Jedro

Odločba o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 12. 10. 2000. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo tretji odstavek II. točke dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 11. 2015 in jo nadomestilo z besedilom: "Od 1. 4. 2010 dalje izplačani zneski starostne pokojnine se poračunajo. Tožeči stranki se izplača odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 8. 2010 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila" (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti iz prejšnje točke te sodbe v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva novo odmero starostne pokojnine od 1. 2. 2001 dalje in plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od 1. 2. 2001 do 31. 7. 2010 do dneva plačila zavrnilo ter sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper III. in IV. točko izreka je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je po upokojitvi dne 13. 1. 2001 zahtevala, da se ji pri odmeri starostne pokojnine upoštevajo prispevki iz naslova plač za nakup obveznic za leto 1992. Zato je potrebno razliko skladno s V. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/2014, Up-1169/2012 odmeriti od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi od 1. 2. 2001 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem primeru je bila prva odločba iz leta 2000 razveljavljena in nadomeščena z novo za čas od 1. 4. 2010 dalje. Z novo odločbo je treba odmeriti le pokojnino še od 1. 2. 2001 pa do 1. 4. 2010. Povzema sodbo Ustavnega sodišča RS v zvezi z neustavnostjo 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in poudarja, da v prvi upokojitveni odločbi toženec ni navedel, da pri pokojninski osnovi ni upošteval vseh njenih plač iz leta 1992. Meni, da bi morala prejemati celotno pokojnino od vsega začetka od upokojitve in da takih sporov ni mogoče reševati na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), saj gre za neustaven in nezakonit odvzem materialnih pravic. Ponovno odmero starostne pokojnine je uveljavljala že z vlogo 13. 1. 2001. Zato je njen zahtevek utemeljen vsaj od 1. 2. 2001. Zgolj zato, ker je v letu 2010 razliko v pokojnini uveljavljala za naprej od 1. 4. 2010 še ne pomeni, da se je odpovedala zahtevku za nazaj. Tudi z vidika materialne resnice in enotnosti v postopkih, bi bilo neupravičeno zavrniti njen zahtevek, saj bi to pomenilo odmik od identičnih primerov zavarovancev, ki so enako kot ona vložili zahtevke za ponovno odmero. Kot pomembne izpostavlja posamezne določbe Ustave RS in 6. člen EKČP in 1. člen Protokola št. 1 v zvezi s 14. in 8. členom ter 22. člen Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica do ponovne odmere in do višje starostne pokojnine upravičena od 1. 2. 2001 dalje in od tega dne dalje do razlike pokojnin in plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo toženca z dne 12. 10. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 11. 2000 dalje. Dne 17. 3. 2010 je tožnica vložila predlog za novo odmero pokojnine, pri kateri naj se upoštevajo tudi zneski iz naslova plačanih delnic za notranji odkup, ni pa zahtevala zakonskih zamudnih obresti. Toženec je dne 23. 3. 2010 s sklepom zahtevo zavrgel, kar je bilo potrjeno z odločbo toženca z dne 18. 6. 2010. V okviru sodnega varstva je tožnica s tožbo vloženo dne 12. 7. 2010 zahtevala izplačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. II Ps 1627/2010 z dne 16. 3. 2012 ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 18. 6. 2010 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 23. 3. 2010, s katerim je bila zavržena tožničina zahtevka za ponovno odmero starostne pokojnine. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. 179/2012 z dne 17. 5. 2012 pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Vrhovno sodišče RS pa je revizijo s sklepom opr. št. VIII Ips 160/2012 z dne 5. 2. 2013 zavrglo. Toženec je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/2014, Up-1169/2012 z dne 26. 3. 2015 tožnici ponovno odmeril starostno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje. Zoper odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki ji je bilo s 1. točko ugodeno in je izpodbijana odločba odpravljena, z II. točko je bilo odločeno, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 4. 2010 dalje.

6. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kot ga je urejal ZPIZ/92 in ponovno ZPIZ-2 v določbi 183. člena. Zato v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oz. pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče RS odločilo, da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dovoljevala upoštevanja plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine (v obravnavanem primeru je to odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98), ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ-2 omogočila uporabo navedenih izrednih pravnih sredstev, v neenakem položaju z drugimi zavarovanci. Tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o njihovi dokončno in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici za uporabo posebnega izrednega pravnega sredstva. Ker po stališču Ustavnega sodišča RS za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

7. Ustavno sodišče RS pa ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZPIZ-1, ampak je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu, ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. Hkrati je tožencu naložilo, da mora odločbo o novi odmeri pokojnine izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (od prve do četrte točke izreka). Pri tem je odločilo tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oziroma pravnih situacijah, učinkuje. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oz. od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.

8. Upoštevaje navedeno ustavno odločbo, je tožena stranka v konkretni zadevi, glede na to, da je bila odločba pri prvostopenjskem organu z dne 2. 6. 2015 izdana po uradni dolžnosti skladno s 4. točko izreka ustavne odločbe učinkovala od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, to je od 1. 7. 2015. 9. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, da je citirano odločbo Ustavnega sodišča RS sodišče prve stopnje pravilno razlagalo in uporabilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Da odločba o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, jasno izhaja iz obrazložitve ustavne odločbe. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 12. 10. 2000. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti.

10. Pritožbene navedbe, da za tožnico ni uporabljiva določba 183. člena ZPIZ-2 so glede na vse navedeno neutemeljene. Prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da je upravičena do novo odmerjene starostne pokojnine vse od upokojitve dalje oz. od 1. 2. 2001, ker pri izračunu ni bil upoštevan del plače, ki je bil namenjen za nakup delnic. Skladno z vsem obrazloženim, tudi po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča RS, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta nobene pravne podlage za priznanje na novo odmerjene starostne pokojnine že od 1. 2. 2001 dalje oz. da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznanja pravice do starostne pokojnine. Brez podlage se tožnica sklicuje na primere drugih zavarovancev, ker ne gre za identične primere. Na izid pritožbene zadeve pa tudi v ničemer ne vplivajo posamezne določbe Ustave RS in določbe EKČP, na katere se sklicuje pritožba, vendar ne očita njihovih kršitev.

11. Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek, da se ji starostna pokojnina na novo odmeri od 1. 2. 2001 dalje in prizna odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti od 1. 2. 2001 do 31. 7. 2010, pravilno zavrnilo. Pravilno pa je odločilo tudi, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka. Upoštevalo je določbo 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Glede na to, da tožena stranka skladno s prvim odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnici, ki v pravdi ni uspela, tožencu ni potrebno povrniti stroškov postopka, je pa dolžna trpeti svoje stroške postopka.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in IV. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.