Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zgolj strah pred pravdo sam po sebi, čeprav je povezan z (običajnimi) stroški, še ne opravičuje stranke, da zahteva nazaj, kar je plačala, čeprav je vedela, da ni dolžna, pa si ni pridržala pravice zahtevati nazaj.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 5.169,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov, razvidnih iz 1. točke izreka sodbe, od zapadlosti do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške z obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 681,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo tožeči stranki kot lastniku poslovnih prostorov s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VI P 9/2002 naloženo plačilo računov v zvezi s fizičnim varovanjem objekta za obdobje od 31. 8. 1999 do 31. 8. 2001 in da je glede na to tožeča stranka toženi stranki (upravniku) tudi v obdobju od 29.2. 2004 do 30. 11. 2007 plačevala stroške fizičnega varovanja objekta. Nato pa je tožena stranka zoper tožečo stranko zopet sodno uveljavljala plačilo računov za fizično varovanje objekta, in sicer za obdobje od 31. 10. 2001 do 31. 12. 2003, vendar je bil njen zahtevek s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg 474/2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 809/2007 v celoti pravnomočno zavrnjen. Sodišče je pritrdilo tožničinemu stališču, da uvedba 24-urnega fizičnega varovanja poslovnega objekta pomeni dejanje, ki presega okvire rednega upravljanja zgradbe v solastnini in mora zato zanj biti podano soglasje vseh solastnikov. Prav tako se je končal z zavrnitvijo zahtevka postopek za zneske za nadaljnje obdobje z odločbo I Pg 806/09 oziroma XII Pg 806/2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževane zneske (po računih, izdanih v obdobju od 29. 2. 2004 do 30. 11. 2007) tožeča stranka plačala prostovoljno. Čeprav je smatrala, da vtoževanih zneskov ni dolžna plačati toženi stranki (oziroma je bila glede obstoja svoje obveznosti v dvomu), jih je kljub temu plačala, ker se je hotela izogniti plačilu zamudnih obresti oziroma ponovni izvršbi in z njo povezanimi stroški. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča se tožeča stranka ni strinjala s prikrajšanjem oziroma zmanjšanjem svojega premoženja za plačane zneske, vendar pa je bila to svoje nestrinjanje dolžna ob plačilu računov izjaviti nasprotni (toženi) stranki in sicer s pridržkom, da bo plačilo zahtevala nazaj. Ker pa tožena stranka ne trdi, da si je ob plačilu računov pridržala pravico plačane zneske zahtevati nazaj, kot tudi, da je račune plačala zato, da bi se izognila sili, prvostopno sodišče zaključuje, da je privolila v prikrajšanje, zato ni upravičena do vračila navedenih zneskov.
6. Pritožnica navaja, da je v spornem obdobju račune za fizično varovanje poslovnega objekta plačevala sicer prostovoljno, vendar v strahu, da bo propadla v sporu za plačilo računov. Čeprav je bila uverjena, da računov ni dolžna plačati, je plačala zato, da bi se izognila sili, v konkretnem primeru izvršbi oziroma pravdi in s tem povezanimi stroški. Višje sodišče ne more pritrditi pritožbi. Tožeča stranka bi tudi v takem primeru morala povedati, da je v dvomu, in si pridržati pravico zahtevati nazaj, saj bi bila drugače druga stranka v zmoti, da tožeča stranka proti plačilu nima pomislekov. Pravico bi si morala pridržati najkasneje takrat, ko je plačala. S tem bi pokazala, da se s prikrajšanjem ne strinja, le začasno se v prikrajšanje vda, ker ne more dokazati neobstoja dolga. Tudi grožnja, da bo nasprotna stranka uveljavljala svoj zahtevek v pravdi oziroma z izvršbo, ne velja kot grožnja, ki je pravnorelevantna za kondikcijski zahtevek. Pritožnica se sklicuje na sodno prakso, in sicer sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 18/2007, vendar citirana zadeva ni primerljiva s konkretnim primerom. Vrhovno sodišče je v tej zadevi presodilo, da je stranka v težavnem položaju zaradi grozečih visokih dnevnih obresti in ker je bila pridobitev izbrisne pobotnice za stranko ekonomsko gledano nujna in zgolj v takšnih razmerah pridržek ni bil predpostavka obogatitvenega zahtevka. Zgolj strah pred pravdo sam po sebi, čeprav je povezan z (običajnimi) stroški, še ne opravičuje stranke, da zahteva nazaj, kar je plačala, čeprav je vedela, da ni dolžna, pa si ni pridržala pravice zahtevati nazaj (191. člen Obligacijskega zakonika, OZ).
7. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi stroške pritožbenega postopka.