Jedro

Delavcu ne pripada pravica do solidarnostne pomoči v primeru daljše odsotnosti z dela zaradi bolezni avtomatično.

Terjatev iz tega naslova ne zapade v plačilo, dokler je delavec ni izrecno uveljavljal oz. dokler mu ni bila odobrena na predlog sindikata.

Delavec lahko uveljavlja pravico do solidarnostne pomoči v času, ko obstoje pogoji za pridobitev te pravice oz. v ustreznem roku iz 2.odst. 80. čl. ZTPDR po prenehanju teh pogojev.

Nekritično priznavanje pravice do solidarnostne pomoči za nazaj, ko so pogoji, ki jo opravičujejo, že zdavnaj prenehali, ne bi bilo združljivo z njeno naravo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 11.287,00 SIT, 14.166,00 SIT in 37.466,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova solidarnostne pomoči za leta 1991, 1992 in 1993 izplača zneske 11.287,00 SIT, 14.166,00 SIT in 38.466,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrne 11.050,00 SIT stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je bil tožnik od 4.10.1991 do 31.5.1993 v bolniškem staležu, nakar je bil upokojen.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da tožnik do solidarnostne pomoči, kljub nespornemu bolniškemu staležu, ni bil opravičen, pa tudi sindikat ni podal ustreznega predloga za priznanje le-te.

Pritožba je utemeljena.

Glede na ureditev solidarnostne pomoči v spornem obdobju (5. tč. 38. čl. SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90 in 4. tč. 57. čl. KP za gradbene dejavnosti RS - Ur. l. RS, št. 3/91-I) pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravica do plačila solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni delavcu ni pripadla avtomatično in terjatev iz tega naslova ni zapadla, dokler je delavec ni izrecno uveljavljal oz. dokler mu ni bila odobrena na predlog sindikata.

V tem primeru je tožnik pri toženi stranki uveljavljal pravico do solidarnostne pomoči zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža v letih od 1991 do 1993 šele 12.5.1994, ko pri toženi stranki že sploh ni bil zaposlen, ker se je po lastnih navedbah že v letu 1993 upokojil. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko delavec uveljavlja pravico do solidarnostne pomoči v času, ko obstoje pogoji za pridobitev te pravice oz. v ustreznem roku iz 2. odst. 80. čl. ZTPDR po prenehanju teh pogojev. Kasnejše uveljavljanje pravice do solidarnostne pomoči tudi ne bi bilo v skladu z njenim temeljnim namenom, t.j. olajšanje premostitve obstoječe neugodne situacije, v katero je delavec zašel brez lastne krivde. Nekritično priznavanje pravice do solidarnostne pomoči za nazaj, ko so pogoji, ki jo opravičujejo, že zdavnaj prenehali, ne bi bilo združljivo z njeno naravo.

Glede na povedano je tožena stranka dne 13.6.1994 s sklepom utemeljeno zavrnila tožnikovo zahtevo za varstvo pravic v zvezi z šele takrat uveljavljano pravico do zahtevane solidarnostne pomoči. Glede na to je prvostopno sodišče tožniku neutemeljeno prisodilo vtoževane zneske z zahtevanimi obrestmi, saj tožnik pravice do solidarnostne pomoči v spornih letih dejansko ni pridobil, ker je ni pravočasno uveljavljal, v letu 1994 pa pogoji za njeno priznanje niso več obstojali. Zato je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke v skladu s čl. 373, tč. 4 ZPP, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.