakona, ki jih zahtevi uveljavljata, zagovorniki niso konkretizirali.

1. Zagovorniki v zahtevi z navedbami, da iz opisa dejanja ne izhajajo konkretna ravnanja obsojencev o tem, kdaj in komu ter kakšne zneske je kateri od obsojencev vložil, za katerega od premoženjskopravnih zahtevkov, kar povezujeta z očitkom, da sodišče ne bi smelo v skupni kriminalni količini sešteti posameznih zneskov in s tem preseči zakonsko mejo velike premoženjske koristi; da opisi ravnanj in dejanj vsakega od obsojencev v konkretnem delu opisa niso konkretizirani, niti časovno opredeljeni, nakazuje kršitev kazenskega zakona in 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

Obsojenca sta bila s sodbo sodišča prve stopnje spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu, po medsebojnem dogovoru, v maju in juniju 1993, z namenom, da sebi in drugemu pridobita protipravno premoženjsko korist, poskusila spraviti zavarovalnico z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (prometne nesreče dne 95.51993 na Hrvaškem, ki se ni pripetila) v zmoto in jo s tem zapeljati, da bi jima izplačala odškodnino, z dejanjem pa povzročila veliko premoženjsko škodo, ko sta na zavarovalnico vložila odškodninske zahtevke z listinami za tri osebne avtomobile (... - last obsojenega K.P., ... - last obsojenčevega brata F.P. In ..., ki ga je uporabljal obsojeni D.P.) in lažen zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče, s katerimi sta lažno prikazovala, da so bili navedeni avtomobili poškodovani v prometni nesreči, ki jo je z vozilom ... dne 9.5.1993 povzročil M.K., čeprav sta vedela, da se ta prometna nesreča ni zgodila in da zato do izplačil odškodnine za poškodovana vozila v skupnem znesku 2.646.355,00 SIT nista upravičena; ker pa je zavarovalnica goljufijo odkrila, odškodnine ni izplačala in je dejanje ostalo pri poskusu. Takšno dejansko stanje je bilo kot pravilno in popolno sprejeto tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje obsojencev pravno opredelili kot poskus kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 in 25 KZ. Po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencema očitanega dejanja v izreku sodbe vsebuje čas, kraj in način storitve, saj iz opisa izhaja, da je bilo dejanje storjeno v maju in juniju 1993, s pribavo vseh potrebnih listin za goljufiv prikaz prometne nesreče, kot tudi z vložitvijo odškodninskih zahtevkov zavarovalnici za tri vozila, do izplačila katerih pa ni prišlo, ker je zavarovalnica goljufijo odkrila. Konkretno so navedene listine, ki so bile predložene zavarovalnici, njihova predložitev je vsebinsko izrecno opisana z lažnim navajanjem in prikazovanjem prometne nesreče, ki se ni zgodila, s strani obeh obsojencev, da bi v posledici njunega skupnega delovanja z izplačilom odškodnine za zavarovalnico nastala velika premoženjska škoda. Ker opis vsebuje vse znake obsojencema očitanega poskusa kaznivega dejanja goljufije, storjenega v sostorilstvu po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 22. in 25. členom KZ, pri čemer je v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe tudi natančno obrazloženo, na kakšni podlagi je sodišče presodilo, da sta obsojenca delovala kot sostorilca z namenom pridobitve velike premoženjske koristi, ni podlage za očitek kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

2. Zagovorniki v zahtevah z navedbami, da posamezna dejanja oziroma posamezni odškodninski zahtevki v času storitve kaznivega dejanja niso dosegli zneska, ki bi dosegel kvalifikatorni znak kaznivega dejanja iz 2. odstavka 217. člena KZ, zaradi česar so posamezna dejanja, ki se očitajo obsojenemu K.P., absolutno zastarala že v letu 1999, uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma poskušano v maju in juniju 1993, torej v času veljavnosti KZ SRS/77 in je bilo najprej pravno opredeljeno po 3. in 1. odstavku 171. člena navedenega zakona, za katerega je bila predpisana kazen zapora najmanj treh let. Med trajanjem kazenskega postopka zoper obsojenca je dne 1.1.1995 začel veljati Kazenski zakonik, po katerem je za kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ (ki ga stori, kdor z namenom pridobiti sebi ali drugemu protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti, pri tem pa storilec povzroči veliko premoženjsko škodo) predpisana kazen zapora od enega do osmih let. Po določbi 13. točke 126. člena KZ se za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost, šteje znesek, ki presega 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu.

Po določbi 1. odstavka 3. člena KZ se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja; če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Nobenega dvoma ni, da je bilo potrebno v obravnavanem primeru uporabiti kazenski zakon, ki je začel veljati dne 1.1.1995, saj je le ta glede na predpisano kazen za storilca (obsojenca) milejši od zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja; glede na določila o zastaranju kazenskega pregona pa enak Zakonu o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, ki je pričel veljati dne 23.4.1999 (KZ-A). Sodišči sta pravilno presodili, da sta obsojenca delovala kot sostorilca, ko sta iz istega lažnega škodnega dogodka (prometne nesreče, ki je ni bilo) uveljavljala zase, obsojeni P. pa tudi za brata, odškodninske zahtevke proti zavarovalnici, ki v skupnem znesku presegajo znesek 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve dejanja in tudi znesek 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo, katerega v zahtevi neutemeljeno izpostavlja zagovornik; in pravilno pravno opredelili kaznivo dejanje po 2. odstavku 217. člena KZ. Ker je za kaznivo dejanje po 2. odstavku 217. člena KZ predpisana kazen od enega do osmih let zapora, pregon pred pravnomočnostjo sodbe za to kaznivo dejanje ni zastaral (3. točka 1. odstavka 111. člena KZ v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ).

3. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona iz 5. točke 1. odstavka 372. člena ZKP. Meni, da je bil pri izreku kazenske sankcije obsojencu prekršen zakon v njegovo škodo. Z navedbami, da sodišče ni upoštevalo določb KZ o splošnih in posebnih olajševalnih okoliščinah, da je prekršilo določbo 41. člena KZ, ki določa splošna pravila za odmero kazni in določbo 42. člena KZ, ki govori o omilitvi kazni, zagovornik očitno ne sprejema kazenske sankcije, ki je bila obsojencu izrečena z izpodbijano pravnomočno sodbo in jo izpodbija kot neprimerno. Na ta način napada pravnomočno sodbo iz razloga, ki ga z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljaviti.

Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je namreč podana, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. To pomeni, da je sodišče izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali izreklo sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ni izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Če pa sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine izreče neprimerno vrsto kazenske sankcije ali kazen, ki je sicer v zakonskim mejah, ni pa primerna po višini, pa ne gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč za pritožbeni razlog iz 1. odstavka 374. člena ZKP, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti. V konkretnem primeru je sodišče obsojencu za poskus kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, za katero je predpisana kazen od enega do osmih let zapora, izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, to pa je v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje; obe sodišči pa sta v razlogih sodb tudi navedli presojo okoliščin, ki so, poleg teže dejanja in obsojenčeve krivde, vplivale na izrek takšne kazni. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ni podana.

III. Kršitve določb kazenskega postopka, ki jih zahtevi uveljavljata:

1. Zagovorniki v zahtevi kršitev Zakona o kazenskem postopku, ki naj bi ga sodišče prekršilo v škodo obsojenca, ne konkretizirajo. V zahtevi navajajo, da obramba vidi kršitev ZKP v dejstvu, da se sodba sodišča prve stopnje opira na ugibanja o voznosti osebnega avtomobila last M.K., ki ga je uporabljal obsojeni D.P., po prometni nesreči dne 9.5.1993; sodišči sta se postavili v vlogo izvedenca, ko sta na podlagi predračuna in opisa poškodb ocenili, da vozilo ni bilo sposobno za vožnjo v cestnem prometu.

Odločilna dejstva so vsa tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi sodbe (7. odstavek 364. člena ZKP). Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi. Zakaj bi bila ugotovitev voznosti ali nevoznosti osebnega vozila, last M.K., odločilno dejstvo, zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne pojasni; vendar pa s takšnimi navedbami zatrjevane procesne kršitve ne utemeljujejo, temveč ne sprejemajo v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

2. Zagovornik z navedbami, da sodišče ni navedlo razlogov, iz katerih ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom (zaslišanje priče B.R., V.M.) uveljavlja kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče R. v sodbi navedlo razloge (stran 8), tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (stran 5-6), zato navedena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi pojasnilo (stran 16) pravne ovire v zvezi s pričanjem V.M., ki je državljan Hrvaške in ki je bil zaslišan v postopku mednarodne pravne pomoči, vendar je pričevanje odklonil, ker so zoper njega vodi kazenski postopek (list. št. 507). Zato po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljana kršitev določbe 7. odstavka 364. člena ZKP ni podana, pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni obrazložil, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

IV. Ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti: da sodišče ni ocenilo izpovedbe priče R.R. v zvezi z vložitvijo odškodninskega zahtevka soobsojenca; da je obsojenec vložil odškodninski zahtevek le zase in nedokazano za svojega brata (kar je sicer v nasprotju s samim zagovorom obsojenca) in da zato lahko odgovarja le za lasten zahtevek; da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje, ki je neprepričljivo, ker je bilo podano le na podlagi fotografij, dejansko predstavljajo nestrinjanje zagovornikov z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišče prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo; zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

V. Glede na določbo 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče opreti na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. Le Vrhovno sodišče lahko, ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev procesnega ali materialnega zakona, ugotovi takšen dvom in sprejme v 427. členu predvideno odločitev.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da po mnenju obrambe obstoji precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v prvostopenjski sodbi in potrjena s sodbo sodišča druge stopnje. Te navedbe Vrhovno sodišče razume kot izražanje pričakovanja zagovornika, da bo Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo precejšen dvom glede resničnosti odločilnih dejstev, ker je po stališču zagovornika s pravnomočno sodbo bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zagovornik v svojih navedbah predvsem napada oceno izvedenih dokazov ter ponuja lastno presojo le-teh in obsojenčevega zagovora, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

VI. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zagovorniki uveljavljajo v zahtevah za varstvo zakonitosti, je zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP). Zato tudi ni bilo razloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe (4. odstavek 423. člena ZKP).

VII. Stroški postopka v zvezi z zahtevama za varstvo zakonitosti: Ker zagovorniki z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom (člen 98.a v zvezi s 95. členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in zapletenost postopka v zvezi z zahtevama za varstvo zakonitosti ter premoženjske razmere obsojenca, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.