Jedro

Upoštevajoč različne razloge za razvezo in dejstvo, da toženec kot invalid nikoli ni bil zmožen pridobitnega dela in je bil hudo bolan tudi že v trenutku sklenitve zakonske zveze, prispevek k preživljanju bivšega zakonca za tožnico ni krivičen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek 70,00 EUR zniža za 40 EUR (na 30 EUR) ter se za ta del tožbeni zahtevek zavrne, v IV. točki pa tako, da se znesek stroškov, ki jih mora toženec plačati tožnici, zviša na 1046,38 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožnici povrniti 212,74 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (I.), tožnici pa je naložilo plačevanje mesečne preživnine tožencu v znesku 70,00 EUR od 27. 10. 2016 dalje (II.). Višji tožbeni zahtevek toženca glede preživnine je sodišče prve stopnje zavrnilo (III.), glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 758,35 EUR (IV.).

2. Zoper II., III., in IV. točko izreka sodbe (obrazloženo le poroti III. in IV.) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče s tem, da ni upoštevalo računa za kurilno olje v višini 339,90 EUR, napačno ocenilo njegove režijske stroške, ki bi morali znašati 88,02 EUR, ne pa 81 EUR. Toženec mesečno porabi 80 EUR za gorivo, ne pa 65 EUR, ker je invalid I. kategorije in mora vse opravke opraviti z avtomobilom. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo strošek anuitete kredita, ki ga je dolžna plačati tožnica. Denarja, ki ga je pridobil z kreditom (10.000 EUR), ni porabil za izredne izdatke, in sicer za visoke denarne kazni, ker je kazni za prekrške odslužil z javnimi deli pri Medobčinskem društvu invalidov, kar je potrdila tudi tožnica. Zato bi moralo sodišče upoštevati celotno mesečno anuiteto kredita 122,55 EUR. Celoten seštevek priznanih postavk bi moral znašati 542,86 EUR, ne pa 441,20 EUR. Pritožuje se tudi glede stroškov. Praviloma, za razvezo zakonske zveze, če ni podane krivde za nevzdržnost zakonske zveze, vsaka stranka nosi svoje stroške. Za spor samo o zakonitem preživljanju bi moralo sodišče uporabiti 7. alinejo druge točke tar. št. 18 OT (160 točk). Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec zmagal 100% po temelju.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni pogojev za plačevanje stroškov preživljanja, ker ni podlage niti po temelju niti po višini. Toženec ne porabi tako veliko goriva, ker se ne vozi pogosto. Za nakup kurilnega olja je dobil socialno pomoč in višjega zneska uporabe kurilnega olja ni zatrjeval, samo predložil je račun. Kredit je porabil za negativno stanje na bančnih karticah, ne pa za nujne življenjske potrebe. Glede dokazov, da je globe odslužil z javnimi deli, je toženec prekludiran.

