Jedro

Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 586/2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem naj bi se oporoka pokojne F. F., rojene ... 1924, umrle ... 2017 nazadnje stanujoča P., datirana z dnem 9. 5. 2016, razveljavila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v višini 6.555,64 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, saj tožnik ni uspel dokazati, da pokojna F. F. ob zapisovanju oporoke z dne 9. 5. 2016, ko je izjavila svojo poslednjo voljo ni bila oporočno sposobna, niti da vsebina oporoke ne izraža njene volje. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenca, da pokojna ni bila sugestibilna in pokojna F. F. ni ravnala po mišljenju B. B. in C. C. Svojega mišlenja o tožniku ni spremenila zaradi čustvenih pritiskov nanjo. Izvedenec je v mnenju ugotovil, da iz dokumentacije ni mogoče razbrati, da je bila pokojna F. F. sugestibilna in glede na dokumentacijo njen kognitivni upad ni bil tolikšen, da bi sugestibilnost pomembneje posegla v njeno psihično integriteto in presojo. Da je po prepričanju sodišča v oporoki iz leta 2016 zapisana prava volja pokojne F. F., potrjuje tudi zapis moja želja z dne 5. 10. 2016, katere prvi del je zapisala prvotoženka po želji pokojne, v kateri pa je pokojna ponovno zapisala, da vse premoženje zapušča B. B. in C. C., lastnoročno pa je še zapisala, da je vsebina tega zapisa napisana po njeni želji ter, da se tožnika boji in da naj mu B. B. in C. C. preprečijo, da bi jo obiskoval. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pokojna zapisala oporoko pred dvema pričama in sicer vnaprej sestavljeno pisno oporoko. Ta oporoka je bila napisana na željo pokojne F. F. in podpisana v prisotnosti dveh prič L. L. in H. H. Za oporoko pa je sodišče ugotovilo, da je bila napisana pred njunim prihodom in jo je zapisoval D. D. Potem, ko je bila napisana oporoka pa je bila le-ta prebrana in tudi podpisana. Pokojna je sicer leta 2011 napisala oporoko na tožnika, vendar pa je do leta 2016 spremenila svojo željo o tem, kdo naj po njej deduje. To pa ravno zato, ker je bila prvotoženka tista, ki ji je v zadnjih letih pred smrtjo nudila največjo oskrbo, ji kuhala, člani njene družine so zunaj kosili, pokojni je prala, likala in čistila. Glede na ugotovitve izvedenca pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v medicinski dokumentaciji demenca ni bila nikjer zabeležena. Zato je sodišče zaključilo, da pri pokojni niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na sposobnost njenega razumevanja ob pisanju oporoke, torej komu zapušča svoje premoženje in vrednost svojega premoženja. Bila pa je tudi sposobna razumeti vsebino in pomen oporoke. O spremembi odločitve v oporoki glede tožnika s strani pokojne pa je izvedenec povedal, da je človek, dokler je živ, zmožen svoje odločitve glede oporoke spreminjati, sprememba mnenja pa je osebnostna izbira. Pokojna je sicer dobivala pomirjevalo, jemanje anksiolitika zaradi somatomorfnih motenj in morebitne odvisnosti od njega, pa ni vplivala bistveno na stanje kognitivne in oporočne sposobnosti pokojne. Znala je izraziti namen in se je zavedala spremenjenih posledic svojega namena. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je zabeležena diagnoza senium in somatomorfna avtonomna disfunkcija, ki pa minimalno vplivata na sposobnost razumevanja in se tega vpliva v konkretnem primeru ne da opredeliti in zaradi teh psihičnih motenj sposobnost razumevanja pokojne ni bila bistveno motena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za angažiranje novega izvedenca psihiatrične stroke, saj je izvedenec po mnenju sodišča izdelal izvedensko mnenje v skladu s pravili stroke, spisovno in zdravstveno dokumentacijo in sodišče v pravilnost izdelanega izvedenskega mnenja ni podvomilo. Kot materialno pravo za svojo odločitev je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 59. člena Zakona o dedovanju, po kateri je oporočno sposoben vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in ki je dopolnil 15 let starosti. Oporočna sposobnost se domneva, tožeča stranka pa ni dokazala, da v času sestave oporoke pokojna ne bi bila oporočna sposobna. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je ohranitev zapustnikove volje, pri čemer je treba upoštevati, da se razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP in v pritožbi predlaga, da se sodba v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pa navaja, da je tožeča stranka s tožbo izpodbijala oporoko pokojne F. F., ki jo je ta podpisala pred pričami dne 9. 5. 2016 iz večih razlogov in sicer zaradi oporočne nesposobnosti in zaradi nespoštovanja potrebne obličnosti. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo dne 3. 9. 2019, torej pred prvim narokom predlagala tudi zaslišanje priče M. M. Šlo je za substanciran dokaz, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se ta priča zasliši v zvezi z okoliščinami, pomembnimi za presojo veljavnosti same oporoke. Sodišče prve stopnje se o predlaganem dokazu ni izreklo, ne tekom glavne obravnave, ne v sodbi, dokaza ni izvedlo niti ga ni zavrnilo, s čemer je kršilo določbo 287. člena ZPP. Nadalje se sodišče ni izreklo do dokaznega predloga po pridobitvi zdravstvene dokumentacije pri dr. U., Očesni center U. Tožeča stranka je namreč tožbeno trdila, da zapustnica ni zmogla prebrati oporoke, vendar se sodišče o tem ni izreklo in te okoliščine sploh ni presojalo. V kolikor bi sodišče s pomočjo predlaganega dokaza ugotovilo, da zapustnica ni bila zmožna prebrati konkretne oporoke, bi sodišče lahko ugotovilo, da potrebni obličnosti pisne oporoke pred pričama ni zadoščeno in bi tako pravilno ugotovilo dejansko stanje v tem delu, torej da oporoka ni veljavna oziroma da se ta razveljavi. Kar zadeva vprašanje oporočne sposobnosti, je sodišče po zaslišanju prič in po vpogledu v medicinsko dokumentacijo pokojne ter po pridobitvi mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. P. P. zaključilo, da je bila pokojna v času zapisa oporoke oporočno sposobna. Dejstvo pa je, da je zapustnica z oporoko iz leta 2016 popolnoma zanikala dejstva, na katerih je utemeljevala razloge za zapis oporoke z dne 23. 3. 2011, kar je izvedenec štel kot odraz povsem legitimne svobodne odločitve zapustnice. Tožeča stranka pa poudarja, da takšen zaključek ne more vzdržati pravne presoje. Vse priče so namreč izpovedale, da je bila pokojna osamljena, da je izgubila stik z osebami, s katerimi je bila tesno povezana pred letom 2015 in da je bila povsem odvisna od tožene stranke. Sprememba oporoke iz leta 2011 pa ustreza definiciji sugestibilnosti, kar je izvedenec zanikal, vendar pa je potrebno upoštevati, da je pokojna sestavila oporoko v korist oseb, ki so v tistem času prevzele njeno oskrbo. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o trditvah tožeče stranke o izoliranosti zapustnice, vplivu tožencev na njeno videnje tožnika, na njeno oceno preteklih dogodkov in na vzgibe, pa tudi realne življenjske okoliščine, ki so jo vodile k temu, da se odvrne od tožnika. Sodišče ni odgovorilo na vse tožbene navedbe in ni presodilo ustrezne dokaze glede vseh zatrjevanih dejstev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je postavila tudi trditev, da zapustnica ni bila sposobna sama prebrati oporoke z dne 9. 5. 