Jedro

Glede na dolžino trajanja takega stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožnikov položaj uredi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-29/2006/65 (1314-05) z dne 8. 11. 2017 se odpravi.

II. Prošnji tožnika A.A. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji se ugodi.

III. Pristojni organ je dolžan v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe tožniku A.A., roj. ... v kraju ..., državljanu Republike ... izdati dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v obliki samostojne listine.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 € EUR v roku v 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji št. 2140-29/2006, izdano tožniku 22. 11. 2006 pri Ministrstvu za notranje zadeve RS (1. točka izreka) in hkrati odločeno, da se njegova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne (2. točka izreka). Tožeči stranki je bilo naloženo, da mora v roku 8 dni Upravni enoti Maribor vrniti dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, izdano v obliki samostojne listine s serijsko številko 000222234 (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku dne 22. 11. 2006 izdano dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Po izdaji dovoljenja je bilo ministrstvo z dopisom Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru obveščeno, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo št. I K 64795/2010 z dne 9. 12. 2011 spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi 289. člena Kazenskega zakonika v upravnem postopku zaslišane priče B.B., C.C., Č.Č. in D.D. Iz tega razloga je ministrstvo po uradni dolžnosti izdalo sklep o obnovi postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku v delu, ki se nanaša na ugotovitev izpolnjevanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. V obnovljenem postopku je ministrstvo dne 3. 7. 2014 izdalo odločbo, s katero je tožniku razveljavilo dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ter njegovo prošnjo za izdajo dovoljenja zavrnilo. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, Upravno sodišče RS pa je s sodbo št. II U 263/2014 z dne 17. 9. 2014 njegovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo št. X Ips 443/2014 z dne 8. 7. 2015 reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je odločbo ministrstva z dne 3. 7. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje.

3. V ponovnem postopku je ministrstvo presojalo izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, ki ga mora tujec po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD izpolnjevati za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Ministrstvo je ugotovilo, da tožnik na dan 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča in mu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tudi ni prenehalo, zato je moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali tožnik v Republiki Sloveniji dejansko neprekinjeno živi od 25. 6. 1991. Pojem dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje pomeni, da mora tujec ves čas od tega datuma dalje dejansko in neprekinjeno živeti v Republiki Sloveniji. V zvezi z dejanskim neprekinjenim življenjem v Republiki Sloveniji so tudi pri tujcu iz druge kategorije dopustne odsotnosti iz Republike Slovenije, ki so v življenju običajne in normalne (npr. dopust, osebni obisk ipd.). Po napotilu Vrhovnega sodišča RS je ministrstvo pri odločanju o dopustnih odsotnostih upoštevalo določbo 41. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1), ki je veljala v času odločanja o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tožniku. To pomeni, da merila za ugotavljanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca po ZUSDDD niso strožja, kot so merila za ugotavljanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj-1, ki je veljal času izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku.

4. Ministrstvo je po opravljeni ustni obravnavi, na katero je vabilo tožnika ter priče ter po vpogledu v listinska dokazila (blagajniške prejemke, napotnico, zaposlitveni načrt, ambulantni karton, zdravniško potrdilo, plačilni nalog, plačilne liste, prijavo podatkov o zdravstvenem zavarovanju, račune, odrezke plačil stroškov, odgovor o zavrnitvi vključitve otroka v jaslični oddelek, osebno dovoljenje za nedoločen čas, dopis za enomesečni odpovedni rok, odpustnico iz porodnišnice, potrdilo A. o šolanju otrok in mnenje šole o učencih) ugotovilo, da je tožnik prvič prišel v Slovenijo leta 1987 in do leta 1990 prihajal in odhajal iz nje, saj je bil tu zaradi zaposlitve. Po letu 1990 se je z družino ustalil v Republiki Sloveniji in tu živel, v izvenzakonski skupnosti je bil od leta 1989. Poročil se je leta 1996. Na podlagi izpovedb v postopku zaslišanih, stranke in prič, o tožnikovih odhodih v Nemčijo v obdobju od leta 2000 do leta 2006 je ministrstvo ugotovilo, da je bila tožnikova odsotnost v tem času sicer krajša od šestih zaporednih mesecev, vendar pa so navedene odsotnosti v skupnem trajanju v petletnem obdobju presegle 10 mesecev. Iz tega razloga so tožnikove odsotnosti, ko je bil tožnik v Nemčiji, prekinile njegovo dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji in zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Glede na vse navedeno je ministrstvo v obnovljenem postopku ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega pogoja življenja v Republiki Sloveniji, ki se v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZUSDDDD zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zato je na podlagi 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) že izdano dovoljenje za stalno prebivanje razveljavilo in tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnilo. Na podlagi petega odstavka 58. člena ZTuj-2 je ministrstvo tožniku naložilo, da v danem roku vrne dovoljenje za stalno prebivanje tujca izdano v obliki samostojne listine.