4. Tudi tožnica pa se je proti II. in IV. točki sodbe pritožila in tudi ona uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Trdi, da ni podan temelj njene obveznosti. Lastna sredstva toženca mu zadostujejo za življenje, ker živi v hiši svojih staršev. Svoje dohodke bi moral porabljati racionalno. Toženec uporablja avto višjega cenovnega razreda, kar povzroča stroške. Prevoze bi si lahko organiziral na drug način, npr. z javnimi prevoznimi sredstvi, saj ima kot invalid ugodnosti. Kredit, ki ga je vzel, je porabil za plačevanje kazni za prekrške in stroške ponovnega vozniškega izpita. Toženec je odrasla, opravilno sposobna oseba. Sodišče ni upoštevalo, da je storilec prekrškov, povezanih s prekomernim uživanjem alkohola, je pa to pomembna okoliščina pri ugotavljanju krivdnega razveznega razloga. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec po lastni izjavi vsaj delno pridobitno sposoben, npr. pomagal ji je pri vzpostavitvi sp., ne glede na uradni status invalida. Sodišče bi moralo upoštevati vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna, to pa je zaradi toženčeve odvisnosti od alkohola, česar sploh ni presojalo, in sodba s tem ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da se zaradi razpada zakonske skupnosti toženčeva preskrbljenost ni poslabšala. Sodišču očita, da je napačno štelo kot sporno, da toženec nima drugih virov preživljanja. Nadalje, ni utemeljena višina preživnine. Trdi, da toženec ne potrebuje 441,2 EUR mesečno, kot to ugotavlja sodišče. Višina režijskih stroškov ni bila izkazana, ker toženec ni izkazal, da jih dejansko plačuje polovico. Glede stroškov za hrano je sodišče priznalo viši strošek od zahtevanega, kar pomeni prekoračitev zahtevka. Pretiran in neizkazan je strošek osebnih in gospodinjskih izdelkov in oblačil (ker jih ne potrebuje oziroma ima že od prej). Tožnica ni dolžna nositi stroškov telefona, saj to niso potrebni izdatki. Pretiran je strošek 21,20 za obiske zdravnika, ker se toženec vozi v Ljubljano le osemkrat na leto, za vzdrževanje vozila in bencin, ker se toženec ne vozi pogosto. Kredit je toženec večinoma porabil za življenjsko nepotrebne izdatke. Glede svojih finančnih zmožnosti navaja, da ima s.p., bremenijo jo stroški poslovanja, nastajajo ji tudi izredni stroški. Po navadi ji ob koncu meseca ostane od 200 do 300 EUR, ne pa 300-400 EUR.

5. Toženec na tožničino pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je delno utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, da je toženec upravičen do preživnine, vendar je tožnici naložilo previsoko preživninsko breme, ker je previsoko ocenilo toženčeve potrebe.

8. V skladu z 81. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so podane te predpostavke. Zmožnosti za samostojno življenje ni mogoče enačiti z zmožnostjo za pridobitno delo. Toženec zaradi svoje bolezni, torej brez svoje krivde, ni zaposlen, kar niti ni sporno. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da toženec nima zadostnih sredstev za življenje, preživlja se z nadomestilom za invalidnost in dodatkom za pomoč in postrežbo.

9. V določbi 3. odst. 81.a čl. ZZZDR daje sodišču možnost, da zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca. Pritožnica sodišču prve stopnje sicer utemeljeno očita, da tega vzroka ni posebej obravnavalo, vendar pa je to napako saniralo pritožbeno sodišče, ki ocenjuje, da plačevanje preživnine za toženca v konkretnem primeru ni krivično. Tožnica je namreč v svojih vlogah navajala več razlogov, zaradi katerih je zahtevala razvezo, in sicer pomanjkanje čustvene navezanosti, vzajemnega zaupanja ali dejanski razpad življenjske skupnosti. Alkoholizma toženca, kljub temu, da je zagotovo poslabšal razmerje med strankama, tožnica sama torej ni navedla kot edini vzrok za razvezo, zato se tudi sedaj v pritožbi ne more sklicevati na to, da je šlo za edini razlog in da je s tem vzrok za nevzdržnost zakonske zveze izključno na toženčevi strani. Upoštevajoč torej kot nesporne (toženec jim ni oporekal) različne razloge za razvezo in dejstvo, da toženec kot invalid nikoli ni bil zmožen pridobitnega dela in je bil hudo bolan tudi že v trenutku sklenitve zakonske zveze, prispevek k preživljanju bivšega zakonca za tožnico ni krivičen.

10. Glede višine preživnine pa je tožničina pritožba delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je kot nujne življenjske stroške napačno upoštevalo prevelik delež anuitete kredita. Toženec je kredit v višini 10.000 EUR koristil za nakup avtomobila (2.500 EUR) in, po njegovih lastnih izpovedbah, za pokrivanje negativnega stanja na računih kreditnih kartic oz. za tekoče stroške. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil samo nakup avta za toženca nujno potreben, drugi izdatki pa se niso nanašali na njegove življenjske potrebe oz. tega toženec ni izkazal. Znesek anuitete kredita, ki je bil določen v breme tožnice (50 EUR), predstavlja 40 % zneska, ki ga je mesečno dolžan plačati toženec. Ker je bil kot utemeljen izkazan le znesek nakupa avtomobila za 2.500 EUR, kar predstavlja 25% zneska kredita, je bilo treba zmanjšati dolžnost tožnice iz tega naslova za 20 EUR. Tožnica poleg tega utemeljeno izpodbija tudi strošek za prehrano. Sodišče je tožencu priznalo 65 EUR mesečno kljub temu, da je sam ta strošek ocenil na 45 EUR, zato je bilo treba preživnino zmanjšati še za nadaljnjih 20 EUR, skupaj torej za 40 EUR.

