Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predstavljalo zaprtje poslovne enote organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako tožnice kot ostalih sodelavcev te poslovne enote. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela, med drugim tudi ukiniti poslovno enoto. Sodišče v postopku ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ukinitve enote ne ugotavlja smiselnosti oziroma ekonomske smotrnosti odločitve delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2016 nezakonita in da tožnici delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo z iztekom 23-dnevnega odpovednega roka, temveč še traja in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo ter pri ZPIZ Slovenije vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco, ji od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo, obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 2.174,94 EUR ter od teh zneskov tožnici obračunati in plačati prispevke in davke in neto znesek nakazati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 15. dne v mesecu (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ter tožnici prizna stroške postopka oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve ugotovilo vse okoliščine, ki jih je sicer navajala tožnica, in sicer, da je tožnica bila članica sindikata, da se je v poslovni enoti v A. povečalo število delavcev, ki so se včlanili v sindikat, da je tožena stranka morala zaradi napak pri obračunu plač izplačati delavcem milijonska denarna nadomestila. Napačno pa je zapisalo, da naj bi sindikat ugotovil nepravilnosti pri izplačilih nadomestil plač, saj iz listin to ne izhaja. Iz zaslišanj tako tožnice kot prič B.B., C.C. in D.D. namreč izhaja, da je bila tožnica tista, ki je ugotovila nepravilnosti in se posledično obrnila na sindikat. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo izpovedi B.B., da je bila A. enota (enota E.) vedno po vseh kazalnikih najuspešnejša. Prav tako iz listinskih dokazov izhaja, da so bili A. delavci bolj profitabilni kot delavci v F. enoti. Za te okoliščine pa iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali jih je sodišče upoštevalo pri odločitvi ali ne. Zaradi navedenega je sodba nezakonita in se nepravilno sklicuje le na direktorjevo izpoved, da so bili fiksni stroški pri delavcu v poslovni enoti v A. za polovico višji kot v F. Tožena stranka v ta namen ni predložila nobenega poslovnega ali računovodskega izkaza, torej listine, ki bi objektivno izkazovale, da so bili fiksni stroški po delavcu v poslovni enoti v A. za polovico višji kot v F. Prav tako tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, da se je vodstvo odločilo za ukinitev poslovne enote zaradi pričakovanj lastnikov, da bodo v oktobru in novembru 2016 sprejeli dodatne ukrepe, temveč je navedeno izpovedal direktor ter sta potrdili svetovalka in vodja kadrovske službe. Vendar sta njuni izpovedi neverodostojni, saj sta bili priči zainteresirani za uspeh tožene stranke. Sodišče je zato nepravilno zaključilo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita. Dokazno breme za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je na strani tožene stranke. Tožnica je z listinskimi dokazi in pričami, ki nimajo nobenega interesa v pravdi, izkazala vsa dejstva, ki bi omogočala uporabo 3., 4., 5. alineje 90. člena ZDR-1 v konkretnem primeru. Razlogi sodbe so v nasprotju sami s seboj, saj sodba v zadnjem stavku točke 8 obrazložitve v zaključku oceni, da je tožena stranka za ukinitev poslovne enote imela tudi ekonomske razloge in da ni zasledovala zgolj cilja znebiti se skupine delavcev te poslovne enote. Ugotovitve sodišča v točki 7 obrazložitve kažejo na to, da toženke k zaprtju poslovne enote in odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem niso vodili organizacijski razlogi, pogojeni z ekonomskimi, zato bi sodišče moralo zahtevku tožnice ugoditi. Sodišče ni upoštevalo