Jedro

Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve te odločbe. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bila njena vročitev opravljena 20. 4. 2021, kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati 20. 10. 2021. Ob takih okoliščinah pa si tožnik z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem ni smel prodajati tobačnih izdelkov, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku v poslovni enoti ..., za čas 6. mesecev od dneva vročitve odločbe, prepovedala prodajo tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov. Odločitev je utemeljila s tem, da so bile v poslovnem prostoru s pravnomočno odločbo ugotovljene kršitve določb 30. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTPI). Kršitev je ugotovil Tržni inšpektorat, ki je 12. 8. 2020 odgovorni osebi tožnika izdal plačilni nalog, ki je postal pravnomočen 8. 1. 2021. Zato je skladno z drugim odstavkom 38. člena ZOUTPI tožniku v tem prostoru začasno prepovedala prodajo tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi uveljavlja, da zaradi kršitve načela sorazmernosti, dometa 38. člena ZOUTPI ni mogoče razširiti na situacije kot je obravnavana. Meni, da je bilo s tem, ko mu je bil izrečen ukrep, čeprav tožnik ni bil spoznan za odgovornega za prekršek, nedopustno poseženo v njegovo pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) in v splošno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave). Ker ni bil spoznan za odgovornega za prekršek iz 30. člena ZOUTPI, pa mu tudi ni mogoče očitati opustitve dolžnega nadzorstva, saj bi se s tem uvedla objektivna odgovornost za prekršek, ki je prekrškovno pravo ne pozna. Zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja, da je za izrek ukrepa odločilno, da so pravnomočno ugotovljene kršitve izvršene v konkretnem poslovnem prostoru, ZOUPTI pa ne določa pogoja, da mora biti ravno nosilec dovoljenja pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (t. i. procesne predpostavke), predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Eden izmed teh pogojev je, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka). Če procesne predpostavke niso izpolnjene, mora sodišče tožbo s sklepom zavreči (prvi odstavek 36. člena).

6. Po drugem odstavku 36. člena ZUS-1 mora sodišče na te razloge paziti po uradni dolžnosti. Stališče, da sodišče okoliščine, od katerih je odvisen obstoj procesnih predpostavk, ugotavlja po uradni dolžnosti, ne glede na tožbene navedbe (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), je zavzelo tudi Vrhovno sodišče.1

7. Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da prepoved prodaje izdelkov (iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe) traja šest mesecev od dneva vročitve te odločbe. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je bila njena vročitev opravljena 20. 4. 2021, kar pomeni, da je obravnavani ukrep prenehal veljati 20. 10. 2021. Ob takih okoliščinah pa si tožnik z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, v katerem ni smel prodajati tobačnih izdelkov, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe.

8. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

9. Sodišče tožnika ni pozivalo, naj zahtevek spremeni in zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj je sledilo stališču Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 159/2015, iz katere izhaja, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe. Sodišče mora pozvati tožnika na razjasnitev tožbe, če je ta nerazumljiva, ker njene volje ni mogoče ugotoviti. To pa ne velja v primeru, če meni, da tožbi glede na postavljeno tožbeno zahtevo ter okoliščine zadeve ni mogoče ugoditi in jo je treba zavreči (ali zavrniti). Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni dolžno tožnika pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval. To stališče je Vrhovno sodišče potrdilo še večkrat.2

10. Glede na navedeno je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 njegovo tožbo zavrglo. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave.

11. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej I Up 196/2020. 2 Glej Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 174/2022, I Up 175/2022 in druge.