2016 in je v ta namen predlagala tudi pridobitev zdravstvene dokumentacije pri dr. U., Očesni center U. V zvezi s tem vprašanjem in vprašanjem sposobnosti razumeti vnaprej pripravljene oporoke zaradi njene kompleksnosti, je tožeča stranka predlagala pridobitev mnenja izvedenca medicinske stroke, bodisi psihiatra bodisi nevrologa. O tej trditvi tožeče stranke, ki jo je ta večkrat ponovila, se sodišče ni izreklo, prav tako pa se o njej ni izrekel izvedenec psihiater. Sodišče prve stopnje se tako ni izreklo o tem ali je pokojna pisno oporoko pred pričami podpisala ob dejstvu, da je znala brati in pisati, sodišče se o teh dokazih in navedbah tožeče stranke ni izreklo in se ni izreklo, zakaj šteje, da so pogoji za veljavnost tujeročne oporoke izpolnjeni, s tem pa je kršilo materialno pravo in določbe ZPP. Zapustnica oporoke zagotovo ni sama prebrala, zato bi se izvedenec moral izjaviti o tem, ali je bila sposobna slediti njeni vsebini od začetka do konca, jo dojeti in pristati kot izraz svoje oporočne volje, vključno z njenimi posledicami. Obe zaslišani priči sta zanikali, da bi se zapustnica o oporoki izrekla, nasprotno posebej vprašana o tem je L. L. povedala, da naj bi zapustnica takrat, ko so prišli rekla, da se ne more več sama oskrbovati in jo bo B. B. Iz tega pa ne izhaja, da je zapustnica sporno listino prepoznala kot svojo oporoko in jo kot tako tudi podpisala. Prav tako se postavi pod verodostojno vprašanje ali je bila oporoka sploh prebrana, saj je toženka trdila, da je oporoko bral H. H., le-ta pa je izpovedal, da je oporoko prebrala B. B. Sodišče je pri povzemanju izjave H. H. zapisalo, da ni bil več prepričan, ali se je pokojno med branjem spraševalo ali zapisano v oporoki drži in je tudi nihče ni vprašal, če se z vsebino oporoke strinja. Očitno je, da obličnosti oporoke ni bilo zadoščena in da zapustnica ni razumela pomena in vsebine listine, ki jo je podpisala. O teh trditvah tožeče stranke se sodišče ni izjavilo, niti ni dokazno ocenilo izpoved oporočnih prič in tožene stranke. Sodišče tako ni odločalo o vseh pravnih podlagah tožbenega zahtevka, zato tožeča stranka pritožbeno očita, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je tudi absolutno bistveno kršilo določbe ZPP po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga, da se sodba razveljavi in se vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe. Mnenja je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi celovita, popolna in skrbna. Tožeča stranka je prepozno predlagala zaslišanje priče M. M. Sodišče prve stopnje na podlagi izvidov dr. U. ne bi moglo samo presoditi ali je pokojna bila sposobna brati. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in zaslišalo priče ter angažiralo izvedenca psihiatrične stroke, ki je po izdelavi mnenja in obsežnih dopolnitvah z gotovostjo potrdil, da je bila zapustnica ob pisanju oporoke oporočno sposobna in je razumela oporoko in je oporoka takšna kot je bila zapustničina poslednja volja. O tem se je na podlagi dokumentacije izrekel izvedenec. Sodišče je zaslišalo številne priče, ki niso potrdile tožnikov trditev, pomembno pa je pričanje zapustničine osebne zdravnice in pa izdelano izvedeniško mnenje, kar vse zanika tožbene trditve tožeče stranke. Sodišče drugačne odločitve kot jo je, ni moglo sprejeti. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi o neveljavnosti pisne oporoke je določba 62. člena Zakona o dedovanju, po katerem je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti, oporoka pa je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko je oporoko napravil, ni bil sposoben za razsojanje. Pisno oporoko pred pričami pa po prvem odstavku 64. člena ZD lahko napravi oporočitelj, ki zna brati in pisati, ta lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil nekdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Prvič, da oporočitelj izjavi voljo v vsebini, ki jo je mogoče šteti za vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem; drugič, da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi) in tretjič, da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD, in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike oporoke določa ZD. Prva dva izmed naštetih pogojev sta med seboj tesno povezana in sta celo delno prepletena. Pri tem je vprašanje o obstoju prvega pogoja zgolj pravno vprašanje (potrebna je le materialnopravna presoja izjave volje, ki je zapuščinskemu sodišču predložena kot oporoka), medtem ko je vprašanje o obstoju drugega pogoja delno pravno in delno dejansko vprašanje. Vprašanje o obstoju tretjega izmed naštetih pogojev za veljavnost oporoke je v pretežni meri dejansko vprašanje. Zahtevek za ugotovitev, da je oporoka pokojne F. F. datirana z dne 9. 