izpovedi direktorja tožene stranke v delu, ko je slednji potrdil, da so poračuni in doplačila nadomestil plač bili tako veliki, da so vplivali na poslovni izid tožene stranke. Slednja okoliščina je pomembna, saj pojasnjuje razlog za slab poslovni izid tožene stranke. Samo tožnica je bila upravičena do poračuna v višini 8.000,00 EUR in glede na to, da ima tožena stranka 400 zaposlenih je šlo za tako veliko izplačilo, da je navedeno vplivalo na poslovni rezultat. Na nepravilno obračunavanje nadomestil pa je opozarjala prav tožnica. Zato je dejanski razlog za ukinitev poslovne enote E. in za podajo odpovedi tožnici, v sindikalnem boju tožnice za pravice delavcev in v tem, da je tožena stranka želela preprečiti ustanovitev sindikata v svojem podjetju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nobenih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z utemeljitvijo, da je pri toženi stranki že leta 2015 prišlo do upada prodaje in s tem profitabilnosti; da se je ta trend nadaljeval tudi v letu 2015 in je zaradi tega revidirala poslovne procese in razvojne usmeritve ter ugotovila, da je implementacija novega programa za upravljanje odnosov s strankami nujna; da je prav tako nujna optimizacija distribucije in logističnih procesov; da je že v letu 2015 in nato v letu 2016 z ustreznejšo prerazporeditvijo del in nalog posameznih delovnih mest dosegla boljšo organizacijo in zmanjšala število zaposlenih in s tem stroškov dela. Zaradi povečanja učinkovitosti centra G. se je tožena stranka odločila za ukinitev poslovne enote A. in centralizacijo tega oddelka v F., kjer posluje preostali del tožene stranke. Ukinitev poslovne enote, v kateri je delala tožnica, na podlagi 3. člena pogodbe o zaposlitvi predstavlja organizacijski razlog za prenehanje potreb po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako pri tožnici kot pri njenih sodelavcih. Da je bila poslovna enota dejansko ukinjena, je tožena stranka dokazala s predložitvijo izpisa o izbrisu poslovne enote. Med strankama ni bilo sporno, da so vsi sodelavci tožnice (16) prejeli odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tožena stranka je obstoj odpovednega razloga dokazala. Dokazala je, da je zaprla Center G. v A. (E.), zato odpovedni razlog ni bil navidezen. V takem primeru delodajalec delavcem lahko zakonito odpove pogodbe o zaposlitvi.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo pričanja B.B., ki je izpovedal, da je bila enota A. (enota E.) vedno uspešnejša od F. po vseh kazalnikih, tako kazalnikih o vrednosti ure in stroškov na uro in da tudi iz ostale listinske dokumentacije (e-mailov) izhaja, da so bili A. delavci bolj profitabilni kot delavci v F. enoti. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka tekom postopka ni predložila nobenega poslovnega ali računovodskega izkaza ali listine, ki bi objektivno izkazovala, da so bili fiksni stroški po delavcu v poslovni enoti A. za polovico višji kot v F. Tožena stranka je že k odgovoru na tožbo predložila sklep o delovno organizacijskih spremembah z dne 5. 6. 2015, s katerim je formalno napovedala organizacijske spremembe v smeri racionalizacije poslovanja in tudi izkaze poslovnega izida za leto 2013, 2014, 2015 in revidirana letna poročila za toženo stranko ter se pri tem sklicevala na javno dostopni vpogled na spletni strani AJPES. Na navedene dokaze se je sodišče prve stopnje tudi oprlo pri svoji odločitvi. