Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zahtevek razbilo na ugotovitveni in dajatveni del in ko je dovoljenost ugotovitvenega dela presojalo po tistih določbah ZPP, ki urejajo pogoje za ugotovitveno tožbo (ZPP čl. 181). Tako je prišlo do situacije, ko je ugodilo zahtevku le v enem delu, s tem pa povzročilo, da je ta odločitev popolnoma nedoločena. S tem je sodišče kršilo določbo čl. 180 ZPP, ki določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek. Zahtevek pod tč. 1, ki mu je bilo ugodeno, pa ni ne določen, niti nedoločljiv, na podlagi takšnega zahtevka pa stranka ne bo mogla zahtevati izvršbe, saj takšna sodba ne bi bila primerna za izvršbo, ker niso navedeni vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti 4(Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ čl. 21, ki določa primernost izvršilnega naslova).

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah 1, 3 in 4 ra zveljavi in se v tem delu zadeva vrne v ponovno odločanje.

Pritožba se v delu, ko se izpodbija točka 2 izreka sklepa, zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. 1 izreka naložilo toženi stranki, da v roku 8 dni tožečima strankama sprosti dostop do garaže, ki je na parceli št. ..., vpisane v vložku št. ... k. o. M.. Pod tč. 2 je zavrnilo njun predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi tožena stranka bila dolžna pod grožnjo plačila denarne kazni v višini 2086,46 eurov (prej 500.000,00 SIT) nemudoma sprostiti drsna vrata, ki vodijo do garaž, stoječih na parceli 1848/3, vpisana v vložku .. k. o. M. tako, da bosta lahko tožeči stranki imeli prost dostop do svoje garaže. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko je 07.09.2005 po spolnitvenem pomočniku sprva zamenjala na drsnih vratih pred garažo skozi katero dostopata tožnika do nje kodo, nato pa 15.09.2005 še ključavnico in jima s tem preprečila dostop do te garaže, na tak način pa ju motila v njuni mirni in zakoniti posesti garaže, zato se ji v bodoče prepoveduje vsako tako ali podobno motenje posesti pravice do uporabe te garaže, zlasti pa vsakršno spreminjanje ali kode, s katero se odpirajo drsna vrata pred njo, ali ključavnice na drsnih vratih pred garažo, sicer se ji bo izrekla denarna kazen v višini 4172,93 eur (prej 1,000.000,00 SIT). O stroških postopka je pod tč. 4 odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper sklep so se pravočasno pritožile vse pravdne stranke.

Tožeči stranki sodišču očitata, da je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, saj je ugodilo le po svoje oblikovanemu dajatvenemu delu zahtevka brez ugotovitvenega dela, ki nalaga toženi stranki, da takoj sprosti dostop do garaže istočasno pa zavrača njun zahtevek, da bi jo naj motila v obrazložitvi pa navaja, da jo je res motila v njuni posesti. Tako obstaja protislovje med obrazložitvijo in izrekom. Sicer pa je odločitev tega zahtevka zelo čudna, na kar dokazuje tudi sklep istega sodišča v zadevi P 887/2005. Sodišče pa je napačno uporabilo ZPP, ker je ugotovilo, da ju je tožena stranka s samovoljnim ravnanjem res motila in da jima grozi večja škoda, če odredbe ne bi bilo. Zato je sklep v zavrnilnem delu nepravilen. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče pa je napak uporabilo tudi Stvarnopravni zakonik, saj ta dovoljuje posestno varstvo kot samostojen stvarnopravni inštitut. Ker je sodišče ugotovilo, da je do motenja prišlo, bi moralo zahtevku ugoditi tudi v ugotovitvenem delu kar sicer posestno varstvo ni mogoče. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je prišlo do motenja, v odločitvi pa zahtevek zavrnilo, ker da ne bi bil potreben. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa da se ga razveljavi in zadevo vrne sodišču ob dovolj izčrpnih navodilih za pravilno delo.