5. 2016 neveljavna je zahtevek, da obravnavana listina ni veljavna oporoka1. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede na pritožbene navedbe, glede na vsebino sodbe ne temelji na vseh dejstvih, ki bi morala biti ugotovljena, ker so bila odločilna glede na vsebino 64. člena ZD na eni strani in glede na trditveno - tožbeno podlago tožeče na drugi strani. Nezadostnost dejanske podlage izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa je posledica njegove zmotne pravne presoje, da za odločitev o utemeljenosti zahtevka zadošča presoja in zaključek sodišča prve stopnje, da je oporoka veljavna zato, ker je pokojna F. F. ob zapisovanju oporoke dne 9. 5. 2016 bila oporočno sposobna, ker pri pokojni niso bile podane okoliščine, ki bi kakorkoli vplivale na sposobnost njenega razumevanja ob pisanju oporoke, torej komu zapušča svoje premoženje in o vrednosti svojega premoženja. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da pisna oporoka pred dvema pričama z dne 9. 5. 2011 ni veljavna iz dveh bistvenih razlogov, ker je bila zapustnica oporočno nesposobna in ker oporoka ne izpolnjuje potrebne obličnosti. Glede prvega pogoja za neveljavnost je tožeča stranka zatrjevala v tožbi, da je pokojna oporoko z dne 9. 5. 2016 zapisala proti svoji volj in ne izraža njene prave volje, saj je njena vsebina v popolnem nasprotju z dejanskim stanje. Pokojna v času njene sestave ni bila sposobna oblikovati svoje prave volje in jo izraziti, saj ni bila niti sposobna prepoznavati oseb v svoji bližini ter sebe in dogajanj umestiti v čas in prostor. Navajala je, da je sporna oporoka neveljavna, ker je bila oporočiteljica nesposobna za razsojo, v trenutku podpisa oporoke z dne 9. 5. 2016 in zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bila sposobna izoblikovati pravno veljavne volje, niti ni razumela vnaprej pripravljene vsebine oporoke. Oporoka je bila za oporočiteljico vnaprej pripravljena iz zvijačnih nagibov tožene stranke. Ravno tako je oporoka neveljavna zaradi spoštovanja obličnosti oporoke pred pričami, saj oporočiteljica ni bila sama zmožna prebrati listine in je ni priznala za svojo. Pritožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni odgovorilo in v sodbi ugotovljalo njenih tožbenih navedb glede pomanjkanja pravilne obličnosti sestavljene oporoke, saj oporočiteljica ni bila sama zmožna brati listine in je ni priznala za svojo. V pritožbi navaja, da se sodišče o navedbah tožeče stranke glede obličnosti ni izreklo in ni obrazložilo, zakaj šteje, da so pogoji za veljavnost tujeročne oporoke izpolnjeni. S tem je kršilo določbe ZPP, ker sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sodišče pri tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnik v pritožbi navaja, da obličnosti same oporoke ni bilo zadoščeno in da zapustnica ni razumela pomena in vsebine listine, ki jo je podpisala. O teh trditvah tožeče stranke se sodišče prve stopnje ni izjavilo, niti ni dokazno ocenilo izpovedbo oporočnih prič in tožene stranke. Obe zaslišani priči sta po mnenju pritožbe zanikali, da bi se zapustnica o prebranem kaj izrekla, nasprotno posebej vprašana o tem je L. L. povedala, da naj bi zapustnica takrat, ko so prišli, rekla, da se ne more več sama oskrbovati in jo bo B. B. Iz tega pa po mnenju pritožbe ne izhaja, da je zapustnica sporno listino prepoznala kot svojo oporoko in jo kot tako tudi podpisala. O tem se sodišče prve stopnje ni izjasnilo. Glede na različne izpovedi prič o tem kdo je oporoko prebral, se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da oporoka ni bila prebrana pred podpisom pokojne.

