Jedro

Znak STOP ne predstavlja tako absolutnega imperativa, da bi voznika na prednostni cesti lahko v vsakem slučaju postavljal v položaj, ki bi apriorno izključeval, ali le v manjši meri zmanjševal njegov prispevek k nesreči in škodi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: Tožena stranka U. U., T., K. je dolžna plačati tožniku A. J., T., K., znesek 114.336,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1994 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožnik je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 11.313,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1994 dalje do plačila ter revizijske stroške v znesku 11.857,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1997 dalje do plačila, pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku znesek 185.796,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.6.1994 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo do višine 35 odstotkov, zaradi česar dosojeni znesek predstavlja odškodnino za povrnitev preostalih 65 odstotkov materialne škode. Pritožbi toženca je sodišče druge stopnje delno ugodilo le glede izreka o pravdnih stroških, pri čemer je odločilo, da mora toženec tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 39.741,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Proti tožencu je kot mladoletniku res tekel kazenski postopek, vendar je bil ta ustavljen. Potek prometne nesreče kaže, da ni mogoče govoriti o deljeni odškodninski odgovornosti za nastalo škodo. Do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi tožnik po prednostni cesti vozil s primerno hitrostjo in po svojem voznem pasu. Zato obstoji vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustno tožnikovo vožnjo po prednostni cesti. Toženec se je že vključil v promet, ko ga je tožnik zadel. Na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke je zanesljivo mogoče izključiti odgovornost toženca za nastalo škodo. Ker je to mnenje v izpodbijani sodbi prezrto, je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje gre v obravnavanem primeru za odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (člen 178. ZOR). Trčili sta namreč dve motorni vozili: tožnikov osebni avto in toženčev moped. V tem obsegu so dejanske ugotovitve take, da je tožnik vozil po prednostni cesti z omejitvijo hitrosti na 40 km/h (naselje), toženec pa se je vključeval na to cesto s tožnikove desne strani s stranskega odcepa na parkirišče, pri čemer ga je na vključevanje na prednostno cesto opozarjal prometni znak "ustavi, nimaš prednosti" (STOP). Križišče je bilo pregledno na več kot 80 m. Toženec je sicer ustavil (z nogo je stopil s stopalke mopeda na tla), nato pa speljal, ko je z leve strani po prednostni cesti z avtom pripeljal tožnik. Posledica je bila trčenje s prevračanjem osebnega avta zaradi zadetja v betonski zid in obojestranska škoda. Tožnik je pred trčenjem vozil s hitrostjo preko 85 km/h, reagiral pa je šele na razdaljo 20 m pred zadetjem, pri čemer bi lahko celo pri hitrosti okrog 70 km/h zadetje preprečil. Mopedist je namreč do trčenja prevozil že 9 m. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Ob obojestranski krivdi odgovarjata imetnika vozil za škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena ZOR). Sodišči nižje stopnje sta obojestransko odgovornost sicer ugotovili, vendar navedenega sorazmerja nista pravilno opredelili. Res je, da zakonski predpis, citiran v izpodbijani sodbi, strogo obravnava voznika, ki se približuje s STOP znakom opremljenemu križišču s prednostno cesto. Vendar pa to še ne pomeni, da je prednost voznika, ki se križišču približuje po prednostni cesti, tako velika in izključujoča, da lahko zaradi kršitev na njegovi strani le v manjši meri vpliva na njegovo soodgovornost za škodo, nastalo ob trčenju. Na tako stališče sta se glede na vsebino svojih razlogov postavili sodišči druge in prve stopnje. Kljub izjemni (več kot dvakratni) prekoračitvi hitrosti tožnikove vožnje in čeprav je reagiral zelo pozno - komaj 20 m pred trčenjem, toženec pa je do tedaj v vidnem polju prevozil že 9 m - je stopnjo njegove krivde opredelilo le s 35 odstotki od celote. Znak STOP ne predstavlja tako absolutnega imperativa, da bi voznika na prednostni cesti lahko v vsakem slučaju postavljal v položaj, ki bi apriorno izključeval, ali le v manjši meri zmanjševal njegov prispevek k nesreči in škodi. To bi bilo v nasprotju z načelom defenzivne vožnje in spoštovanja prometne signalizacije ter enakih omejitev za vse udeležence v prometu. Več kot dvakratna prekoračitev dovoljene hitrosti ob dokaj brezobzirni vožnji ob približevanju odcepu na parkirišče in - zaradi nepozornosti - prepozni reakciji, kaže na večjo stopnjo tožnikove krivde, kakor pa jo je mogoče očitati tožencu, ki je - tudi zaradi nepazljivosti - napak ocenil ali prezrl način tožnikove vožnje.

Njegov prispevek k nastanku škode je sicer znaten, vendar manjši od tožnikovega in ga revizijsko sodišče opredeljuje s 40 odstotki od celote. V preostalem delu odgovarja za škodo tožnik sam zaradi agresivne vožnje. Revizija, ki sicer zahteva ugotovitev o 100 odstotnem prispevku samega tožnika, je torej delno utemeljena.

Omenjena opredelitev stopnje krivde pa ima za posledico ob sicer revizijsko neprerekani odločitvi o višini škode na tožnikovem vozilu drugačno odločitev o znesku odškodnine, ki jo mora toženec plačati tožniku. Škoda na tožnikovem vozilu po stanju dne 5.6.1994 znaša 285.840,00 SIT, 40 odstotkov tega zneska, za kolikor glede na stopnjo svoje krivde odgovarja toženec, pa znesek 114.336,00 SIT. V tem obsegu je revizijsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo delno spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP) in odločilo, kot je razvidno iz izreka. Pred to odločitvijo pa v njej ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih ji očita revizija. Sodba je namreč glede navedb posameznih dejstev dejanskega stanja jasna in jo je bilo mogoče preizkusiti.

Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o pravdnih stroških (166. in 154. člen ZPP). Glede na uspeh v pravdi je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v znesku 44.487,00 SIT (40 odstotkov od zneska stroškov v višini 111.217,00 SIT), tožena pa v znesku 55.800,00 SIT (60 odstotkov od zneska stroškov v višini 93.000,00 SIT). Razliko v znesku 11.313,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi mora tako toženi stranki povrniti tožeča stranka.

Pritožbenega uspeha tožene stranke stroškovno ni bilo mogoče upoštevati, ker stroški v pritožbi niso bili prijavljeni. Revizijski uspeh tožene stranke pa je polovičen, zaradi česar ji mora tožeča stranka od revizijskih stroškov v znesku 23.715,00 SIT, odmerjenih v skladu z odvetniško tarifo, povrniti znesek 11.857,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.