5. Tožeča stranka v vloženi tožbi najprej navaja, da je rok za obnovo postopka že potekel, zato meni, da je bila obnova postopka uvedena prepozno. Razen tega je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica tožeče stranke do družinskega življenja, ki je varovana v 53., 54. in 56. členu Ustave RS ter s sprejetimi mednarodnimi zavezami ter pravom EU. Na podlagi prvega odstavka 54. člena Ustave RS otroci uživajo posebno varstvo in skrb, uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa jim je zagotovljeno v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo. Država se je zavezala tudi k posebnemu varstvu družine in otrok, kar izhaja tudi iz ratificiranih mednarodnih pogodb. Bistveni element pravice do družinskega življenja je vzajemno uživanje starša in otrok v skupnosti. Država je zavezana sprejeti ukrepe, ki zagotavljajo dejanski obstoj družine in njeno varstvo, pri tem pa je dolžna v največji možni meri upoštevati otrokove največje koristi. Pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja varuje tudi 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Konvencijsko varstvo državi nalaga obveznost, da sprejme ukrepe, ki bodo zagotovili dejanski obstoj družine in njeno varstvo. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi pomeni tudi kršitev pravice do družinskega življenja, ki jih uživajo otroci tožeče stranke, in sicer pravice naslednjih popolnoma integriranih otrok v družbo: E.E., roj. ..., F.F., roj. ..., G.G. roj. ..., H.H., roj. ..., I.I., roj. ..., J.J., roj. ... in K.K., roj. ... Gre za sedem otrok, ki so od izdaje prve odločbe Ministrstva za notranje zadeve pod nenehnim pritiskom grožnje o deportaciji. Iz mnenja Osnovne A. izhaja, da je K.K. učenec, ki se lahko brez zadržkov postavi za vzgled drugim učencem in je učiteljica ponosna nanj. Kolikor izpodbijana odločba obstane, bo kar sedem otrok ostalo brez obeh staršev, pri čemer bo pod vprašaj postavljena njihova pravica do izobrazbe in do zaključka osnovnega šolanja.

6. Glede na to, da je družina v Republiki Sloveniji že od leta 1990, ima tukaj nedvomno središče svojih življenjskih interesov, številčno družino, prijatelje, znance, sorodnike in zato takšna odločba ne prestane testa sorazmernosti. V Republiki Sloveniji ima tožnik družino, svoj dom in osebne stvari. Otroci obvladajo slovenski jezik, tožnik pa se je deloma naučil slovenskega jezika in ga delno razume. Tožnik in njegova žena sta sprejela tako družbeno kot kulturno življenje Republike Slovenije in spoštujeta njen pravni red. Glede kratkočasnih odhodov v Republiko Nemčijo, ki vsi skupaj zagotovo niso trajali v petindvajsetih letih več kakor šest mesecev, pa tožniki dodajajo, da tako niso ravnali prostovoljno, ampak v skrajni sili, da bi lahko otrokom zagotovili hrano, zdravstveno oskrbo, porod, plačali položnice, vodo, elektriko, vse to v matični državi Republiki Sloveniji. Gre za potrebe eksistenčne narave, zato jim država tudi ne more in ne sme očitati, da so prostovoljno zapustili Republiko Slovenijo in na to okoliščino vezati škodljivih posledic. Vračanje v Republiko Slovenijo dovolj zgovorno izkazuje, kako domovinsko zavedna je družina B., ki je vsa leta uspela ohraniti prebivališče in središče svojih interesov v Republiki Sloveniji, kljub temu, da jih ta vsa leta obravnava kot tujce. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo opravilo dne 13. 4. 2021 v odsotnosti tožene stranke, ki na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena (drugi odstavek 58. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1)1. Tožeča stranka je na naroku vztrajala pri svojih že podanih navedbah.