6. Po določbi prvega odstavka 64. člena ZD, ki ureja pogoj za pravilno obličnost pisne oporoke pred dvema pričama je nujno, da oporočitelj pred pričami opravi nunkupacijo – da izjavi, da je listina njegova oporoka ter, da jo pred pričami podpiše. Ta izjava mora biti izrecna (ni dovolj konkludentno dejanje, oziroma samo podpis)2. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bila oporoka podpisana ob prisotnosti dveh prič, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, ali je oporočiteljica ob podpisu tudi izjavila, da je v listini (oporoki) zapisano tako kot je želela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pisna oporoka vnajprej zapisana. Oporoko naj bi po nareku pokojne napisal D. D., sicer v prisotnosti pokojne in njegove mame, ob samem podpisovanju oporoke pa ni bil prisoten. Iz izpovedbe priče H. H., ki je bil ena od oporočnih prič izhaja, da je bil on prisoten le pri podpisovanju oporoke, vendar se priča ni spomnil, ali je po zaključku branja pokojna izjavila, da je to njena poslednja volja. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je druga oporočna priča L. L. izpovedala enako kot njen sin, da sta bila s sinom poklicana na podpis oporoke, B. B. je prebrala oporoko3, pokojna je bila tiho, zatem so podpisali oporoko. Same vsebine oporoke se ne spomni, spomni se pa, da so oporoko podpisali eden za drugim. Akt nunkupacije sestavljata izjava oporočitelja, da je določen zapis njegova oporoka in lastnoročni podpisi v navzočnosti dveh prič. Izjava mora biti izrecna4. Oporočitelj mora potrditi njegovo voljno napraviti oporoko. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje in sicer neupoštevanja določbe prvega odstavka 64. člena ZD, zato sodišče druge stopnje ne more odgovoriti na pritožbene navedbe tožeče stranke glede pomanjkanja prave obličnosti, kajti tožeča stranka v pritožbi trdi, sta obe priči zanikali, da bi se zapustnica o prebrani oporoki kaj izjavila. V pritožbi navaja, da je bilo nasprotno, posebej glede vprašanja o tem, ali je B. B. povedala, da naj bi zapustnica takrat, ko so prišli rekla, da se ne more več sama oskrbovati in da jo bo B. B. Iz tega zapisa v sodbi sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da je zapustnica sporno listino prepoznala kot svojo oporoko in jo kot tako tudi podpisala. Glede zahtevane obličnosti oporoke po prvem odstavku 64. člena ZD, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene trditve, ki jih sedaj v pritožbi pritožnik ponovno izpostavlja in ponavlja, da obličnosti ni bilo zadoščeno in da zapustnica ni razumela pomena in vsebine listine, ko jo je podpisala.

7. Nadalje je tožeča stranka v tožbi postavila tudi trditev, da zapustnica ni bila sposobna sama prebrati oporoke z dne 9. 5. 2016 in je v ta namen predlagala tudi pridobitev zdravstvene dokumentacije pri dr. U. Tožnik je v tožbi predlagal, da izvedenec medicinske stroke, bodisi psihiater, bodisi nevrolog oceni zdravstveno stanje pokojne na dan podpisa sporne oporoke in naj pridobi celotno zdravstveno dokumentacijo pokojne pri dr. S. S. v Zdravstvenem domu P., Splošni bolnici X. in pri dr. U., Očesni center U. in da izvedenec odgovori na vprašanja ali je pokojna bila dne 9. 5. 2016 sposobna sama prebrati oporoko z dne 9. 5. 2016 in razumeti njeno vsebino v celoti ali samo delno. O teh tožbenih trditvah, ki merijo na to, da oporoka ni bila sestavljena v predpisani obliki po 64. členu ZD, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in se do teh tožbenih trditev tudi ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje tako ne temelji na vseh dejstvih, ki bi morala biti ugotovljena in sicer tistih, ki se nanašajo in so odločilna glede na vsebino 64. člena ZD in tudi nima razlogov o trditveni podlagi v zvezi s pomanjkanjem obličnosti pisne oporoke pred pričami. Po določbi prvega odstavka 64. člena ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil nekdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Oporočitelj mora