Jedro

Tožnik (delavec) je toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka (drugi odstavek 112. člena ZDR). Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bistveno, ali je tožnik pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom (po postopku, kot je določen v prvem odstavku 112. člena ZDR) in znotraj rokov po drugem odstavku 110. člena ZDR).

Navedba in obrazložitev okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za njeno zakonitost. Okoliščine in interese namreč stranka lahko navaja ter dokazuje v sodnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odpravnino v višini 10.460,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2009 do plačila, da ji je dolžna obračunati odškodnino v višini 5.230,22 EUR, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto znesek v višini 3.625,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2009 do plačila, ter da ji je dolžna povrniti stroške postopka (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno menilo, da bi morala tožeča stranka okoliščine in interese, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, navesti v odpovedi. To se ne zahteva, zahteva se le, da se okoliščine in interesi ugotovijo v sodnem postopku. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je plača bistveni element delovnega razmerja in da v primeru, če plača v dogovorjenem roku ni izplačana, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca vzpostavlja presumpcijo, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. To je razvidno iz dejstva, da taksativno našteva razloge za odpoved. Sodišče prve stopnje do tovrstnih navedb tožeče stranke ni zavzelo stališča. Prav tako ni zavzelo stališča do navedb tožeče stranke, da tožena stranka kršitve v zvezi z nepravočasnim izplačilom plače v roku 8 dni ni odpravila. Zmotno je upoštevalo dejstvo, da je tožeča stranka 19. 6. 2012 podpisala novo pogodbo o zaposlitvi (kar je storila, da bi se izognila prenehanju delovnega razmerja), na podlagi tega dejstva je zmotno presodilo, da je tožeča stranka želela ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožeča stranka je že pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi pričela s postopkom podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V pisnem opominu je toženo stranko pozvala na odpravo kršitev, tako da ji izplača zakonske zamudne obresti zaradi zamude pri izplačilu plače. Tega tožena stranka ni storila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita. Odpoved se nanaša na zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi, torej tisto, ki je veljala v času podaje odpovedi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Tožeča stranka z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh (po njenem mnenju bistvenih) dejstev in navedb v tem individualnem delovnem sporu, smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba ni utemeljena. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka bi bila podana le, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju.

Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejstev v tem individualnem delovnem sporu, iz razlogov, ki jih je navedlo, je mogoče razbrati, zakaj dejstvi, da tožena stranka očitane kršitve ni odpravila in da so razlogi za izredno odpoved delavca navedeni v 112. členu ZDR, za odločitev, kot jo je sprejelo v izpodbijani sodbi, nista bistveni.

Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Zaradi zmotne materialnopravne presoje (prvega odstavka 110. člena ZDR) je glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Tožeča stranka je 2. 7. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tožbenim zahtevkom je uveljavljala plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka (drugi odstavek 112. člena ZDR). Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bistveno, ali je tožeča stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom (po postopku, kot je določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, in znotraj rokov po drugem odstavku 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le z vidika prvega odstavka 110. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Štelo je, da tožeča stranka v odpovedi ni navedla, zakaj zaradi zamude pri izplačilu plače (razlog za izredno odpoved po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR) delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

Stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da navedba in obrazložitev okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pogoj za njeno zakonitost in da se okoliščine in interese lahko navaja ter dokazuje v sodnem postopku.(1) Poleg tega je treba v konkretnem primeru, v katerem se presoja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca (ne delodajalca), upoštevati, da se ob ugotovitvi razloga za odpoved predpostavlja, da je ta razlog takšne teže, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Takšno stališče je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo. Navedlo je, da so primeri oz. razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (taksativno) našteti v 112. členu ZDR. Delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi le iz teh izrecno navedenih razlogov na strani delodajalca. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je zato odločilno le, da gre za razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, sodišču pa ni treba posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.(2) V primeru, ko delodajalec krši osnovne pravice iz delovnega razmerja, ena od teh pa je redno izplačevanje plače v zakonsko določenih rokih, je tako ugotoviti, da je obstoj okoliščin in interesov iz prvega odstavka 110. člena ZDR podan.(3) Pritožbeno sodišče glede na navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe dodaja, da ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi dne 19. 6. 2009 pokazala interes za nadaljevanje delovnega razmerja in da je verjetno odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izrecno navedeno, katera pogodba o zaposlitvi se odpoveduje, treba pa je sklepati, da se odpoveduje veljavna, to je zadnja pogodba o zaposlitvi. Četudi je bila v času pred podajo odpovedi sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti, da tožena stranka za kršitve prejšnje pogodbe o zaposlitvi (zamuda pri izplačilu plače) ne more več „odgovarjati“, oz. da za te kršitve ni več mogoče podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. O interesih pogodbenih strank pa bi sodišče prve stopnje lahko celovito sklepalo na podlagi njunih izpovedb, ne le na podlagi dejstva, da je prišlo do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno presoja o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke, ki je posledica ugotovitve, da tožeča stranka ni v odpovedi navedla (in dokazala), da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ni pravilna. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne materialnopravne presoje, zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo je na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke zakonita. V zvezi s tem bo moralo odgovoriti na vprašanje, ali je podan zakonsko določeni razlog za odpoved, na katerega se tožeča stranka sklicuje v odpovedi, torej ali je tožena stranka tri zaporedne mesece zamujala z izplačilom plače. Poleg tega bo moralo presoditi, ali je tožeča stranka pred podajo odpovedi spoštovala postopek, ki ga predpisuje ZDR v prvem odstavku 111. člena ZDR, in ali je odpoved podala pravočasno (drugi odstavek 110. člena ZDR). Če bo ugotovilo, da je odpoved zakonita, bo moralo presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka po višini.

355. člen ZPP določa, da pritožbeno sodišče le izjemoma razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati, dejanskega stanja v zvezi s preostalimi pogoji za zakonito odpoved ni ugotavljalo oz. se do ugotovljenih dejstev ni opredelilo. Prav tako ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z višino odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, ki bi šli tožeči stranki ob zakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, moralo ponoviti nekatere že izvedene dokaze (glede temelja tožbenega zahtevka), poleg tega pa bi moralo izvesti nove dokaze (glede temelja in višine tožbenega zahtevka), s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1. Odločbe VS RS opr. št. VIII Ips 223/2007 z dne 6. 11. 2008, opr. št. VIII Ips 278/2008 z dne 19. 10. 2009 in opr. št. VIII Ips 70/2008 z dne 2. 11. 2009. 2. Sodba VDSS opr. št. Pdp 254/2012 z dne 15. 6. 2012. 3. Sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 1637/2008 z dne 22. 10. 2009.