9. Tožba je utemeljena.

10. Predmet presoje v tej zadevi je zgoraj izpodbijana odločitev Ministrstva za notranje zadeve, s katero je to po odločitvi Vrhovnega sodišča št. RS X Ips 443/2014 z dne 8. 7. 20152 v obnovljenem postopku ponovno odločalo o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in le to zavrnilo, že izdano dovoljenje za stalno prebivanje št. 2140-29/2006 z dne 22. 11. 2006 pa razveljavilo.

11. Glede tožbenega ugovora, da je rok za obnovo postopka že potekel, sodišče odgovarja, da je bila obnova postopka dovoljena s pravnomočnim sklepom ministrstva št. 2140-29/2006/21 (1312-11) z dne 25. 11. 2013, zato njegove pravilnosti ni več mogoče presojati in so tovrstni tožbeni ugovori v tem upravnem sporu neupoštevni.

12. Po 1. členu ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje državljanom drugih Republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živijo, in tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega prebivališča, zato je za odločitev relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi.

14. V predmetni zadevi je tožena stranka izhajajoč iz obrazložitve Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 443/2014 z dne 8. 7. 2015 svojo odločitev oprla na 41. člen ZTuj-1, v skladu s katerim je pogoj petletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji izpolnjen, če je bil tujec v tem obdobju odsoten iz Republike Slovenije in ni imel izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, če so bile odsotnosti krajše od šestih zaporednih mesecev in če skupaj ne presegajo deset mesecev. Ministrstvo je na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem je zaslišalo tožnika, več prič in vpogledalo predložene listine, prišlo do zaključka, da je tožnik do leta 2006 večkrat letno odhajal v Nemčijo in sicer na vsaka dva meseca za dva meseca in s tem presegel maksimalno dopustno odsotnost po prvem odstavku 41. členu ZTuj-1, ki ne sme preseči skupno desetih mesecev v petletnem obdobju.

15. Tožeča stranka se v tožbi v zvezi z urejanjem svojega statusa sklicuje tudi na določbe 53., 54. in 56. člena Ustave RS, v skladu s katerimi je zagotovljeno varovanje družine, družinskega življenja ter varovanje otrok in njihovih pravic ter na 8. člen EKČP, to je pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere (tretji odstavek 53. člena Ustave RS). Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke (prvi odstavek 54. člena Ustave RS), otroci pa uživajo posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena Ustave RS). Pri tem je dodati, da nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja, zagotavlja Ustava RS v 35. členu.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke o tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji tožniku, neizdaja dovoljenja pa ima za posledico izgon tujca iz države, saj tujec brez ustreznih dovoljenj v državi ne more bivati. Zato je izpodbijano odločitev treba presoditi tudi upoštevajoč zgoraj navedene temeljne človekove pravice in svoboščine.

17. Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja je zagotovljena z 8. členom EKČP. Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja (prvi odstavek tega člena). Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek tega člena).

18. Konvencija torej v 8. členu zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, v katero se javna oblast ne sme vmešavati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi iz v drugem odstavku 8. člena EKČP navedenih razlogov. V zvezi s tem obstaja več odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki obravnavajo pravico tujcev, to je posameznikov, ki živijo na območju države, katere državljanstva nimajo, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja3. ESČP sicer poudarja, da so države v skladu z mednarodnim pravom in odvisno od svojih pogodbenih obveznosti upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, kljub temu pa lahko odločitve držav na področju imigracije v določenih primerih privedejo do posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zlasti takrat, kadar so takšni posamezniki v državi gostiteljici razvili močne osebne ali družinske vezi (glej odločitev ESČP Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji z dne 13. 7. 2010).