znati čitati in pisati v jeziku, v katerem je napisan sestavek, in biti sposoben (zmožen) čitati in pisati5. Tožeča stranka je tako v tožbi izpostavila tudi to materialnopravno vprašanje glede na to, da oporoka naj ne bi izpolnjevala pogojev za obličnost in o teh razlogih se sodišča prve stopnje v sodbi ni izreklo in sodba o tem ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se v zvezi s temi tožbenimi navedbami tožeče stranke ni izreklo in ni obrazložilo, zakaj šteje, da so pogoji za veljavnost tujeročne oporoke bili izpolnjeni glede na te tožbene navedbe in je pritožba v tem delu utemeljena, ko navaja, da sodba sodišča prve stopnje o teh razlogih nima vsebine in je s tem sodišče prve stopnje kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče se tako ni izreklo do dokaznega predloga po pridobitvi zdravstvene dokumentacije dr. U., Očesni center U. in se ni opredelilo do tožbenih trditev, da zapustnica ni zmogla prebrati oporoke. Sodišče prve stopnje pa se o tem ni izreklo in te okoliščine sploh ni presojalo. Utemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da v kolikor bi sodišče s pomočjo predlaganega dokaza ugotovilo, da zapustnica ne bi bila zmožna napraviti konkretne oporoke, bi sodišče lahko ugotovilo, da potrebni obličnosti pisne oporoke pred pričami ni bilo zadoščeno in bi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju lahko ugotovilo, da oporoka ni bila veljavna oziroma se ta razveljavi. Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče M. M. in bi ta predlagana priča lahko izpovedala o okoliščinah, pomembnih za presojo veljavnosti same oporoke. Tožeča stranka je navedla, da bi naj na izpoved te priče lahko oprl mnenje tudi izvedenec in ker mnenje izvedenca v določenih delih temelji tudi na podlagi izpovedi prič, bi tako izvedenec lahko oprl svoje mnenje tudi na to pričo in zato je neizvedba tega dokaza vplivala na zakonitost same sodne odločbe, na kar opozarja pritožba. Ker lahko pisno oporoko pred pričami napravi le oporočitelj, ki zna brati in pisati in mora takšno oporoko podpisati v navzočnosti dveh prič lastnoročno, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka in je vse to tožeča stranka navedla v tožbi, bi se sodišče o vseh teh navedbah tožeče stranke moralo izreči. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj šteje, da so pogoji za veljavnost tujeročne oporoke izpolnjeni glede obličnosti in s tem je kršilo določbo 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je tudi delno zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker je vzelo kot podlago za svojo odločitev le določbo člena 59 ZD. Ni pa presojalo veljavnosti oporoke po 62. členu ZD po katerem je veljala tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Glede veljavne oblike oporoke ob dejstvu, da je šlo za pisno oporoko pred pričami se sodišče prve stopnje ni izjavilo (prvi odstavek 64. člena ZD). Ker gre za cel sklop dejanskih in pravnih vprašanj kot je to zapisano v točki 5. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, je tako v sodbi sodišča prve stopnje izostal cel kompleks dejanskih in pravnih ugotovitev glede veljavnosti oporoke zaradi neizpolnjevanja predpisane obličnosti. Ker pa gre za cel sklop dejanskih in pravnih vprašanj, ki jih izrecno in pravilno izpostavlja pritožba, in nanje sodišče prve stopnje ni odgovorilo, se sodišče druge stopnje ne more samo, prvič opredeliti do teh tožbenih navedb tožeče stranke, ker jih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje. Sodišče druge stopnje je tako na seji senata spoznalo, da je treba za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in predlagala in jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in izvedlo in je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo moralo samo dopolniti postopek oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti in z novo sodbo odločiti v tej zadevi po vseh tožbenih trditvah in pravni podlagi po 62. členu ZD (člen 59 in 64. člen ZD).