Zoper prisodilni del se pravočasno pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V obširnih pritožbenih navedbah ponavlja potek postopka, navaja, da je tožeča stranka zahtevek spremenila tako, da je navajala druge datume in da je iz svojega zahtevka črtala pravico uporabe in umaknila zahtevek za odstranitev stvari iz garaže v dajatvenem delu. Tako je sodišče prvič ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožbeni zahtevek. Z zaslišanjem tožnice T. S. G. je bilo nesporno ugotovljeno, da dne 12. in 14.09.2005 toženka ni storila ničesar in ni naročila nobenega ravnanja, ki bi pomenilo poseganje v kakršnokoli pravico tožnikov. Tožnica T. S. G. je zatrjevala, da je do spornega motilnega dejanja prišlo 07.09.2005, nato pa trdila, da naj bi 15.09.2005 mama uredila, da vstop v garažo ni bil več mogoč. To pa pomeni, da je tožeča stranka sama potrdila, da 12. in 14.09.2005 ni bilo storjeno nobeno dejanje, zaradi katerega je bila vložena tožba. Sodišče bi moralo odločiti, da je prišlo do motenjskih ravnanj 12. in 14.09.2005 in že na podlagi takšne izpovedbe tožnice zahtevek v celoti zavrniti. Ko je sodišče odločilo o zahtevku tako, da je odločilo, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožečima strankama sprostiti dostop do garaže sploh ni mogoče ugotoviti, o čem je sodišče odločalo. Zahtevek, v katerem se navajajo datumi 07 in 15.09.2005 je zavrnjen v celoti, ne da bi bilo pri tem navedeno, zakaj je sodišče v zavrnilnem delu upoštevalo druge datume, kot pa so navedeni v tožbi sami. Sodišče je napačno sledilo mnenju višjega sodišča in štelo za nepomembno, kaj je glede datumov tožeča stranka zapisala v svoji tožbi. Od tega, kdaj je bilo napravljeno kakšno v tožbi zatrjevano motitveno dejanje je odvisno, ali ima stranka, ki se obrne na sodišče, sploh še pravico do takšne tožbe. Če sodišče po sprejemu tožbe ugotovi, da je ta vložena po preteku prekluzivnega roka ne sme tožbe obravnavati, ampak jo mora zavreči. Zato bi sodišče moralo zavreči ali zavrniti celoten tožbeni zahtevek tožeče stranke, zaradi formalnih razlogov in ker motenjskih dejanj ni bilo. Sodišče pa je ravnalo nepravilno, ker ni obravnavalo vseh okoliščin. Ni upoštevalo, da je Vanja Samec izrecno potrdila, da je bilo dogovorjeno, da smeta tožnika uporabljati garažo le do preklica, kar pomeni, da je šlo za prekaristično razmerje. Ko je toženka od tožnice zahtevala, da preneha uporabljati garažo, je bila tožnica dolžna to zahtevo upoštevati in prenehati z uporabo. Oba tožnika sta vedela, da smeta tujo garažo uporabljati samo do preklica in da gre za tujo garažo, do katere nimata nobenih pravic. Sicer pa sta tožnika dobila te garaže nadomeščanje z garažo, ki jo je toženka zgradila na njuni parceli. Sodišče pa je nepravilno odločilo tudi o stroških postopka. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tisti del pod tč. 1 in jima naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

Pritožbe so utemeljene, razen v delu, ko je sodišče odločalo o začasni odredbi.