19. Pri tem ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja (glej npr. odločitev v zadevi Osman proti Danski in Butt proti Norveški). Kot pravi ESČP natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje (oziroma ustrezno sorazmerje) med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Uporabiti je torej treba načelo sorazmernosti.

20. Pri tem je treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve. V zvezi s tem je sodišče tožnika na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo. Tožnik se sicer podrobnosti o svojem življenju v 90-tih ni več spomnil, saj je od takrat preteklo že dosti časa, povedal pa je, da z ženo živita v Sloveniji od leta 1991 ali 1992 in da imata sedem otrok. Živeli so v Sloveniji, občasno pa so odhajali v Nemčijo, kjer so bili prijavljeni kot azilanti. Otroci so hodili v šolo v Sloveniji, sedaj pa šolo še vedno obiskujeta dva mladoletna otroka. Povedal je, da ima vse svoje življenje v Sloveniji, da ima tukaj prijatelje in sorodnike, skratka vse stike, ki jih ima, in drugje nima nobenih kontaktov.

21. Življenje tvori paleta osebnih, socialnih, kulturnih, ekonomskih in drugih odnosov, vse to pa predstavlja zasebno oziroma družinsko življenje posameznika. Zasebno in družinsko življenje posameznika pa je varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP (glej npr. odločitev ESČP Maslov proti Avstriji). Poseg v zasebno življenje predstavlja kršitev 8. člena EKČP, razen če je v skladu z zakonom, zasleduje legitimen cilj, to je cilje iz drugega odstavka tega člena, in je nujen v demokratični družbi za dosego teh ciljev (glej prej navedene odločitve ESČP). Pri tem je treba tehtati tako pravico posameznika do spoštovanja oziroma varovanja njegovega zasebnega življenja kot pravico oziroma interes skupnosti kot celote, ki je v zagotavljanju državne varnosti, javne varnosti ter da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Ob iskanju ravnovesja med enimi in drugimi je treba ustrezno upoštevati načelo sorazmernosti.

22. Po zgoraj navedenem je ugotoviti, da tožnik od leta 1991 ali 1992 živi v Sloveniji z družino, kar pomeni do izdaje izpodbijane odločbe okoli 25 let. Ne glede na njegove občasne odhode v Nemčijo, kar se je dogajalo med leti 2000 in 2006, sodišče tožniku glede na njegovo izpovedbo in predložena listinska dokazila, ki so bila predložena že v upravnem postopku, verjame, da se je njegovo življenje ustalilo v Sloveniji, da je tukaj središče njegovih življenjskih interesov ter da je v Republiki Sloveniji razvil čvrste osebne in družinske vezi. Tožnik ima v Sloveniji ženo in sedem otrok, od katerih sta dva še mladoletna in hodita v šolo. Vse njegovo življenje se odvija in poteka v Sloveniji in, kot izhaja iz podatkov spisa in tožnikove izpovedbe, sorodstvenih ali drugih socialnih kontaktov izven Slovenije nima. Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožnikovi stranki podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnika.

23. Glede na dolžino trajanja takega stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožnikov položaj uredi.

24. Tožena stranka je v predmetni zadevi odločala že drugič, zato sodišče upoštevajoč zgoraj navedene določbe Ustave RS in 8. člena EKČP zaključuje, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije. Glede na to je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in toženi stranki naložilo, da tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje tujca v obliki samostojne listine4. 25. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu četrtega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 385,00 €, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, torej skupno znesek 469,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

26. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Ta določa: če toženec ne pride na glavno obravnavo, se ta kljub temu opravi. 2 To je v reviziji spremenilo sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 263/2014-8 z dne 17. 9. 2014 tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo ministrstva št. 2140-29/2006/26 (1312-16) z dne 3. 7. 2014 in mu zadevo vrnilo v nov postopek. 3 Glej npr. odločitve ESČP: Boultif proti Švici, Uner proti Nizozemski, Maslov proti Avstriji, Osman proti Danski, Nunez proti Norveški, Butt proti Norveški. 4 Enako stališče in odločitev je sodišče sprejelo tudi v zadevi II U 599/2017.