8. V nadaljevanju pritožbe pritožnica izpodbija tudi pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede napačno ugotovljenega dejstva oporočne sposobnosti oziroma oporočne nesposobnosti oporočiteljice v času podpisovanja oporoke. Tožeča stranka je tekom postopka na prvi stopnji navajala, da bi se izvedenec moral izjaviti o tem, ali je bila pokojna sposobna slediti vsebini oporoke od začetka do konca, jo dojeti in jo priznati kot izraz svoje oporočne volje, vključno z njenimi posledicami. Oporočitelj mora biti zmožen ustvariti si jasno sodbo o pomenu odločitve in o njenih učinkih, ter mora biti zmožen ravnati v skladu s predstavo svobodno in ne pod vplivom morebitnih zainteresiranih tretjih oseb. Sodišče prve stopnje se do tega pomembnega vprašanja glede tega ali je bila pokojna sposobna slediti vsebini prebrane ji oporoke od začetka do konca in jo dojeti in priznati kot izraz svoje oporočne volje, vključno z njenimi posledicami, ni izjasnilo. Vse to je tožbeno zatrjevala tožeča stranka. V tem delu ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje bi tako moralo odgovoriti na dejansko in pravno vprašanje ali je bila zapustnica v trenutku podpisovanja oporoke v takšnem duševnem stanju, da je bila sposobna razumeti pomen in posledice oporoke in ali je bila sposobna izraziti svojo poslednjo voljo in bi tako moralo s stopnjo verjetnosti ugotoviti ali je bila morda zaradi odsotnosti oporočiteljičine sposobnosti za razsojanje in posledično sposobnosti testiranja v času podpisovanja oporoke, le-ta veljavna ali neveljavna. Po določbi prvega odstavka 59. člena ZD lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Subjektivni kriterij oporočne sposobnosti je oporočiteljeva sposobnost za razsojanje in je podana, če oporočitelj zmore pravilno dojeti pomen oporoke in njene pravne posledice (takoimenovana intelektualna sestavina razsodnosti) in je zmožen ravnati v skladu s tem dojemanjem ter je zmožen izraziti svojo pravo voljo (takoimenovana voljna sestavina razsodnosti). V drugem odstavku 59. člena ZD je določeno, da je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, ni bil oporočno sposoben. Zato je materialnopravno nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo le iz razloga, ker tožnik ni uspel dokazati, da pokojna F. F. ob zapisovanju oporoke z dne 9. 5. 2016, ko je izjavila svojo poslednjo voljo ni bila oporočno sposobna, niti da vsebina oporoke ne izraža njene volje. Za oporoko je sodišče ugotovilo, da je bila napisana pred prihodom obeh oporočnih prič in da jo je zapisal D. D., ki pa ob samem podpisu oporoke ni bil navzoč. Po tem, ko je bila napisana oporoka pa je bila le-ta prebrana in tudi podpisana. Pri tem pa sodišče prve stopnje ne odgovori na, s strani tožeče stranke zastavljene vprašanje ali je v času podpisovanja oporoke bila pokojna glede na njeno psihično stanje in starost sposobna razumeti vnaprej pripravljeno oporoko zaradi njene kompleksnosti. O teh trditvah tožeče stranke, ki jih je ta večkrat ponovila, se sodišče ni izreklo. Izvedenec bi se moral izjaviti o tem ali je bila pokojna sposobna slediti vsebini oporoke od začetka do konca, jo dojeti in jo priznati kot izraz svoje oporočne volje, vključno z njenimi posledicami. O teh odločilnih razlogih za veljavnost oporoke oziroma oporočne sposobnosti pokojne v času podpisovanja oporoke, se sodišče prve stopnje ni izreklo in sodba sodišča prve stopnje v teh delih nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tako ne temelji na vseh dejstvih, ki bi morala biti ugotovljena, ker so odločilna za veljavnost oporoke in sicer glede na uporabo določbe drugega odstavka 59. člena ZD, ki govori o tem, da je oporoka neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil ni bil sposoben za razsojanje kar je eden od pogojev za veljavnost pisne oporoke. Po določbi 62. členu ZD, je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.