11. V ostalem delu je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo potrebe upravičenca. Toženec neutemeljeno izpodbija višino priznanih režijskih stroškov in stroškov uporabe avta. Sodišče prve stopnje je pravilo ocenilo stroške ogrevanja (iz specifikacije, ki jo je predložil toženec, izhaja, da je strošek kurilnega olja 58,99 EUR), kot tudi potrebe toženca glede uporabe avta. Toženec, ki ni zaposlen, vozila ne uporablja pogosto, zato je znesek 65 EUR mesečno iz naslova bencina dovolj za njegove potrebe. Niso tudi utemeljeni pritožbeni razlogi tožnice glede stroškov za oblačila, telefon in vožnje v Ljubljano. Določeni zneski predstavljajo realne in sprejemljive stroške, ki jih toženec iz tega naslova potrebuje za svoje življenje.

12. Ob upoštevanju navedenega je treba stroške preživljanja toženca pravilno oceniti na 401,2 EUR (40 EUR manj kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče). Toženčevi lastni dohodki znašajo 288,89 EUR in 82,54 EUR, kar pomeni, da mora tožnica za toženčevo preživljanje mesečno prispevati 30 EUR.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ob prisojeni preživnini ne bo ogroženo tožničino lastno preživljanje (82.c čl. ZZZDR). Pravilno je ugotovilo njene finančne zmožnosti (ima dva frizerska salona s pozitivnim poslovnim izidom v zadnjih dveh letih). Tožnica tudi nima drugih preživninskih obveznosti, tako da vse, kar ji ostane (po ugotovitvi sodišč okoli 300 do 400 EUR na mesec), porabi le za lastne potrebe, zato bo 30 EUR preživnine zmogla brez večjih težav.

14. Na podlagi povedanega je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se preživnina zniža za 40 EUR in se tožbeni zahtevek toženca v tem delu zavrne. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice, kot tudi v celoti pritožbo toženca, na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo, saj niso podani niti uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ter sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo.

15. Na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sodišče je razdelilo stroške postopka na podlagi uspeha v pravdi, brez ločevanja glede na temelj in višino. Toženec je uspel z 9 % (zahteval je preživnino v višini 320 EUR, sodišče mu je prisodilo 30 EUR). Stroški toženca, do katerih je upravičen in ki jih je sodišče odmerilo v višini 969,88 EUR, ob upoštevanju uspeha znašajo 87,29 EUR. Stroški tožnice znašajo za prvostopenjski postopek 1245,8 EUR, kar pri upoštevanju uspeha v pravdi (91 %) znaša 1133,67 EUR. Iz naslova stroškov za prvostopenjski postopek je torej toženec dolžan povrniti tožnici 1046,38 EUR pravdnih stroškov.

16. Stroški tožnice na drugi stopnji znašajo 373,23 EUR (sodna taksa 36 EUR, posvet s stranko 45,9 EUR, pregled listin 68,85, pritožba 149,18 EUR, 2% administrativni stroški, vse povečano za 22% DDV). Sodišče ni priznalo tožnici stroškov za odgovor na pritožbo, ker ta ne predstavlja potrebnega stroška in ne vsebuje ničesar, kar bi prispevalo k rešitvi pritožbe. Glede na uspeh tožnice na drugi stopnji (izpodbijala je celoto prisojenih 70 EUR, uspela pa s 40 EUR) v višini 57 %, jo to upravičuje do 212,74 EUR pritožbenih stroškov. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).