Jedro

Ker tožnik redna odpoved PZ iz poslovnega razloga ni dvignil, čeprav je bil o prispetju pošiljke pravilno obveščen skladno z

142. členom ZPP, se šteje, da mu je bila odpoved PZ vročena z dnem, ko mu je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju.

Zmotno je stališče, da vročitev ni bila opravljena zakonito, ker je vročevalec vedel, da tožnik občasno živi na drugem naslovu, na katerem vročitev ni bila niti poskušana. Delodajalec je dolžan delavcu pisanja vročiti na delovnem mestu ali na naslovu, ki ga delavec navede, ne pa na nek drug naslov, za katerega mu je znano,da predstavlja delavčevo občasno bivališče. Tožnik je tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ iz poslovnega razloga vložil po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 141.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni. Ugotovilo je, da je tožnik vložil tožbo po izteku predpisanega 30 dnevnega zakonskega roka, ki se šteje od dneva vročitve odpovedi pogodbe dalje.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopku v delovnih in socialnih sporih. Navaja, da bi moral vročevalec pri vročanju odpovedi dosledno postopati po določbi 142. čl. ZPP. Vročevalec na obvestilu ni zapisal, naj bo določen dan in ob določeni uri v stanovanju, da bo sprejel pošiljko. Vročevalec je izpovedal, da živi v tastovi hiši, zaradi česar bi se moral v primeru odsotnosti pozanimati pri sosedih ter jim pustiti obvestilo, kot je to predpisano v določbi 3. odst. 142. čl. ZPP. Poleg tega je jasno izpovedal, da stanuje tudi v Batah, kar pomeni, da mu je bilo znano, kje se je nahajal v času vročanja. Zato bi mu moral vročiti pošto na tem naslovu, pri čemer ni pomembno, da bi moral sam tudi uradno obvestiti pošto, da se nahaja tudi na drugem naslovu. V konkretnem primeru vročanje ni bilo pravilno izvedeno, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Očitane bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba v zvezi z izdanim sklepom, niso podane. Poleg tega pritožbeno sodišče ni ugotovilo takšnih bistvenih kršitev postopka, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem sklepu na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožena stranka je dne 30.10.2004 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je s priporočeno pošiljko naslovila na tožnikov naslov stalnega bivališča in oddala na pošto dne 3.11.2004. Poštni vročevalec je poskušal vročiti tožniku pošiljko dne 4.11.2004 na naslovu stalnega bivališča. Ker poštni vročevalec ob prvem vročanju pošiljke dne

4.11.2004 ni našel tožnika na naslovu stalnega bivališča, niti ne tasta, drugih družinskih članov ali soseda, je pustil v tožnikovem poštnem nabiralniku obvestilo z vsebino, da bo naslednji dan med 9. in 10. uro ponovno prinesel pošiljko. Poštni vročevalec ob drugem vročanju dne 5.11.2004 ponovno ni našel tožnika na njegovem stalnem naslovu, niti ne ostalih oseb iz določbe 140. čl. ZPP zaradi možnosti nadomestnega vročanja. Zato je pustil v tožnikovem nabiralniku obvestilo z ugotovitvijo, da pošiljke ni mogel vročiti, in da jo lahko tožnik prevzame na naslovni pošti v 15 dneh in opozorilom, da v kolikor je v tem roku ne prevzame, se bo štelo, da je vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno to obvestilo. Tožnik v nadaljevanju pošiljke v predpisanem roku ni prevzel na naslovni pošti, zaradi česar je prišlo do fikcije vročanja.

Pritožbeno sodišče glede na tako ugotovljena dejstva, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje, ko je izvedlo listinske dokaze in izčrpno zaslišalo tako tožnika kot poštnega vročevalca, v celoti soglaša z zaključki v izpodbijanem sklepu, da je bilo v tožnikovem primeru izvedeno poštno vročanje odpovedi pogodbe v skladu z določbami 11. poglavja ZPP.

Neutemeljena je pritožba, da poštni vročevalec ob priliki prvega vročanja pošiljke dne 4.11.2004 na obvestilu ni zapisal ugotovitev v takšni vsebini, kot je to predpisano z določbo 142. čl. ZPP. Po zaključku pritožbenega sodišča takšna trditev ne drži, saj predloženo obvestilo o prispelem pismu (priloga B 3) izkazuje, da je poštni vročevalec v obvestilu zapisal, da naj ga naslovnik naslednji dan med 9. in 10. uro počaka, ko bo ponovno prinesel pošiljko. Tudi v primeru drugega vročanja dne 5.11.2004 je vročevalec ob ugotovitvi, da tožnika ni našel na naslovu in tudi ne ostalih članov gospodinjstva, soseda ali drugih oseb zapisal, da ni mogel izvesti vročitve, zaradi česar je tožnika obvestil, da pošiljko prevzame v predpisanem roku na pošti. V skladu z navedenimi razlogi je tako zmotna trditev pritožbe, da vročevalec na obvestilih ni popolno navedel dejanskih ugotovitev ob priliki vročanja pisanja, oz. da bi glede tega postopal v nasprotju z določbami od 140. do 142. čl. ZPP.

Neutemeljena je pritožba, da bi moral poštni vročevalec, če mu je bilo znano, da tožnik občasno živi tudi na drugem naslovu v Batah, opraviti vročitev na tem naslovu. Noben predpis ne določa, da je treba komu vročati na dva naslova. Delodajelec vroča delavcu pisanje na delovnem mestu ali na naslovu stanovanja, ki mu ga sporoči delavec. Za rešitev tega spora sploh ni pomembno, da se je tožnik občasno nahajal na drugem naslovu, ker mu delodajalec ni bil dolžan vročati pisanj na drug naslov.

V tožnikovem primeru je tako prišlo do fikcije vročanja odpovedi pogodbe. Ob ugotovitvi, da se šteje dan 5.11.2004 za datum vročitve odpovedi pogodbe tožniku, navedeno pomeni, da je v skladu z določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) s prvim naslednjim dnem začel teči prekluzivni 30 dnevni rok za vložitev tožbe, ki se je iztekel dne

5.12.2004. Ker je tožnik v sporu vložil tožbo šele dne 7.1.2005, to je po preteku predpisanega zakonskega roka, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. čl. ZPP pravilno kot prepozno zavrglo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč.

365. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).