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da se sodna odločba opira le na izpoved direktorja tožene stranke. Tožnica pa tekom postopka ni prerekala trditev tožene stranke o fiksnih stroških po delavcu v poslovni enoti A., o številu zaposlenih v poslovni enoti A., in sicer, da se je v letu 2014 zmanjšalo iz 26 na 16 ter da so na A. območju imeli težave pridobiti nov ustrezen kader, kar pa je ob zmanjšanem številu zaposlenih imelo za posledico, da so fiksni stroški poslovanja poslovne enote na zaposlenega narasli. V zvezi z navedenim je direktor tožene stranke izpovedal, da so bili fiksni stroški po delavcu v A. za 50 % višji kot v F. in četudi je bila prodaja v poslovni enoti A. dobra, pa upoštevaje fiksne stroške na zaposlenega to ne velja za poslovni rezultat poslovne enote, zato so se odločili za ukinitev enote v A. Navedeno pa je potrdila tudi priča H.H., ki je prav tako potrdila težave z zaposlovanjem novih delavcev v poslovni enoti A. Izpovedala je, da je zaradi navedenega konec meseca novembra 2016, ko je bilo ugotovljeno, da plan ni bil dosežen, bilo potrebno iskati dodatne optimizacije in je bila zato sprejeta odločitev o zaprtju poslovne enote v A. Navedeno je potrdila tudi vodja kadrovske službe I.I. 10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta priči H.H. (svetovalka) in vodja kadrovske službe (I.I.) neverodostojni, ker sta zainteresirani za izid pravde v korist delodajalca. Obe priči sta pred zaslišanjem bili opozorjeni na izpoved resnice in na posledice krivega pričanja, zato samo dejstvo, da sta zaposleni pri toženi stranki, ne vpliva na njuno verodostojnost. 11. Če delavec zatrjuje okoliščine, ki vzpostavljajo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da ta ni bila razlog za odpoved (šesti odstavek 6. člena ZDR-1). Tožena stranka je dokazala, da razlog za tožničino odpoved ni bil posledica njene sindikalne dejavnosti ter odpoved tudi ni bila povračilni ukrep tožene stranke. Tožnica je trdila, da jo je tožena stranka diskriminarala, ker je bila članica sindikata in se je v poslovni enoti A. vedno več delavcev včlanilo v sindikat, ter ker je tožnica opozarjala na nepravilnosti pri toženi stranki in je tožena stranka morala zaradi ugotovljenih nepravilnosti oziroma nezakonitosti delavcem izplačati večmilijonsko škodo (nepravilno obračunano nadomestilo za bolniški stalež). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica bila članica sindikata, da je od februarja 2016 bilo v sindikat vključenih polovica delavcev poslovne enote A. ter da je tožena stranka na podlagi opozorila sindikata ugotovila, da je dalj časa napačno obračunavala nadomestila plače za čas bolniškega staleža. Tožena stranka je nato zaposlenim izplačala razlike nadomestil plač za celotno obdobje napačnih obračunov, in sicer za več kot 5 let nazaj, čeprav bi se delavci, če bi uveljavljali sodno varstvo, poplačali le za dobo 5 let, ker bi terjatve za čas več kot 5 let nazaj zastarale (izpovedal direktor J.J.).

12. Glede na to, da je tožena stranka prostovoljno izpolnila terjatve delavcev, in to za celotno dobo prikrajšanja nadomestila plač, čeprav bi dejansko delavci lahko v sodnih sporih izterjali le terjatve za obdobje 5 let nazaj, in ker je tožena stranka ukinila celotno poslovno enoto, v katerih je bilo zaposlenih 16 delavcev in je le polovica delavcev bila v sindikatu ter glede na trditve tožnice, da je izključno ona opozarjala toženo stranko na nepravilnosti, tožnica ni dokazala, da je bil razlog za ukinitev poslovne enote izključno povračilni ukrep zoper tožnico zaradi delovanja v sindikatu in opozarjanja na nepravilnosti. V kolikor bi tožena stranka želela ukrepati zoper tožnico in ostale člane sindikata, bi kvečjemu zmanjšala število zaposlenih v poslovni enoti in ne bi ukinila celotne poslovne enote, ki je potrditvah tožnice poslovala zelo uspešno.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predstavljalo zaprtje poslovne enote v A. organizacijski razlog in s tem prenehanje potrebe po delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi tako tožnice kot ostalih sodelavcev poslovne enote v A. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela, med drugim tudi ukiniti poslovno enoto in da sodišče v postopku ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ukinitve enote ne ugotavlja smiselnosti oziroma ekonomske smotrnosti odločitve delodajalca.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).