Tožeča stranka je zahtevala varstvo posesti pred motenjem, zahtevek pa se je glasil najprej z opisom posestmotitvenega dejanja, z zatrjevanjem, da je tožena stranka 07.09.2005 po spolnitvenem pomočniku sprva zamenjala na drsnih vratih pred garažo, ki je na parceli št. ... in skozi katere dostopata do garaže, kodo, nato pa še 15.09.2005 ključavnico, s tem pa tožnikoma preprečila dostop do garaže, ki sta jo uporabljala in ju motila v zadnji mirni posesti te garaže. Zato sta zahtevala, da je tožena stranka nemudoma dolžna sprostiti dostop do garaže in se v bodoče vzdrževati takšnih dejanj ter da se ji prepove vsako takšno ali podobno posestmotitveno dejanje posesti pravice do uporabe garaže, zlasti vsako spreminjanje ali kode, s katero se odpirajo drsna vrata pred njo, ali ključavnice na drsnih vratih pred garažo. Pri takem zahtevku je tožeča stranka navajala naslednja dejstva: ob objektu na parcelah št. ... in ... so bile zgrajene tudi tri garaže na parceli št. ..., eno od teh treh garaž pa sta tožnika nemoteno uporabljala vse do motenjskega ravnanja; posestmotitveno dejanje je toženka izvršila na tak način, da je po spolnitvenem pomočniku na drsnih vratih, ki so pred garažami zamenjala kodo, s pomočjo katere so se lahko vrata odpirala, kasneje pa, ko je tožnica ta vrata ročno odpirala, pa še ključavnico; s takšno zamenjavo je tožnikoma onemogočila dostop do ene od treh garaž, ki sta jo uporabljala, datum posestmotitvenih dejanj je bil v tožbi 12.09. in 14.09.2005, vendar sta kasneje tožnika popravila datum na 07.09. in 15.09.2005. Enako sta spremenila tudi trditve, da sta bila motena v posesti pravice garaže v trditve o motenju posesti te garaže. Pri dajatvenem zahtevku, ki se je glasil na dolžnost tožene stranke, da jima sprosti dostop do garaže, pa je tožeča stranka še zahtevala, da se toženi stranki v bodoče prepoveduje vsako tako ali podobno motenje posesti pravice uporabe garaže, zlasti spreminjanje ali kode ali ključavnice, vse pod pretnjo denarne kazni.

Tožena stranka v svojih navedbah ni zanikala, da je zamenjala kodo in ključavnico, zatrjevala pa je, da tožnika uporabljata garažo na parceli številka ..., ki je na nasprotni strani ceste, kjer stojijo garaže toženke in da je bistvo spora v lastninski tožbi, ki teče pri okrožnem sodišču pod opr. št. I P 966/05. Tožnika imata torej svojo garažo. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je zahtevek razbilo na ugotovitveni in dajatveni del in ko je dovoljenost ugotovitvenega dela presojalo po tistih določbah ZPP, ki urejajo pogoje za ugotovitveno tožbo (ZPP čl. 181). Tako je prišlo do situacije, ko je ugodilo zahtevku le v enem delu, s tam pa povzročilo, da je ta odločitev popolnoma nedoločena. S tem je sodišče kršilo določbo čl. 180 ZPP, ki določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek. Zahtevek pod tč. 1, ki mu je bilo ugodeno, pa ni ne določen, niti nedoločljiv, na podlagi takšnega zahtevka pa stranka ne bo mogla zahtevati izvršbe, saj takšna sodba ne bi bila primerna za izvršbo, ker niso navedeni vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (Zakon o izvršbi in zavarovanju - ZIZ čl. 21, ki določa primernost izvršilnega naslova).

Dolžnost tožnika je, da v tožbi natančno in konkretno opredeli vsebino spora. Zahtevek mora biti konkretiziran, opraviti je treba preizkus, ali bo tožbeni zahtevek, ki bo prenesen v izrek sodbe ali sklepa, zagotavljal ustreznost izvršilnega naslova; da bo torej toženi stranki in izvršilnemu sodišču v postopku morebitne izvršbe nedvomno jasno, kaj je obveznost, ki jo je treba izvršiti. Odločanje o vsebini tožbenega zahtevka se ne sme prenesti v izvršilni postopek. Pri zahtevku za vrnitev v prejšnje stanje ni dovolj le zapis, da se vzpostavi prejšnje stanje, oz. kot je sodišče odločilo: "da se sprosti dostop do garaže", pač pa mora biti ravnanje natančno določeno (v izogib nadaljnjemu glej komentar k 180. čl. ZPP). Sodišče je, na kar pravilno opozarja tožnik v pritožbi, napačno štelo, da je postavil ugotovitveno tožbo po 181. čl. ZPP in se je zato po nepotrebnem ukvarjalo s predpostavkami za takšno tožbo, saj je tožnik (po inerciji zaradi dolgoletne prakse, ki je dopuščala tudi takšne ugotovitvene zahtevke) s tem delom le opisoval posestmotiveno dejanje. Sodno varstvo pri motenju posesti določa 23. čl. SPZ, po katerem gre za dajatveni zahtevek, ki pa mora biti, kot vsak, določen. Res je, da se v teoriji zavzema stališče, da ugotovitveni zahtevek ni potreben, čeprav se v sodni praksi takšni zahtevki še vedno uporabljajo, sodišča pa pri tem niso dosledna. Pri takšnih zahtevkih je v ugotovitvenem delu opisano motilno dejanje, obseg posestmotitvenega spora, iz katerega pa izhajajo vsi nadaljnji zahtevki. Skratka, ugotovitveni del, je lahko del dajatvenega zahtevka.