9. Glede na obrazloženo se tako izkažejo utemeljene pritožbene navedbe, da iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je bilo obličnosti oporoke zadoščeno in da je zapustnica razumela pomen in vsebino listine, ko jo je podpisala. O teh trditvah tožeče stranke se sodišče prve stopnje ni izjavilo, in tudi ni dokazno ocenilo izpovedi oporočnih prič in tožene stranke. Sodišče tako ni odločilo o vseh pravnih podlagah tožbenega zahtevka, zato tožeča stranka pravilno v pritožbi očita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določbe 62. člena ZD, hkrati pa je tudi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje in niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so navedena v tožbi. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb, kakor izhaja iz zgornje obrazložitve sodišča druge stopnje, je s tem tudi odvzelo tožeči stranki pravico do njene izjave pred sodiščem, s čemer je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev in izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala in jih je tudi pravočasno predlagala, sodišče prve stopnje pa jih ni ugotavljalo in vseh dokazov ni izvedlo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje glede veljavnosti oporoke nepopolno ugotovljeno. Zato mora sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolniti postopek oziroma odpraviti te pomanjkljivosti in z novo sodbo odločiti o zadevi. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka dejansko stanje glede pogojev veljavnosti oporoke nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v izdajo in izdelavo nove sodbe. Če bo sodišče ugotovilo, da samo z izdajo nove sodbe vseh izpostavljenih kršitev ne more odpraviti, bo o zadevi ponovno odločilo po izvedbi nove glavne obravnave. Če bi sodišče druge stopnje vsa neugotovljena dejstva s strani sodišča prve stopnje prvič ugotavljalo, in če bi prvič izvajalo neizvedene dokaze, bi s tem samo prvič ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za veljavnost oporoke, s čimer pa bi strankama odvzelo pravico do pritožbe zoper vsebino takšne odločitve. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvijo zadeve v novo izdelavo sodbe, ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (drugi odstavek 354. člena ZNP), saj ne gre za starejšo zadevo (stara je tri leta), sam postopek pa se z vrnitvijo zadeve v novo izdelavo sodbe tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse izvedene dokaze in izvajati neizvedene dokaze, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

10. Pri novi izdelavi in izdaji sodbe (oz. po ev. izvedbi nove glavne obravnave), bo moralo sodišče prve stopnje uporabiti vso pravno podlago, ki ureja pogoje za veljavnost pisne oporoke pred pričami in se izjaviti o vseh dejstvih in dokazih, katere je navedla tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, pa se sodišče prve stopnje o njih ni izjasnilo, kar vse izhaja iz zgornje obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje se bo moralo izreči o zavrnitvi dokaznih predlogov tožeče stranke, o katerih se v sedaj izpodbijani sodbi ni izreklo in bo nato moralo odgovoriti na vse tožbene navedbe tožeče stranke, na katere je opozorilo tudi sodišče druge stopnje v tem sklepu glede neveljavnosti oziroma veljavnosti same oporoke in s tem o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker se izvedenec ni izjasnil o vseh vprašanjih katere je postavila tožeča stranka in jih vsebuje tudi sklep sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca in o njegovih nalogah, se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izreči o dokaznem predlogu tožeče stranke o postavitvi drugega izvedenca ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o tem ali se je izvedenec izjasnil o sposobnosti pokojne razumeti vnaprej pripravljeno oporoko, glede na kompleksnost oporoke in glede na njeno zdravstveno stanje in diagnoze. V novi izdelavi sodbe se bo sodišče prve stopnje moralo izreči o vseh tožbenih trditvah glede neveljavnosti oporoke zaradi pomanjkanja obličnosti, in o tem ali je bila oporoka veljavna oziroma neveljavna ob pogojih, ki jih določa zakon (člen 62 ZD – veljavnost oporoke), člen 362 ZPP.

11. Tako tožeča kakor tudi tožena stranka sta priglasili pritožbene stroške, ker pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi VS RS, Sklep II Ips 397/93 z dne 16. 2. 1994. 2 Tako tudi sodba VSR II Ips 305/2004 z dne 22. 9. 2005. 3 Iz izpovedi CC izhaja, da oporoke ni prebrala ona 4 Tako tudi sodba VSR II Ips 338/2015 z dne 5. 5. 2016. 5 Tako tudi ″Dedovanje z uvodnimi pojasnili″; prof. dr. Karel Zupančič, Ur. l. RS 2002, stran 72.