Kadar neka vloga, kamor spada tudi tožba, ni popolna, mora sodišče ravnati po 105. in 108. čl. ZPP. Sem spada tudi določenost zahtevka. Zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo ni določen in tožba zato ni popolna, zato bi sodišče moralo vrniti to tožbo tožniku v dopolnitev, da dopolni zahtevek z natančnimi navedbami v skladu z določbo 108. čl. ZPP, v kolikor tak zahtevek ni popoln skupaj z ugotovitvenim delom. Naložitev toženi stranki "da sprosti dostop do garaže" pa prav gotovo ni določen zahtevek, saj ni opisano konkretno dejanje niti ni navedeno katere garaže. Ker je sodišče prve stopnje samo enoten zahtevek razbilo na več delov, je ravnalo nepravilno, zato je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 354. čl. ZPP v izpodbijanem delu razveljaviti sklep sodišča prve stopnje in vrniti sodišču v ponovno odločanje. Iz tega razloga je tudi pritožba obeh strank utemeljena, saj tožena stranka pravilno opozarja na to, da ni mogoče ugotoviti v čem je sodišče odločalo. Zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo skrbeti za to, da bo izrek sklepa, oz. zahtevek strank, določen in sposoben za izvršitev, saj je namen te pravde tudi v tem, da se, v kolikor tožena stranka zahtevka ne bo prostovoljno izpolnila, opravi izvršba.

Tožena stranka pa nima prav v tistem delu, ko očita sodišču, da je odločalo o zahtevku, ki je bil vložen prepozno glede na to, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe prvotne datume motenja nadomestila z drugimi. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe toženi stranki povedalo, da ne gre za novo tožbo, saj je tožeča stranka samo popravila datume in zato ni šlo za nov zahtevek. Zato je sodišče takšno popravo tudi dovolilo, s tem pa pravilno uporabilo določbo III. odst. 184. čl. ZPP.

Pritožbena zatrjevanja tožene stranke o tem, da je šlo pri uporabi garaž za prekaristično razmerje, pa prestavljajo pritožbeno novoto, saj tožene stranke tekom postopka na prvi stopnji kljub temu, da je to zatrjevala zaslišana priča V. S., teh dejstev ni zatrjevala. Gre torej za pritožbeno novoto, ki pa jo pritožbeno sodišče, razen ob pogoju, ki ga določa 337. čl. ZPP, ne more upoštevati.

Sodišče prve stopnje je toženi stranki tudi pravilno navedlo, da se pri obravnavanju tožbe zaradi motenja posesti sodišče omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Zato se v teh pravdah ne more razpravljati o lastninski pravici, zato pritožbe tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe iz razlogov, ker je štelo, da takšen predlog ni popoln in da ga tožeča stranka tekom postopka tudi ni dopolnjevala. Tožeča stranka se zoper takšen zavrnilni del pritožuje le s pavšalnimi navedbami, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka in ZIZ, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči s samovoljnim in fravdaloznim ravnanjem motila ter jima lahko nastane večja škoda, če odredbe ni bi bilo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v obrazložitvi sklepa povedalo, zakaj ni moglo ugoditi začasni odredbi. 168. čl. ZIZ določa, da kadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku ima učinek sklepa o izvršbi. Kakšen pa mora biti sklep o izvršbi, pa je določeno v 40. čl., ki določa vsebino predloga za izvršbo. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila drugega pogoja, ki je potreben, da se izda začasna odredba in svojo odločitev tudi obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v takšno odločitev ne dvomi, saj je sodišče v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Iz tega razloga pa pritožba v tem delu ni utemeljena.

Ker je sodišče razveljavilo pretežno odločitev sodišča prve stopnje je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.