Jedro

Tožencu se ni uspelo razbremeniti svoje odgovornosti iz kršitev zavarovalne pogodbe, katere del so zavarovalni pogoji, saj je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in ni dokazal, da je zapustil kraj dogodka trezen in samo zato, kot je trdil, da je šel k zdravniku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pustilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 22.1.2008 v 1. in 3. točki izreka in naložilo toženi stranki še plačilo dodatnih pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz 1. odst. 338. čl. ZPP in uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožencu ni jasno, katero določbo pogojev AO je toženec kršil. To bi tožena stranka lahko razčistila že pred pravdo, saj je močnejša stranka v postopku. Iz zahtevka izhaja, da je zahtevala od toženca 14.3.2006 in mu pripisala 100 % odgovornost za nesrečo in ni omenila, za katero. Toženec je obrazložil in zahteval, da se izjasni o kršitvi, tožeča stranka pa je ponovno spregledala pooblastilo odvetniku, ampak je poslala opomin kar tožencu z dne 10.8.2006. Zato ni dobil odgovora. Iz kazenske zadeve K 131/2005 se vidi, da mu sodišče ni očitalo alkohola v kazenski zadevi. Tožena stranka se je sklicevala na 30 % sokrivde A. L, ker naj bi se vozil z vinjenim voznikom, čeprav v spisu ni niti enega dokaza, da bi zapustil kraj prometne nesreče in skrival identiteto. V poravnavi z oškodovancem je zapisano, da je bila izplačana oškodovancu L. odškodnina, vendar se ne da razbrati, da bi bila sokrivda zaradi vinjenega voznika ali zaradi pasu, kot to zmotno trdi tožeča stranka. V poravnavi je vinjenost prečrtana. Sodišče je vezano na pravnomočno kazensko sodbo po 14. čl. ZPP, ta pa glede odgovornosti ne očita alkohola. Uradni zaznamek, da osumljenec alkoholiziranosti ni priznal, se nahaja še zmeraj v spisu, čeprav bi moral biti izločen. Napačno je delo policistov, to se vidi iz nasprotujočih si podatkov iz priloženega kazenskega spisa. Iz dopisa MNZ Policije z dne 14.1.2005 izhaja, da se hranijo vse zavarovane sledi zaradi morebitne preiskave. Ko pa je toženec od policije zahteval dopis za te informacije, mu je bilo sporočeno, da te dokumentacije nima. Sodišče verjame toženčevi izpovedbi le v delu, ki ga obremenjuje. Iz obrazložitve, ki se nanaša na obvestilo UKC z dne 12.1.2005 sodišče sklepa, da je rubriko (status od sprejemu) izpolnjeval zdravnik, kar pa ne drži. To izpolnijo medicinske sestre. Ob aromatičnem zadahu je toženec izpovedal, da so jedli kalamare na žaru z veliko česna. Toženca so poznali pod vzdevkom B. Tudi policist Z., ki je sestavil uradni zaznamek o izjavi osumljenca, bi potrdil izjavo oškodovanca, ki so spraševali oškodovanca po šoferju. Toženec je brezuspešno predlagal zaslišanje priče policista A.N., ki je dežural tiste noči na 113 in je sprejemal obvestilo o nesreči. Pozna toženca, zato bi v ponovljenem postopku lahko izvedli ta dokaz. Tudi policisti, ki so bili dvakrat vabljeni na zaslišanje, bi lahko povedali, kdaj so bili na kraju nesreče. Toženec meni, da ni mogel počakati na prihod policistov. Toženec je eden tistih, ki krvi ne prenese in je bil po nesreči zmeden, čeprav se je izkazalo, da poškodbe na glavi niso bile tako hude. P. je ocenil, da mora iti v bolnico. Zato ga je peljal domov, da ga je žena obvezala in dala P. zdravstveno izkaznico, čeprav je prišlo do pomote. V pogojih piše, da je potrebno počakati policijo, razen, če ga je zaradi poškodb treba nujno odpeljati v zdravstveno ustanovo. Ko pa je že bil pri zdravniku, bi policija lahko zahtevala, da mu odvzamejo kri.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na 3. čl. Splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (AO – 04), priloga A13. Sodišče je namreč ugotovilo, da gre za primer iz 4. točke, ko ima zavarovalnica pravico do povračilnega zahtevka, ker je zavarovanec kršil določbe pogojev in je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Tožencu se namreč ni uspelo razbremeniti svoje odgovornosti iz kršitev zavarovalne pogodbe, katere del so zavarovalni pogoji, saj je zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju in ni dokazal, da je zapustil kraj dogodka trezen in samo zato, kot je trdil, da je šel k zdravniku. Pogodba namreč vsebuje domnevo, da je zavarovanec vozil vinjen, se pa lahko razbremeni.

Pritožbeno sodišče se je v izogib ponavljanju dokazne ocene sodišča prve stopnje, strinja z dokazno oceno in sklepi, ki jih na podlagi izvedenih dokazov naredi sodišče prve stopnje. Pri tem se tožena stranka zmotno sklicuje na dejstva in dokaze, ki jih je predlagal na zadnji glavni obravnavi (zaslišanje A. N.), saj je to predlagal prepozno glede na določbo 286. čl. ZPP, v pritožbi pa ne pojasni, zakaj teh dokazov ni brez svoje krivde mogel podati prej. Zaslišanje policistov pa je predlagala tožeča stranka in na te dokazne predloge se ne more sklicevati pritožnik. Zmotno tudi meni pritožba, da je sodišče vezano na kazensko sodbo v delu, ko kazensko sodišče ni obravnavalo vprašanja vinjenosti voznika. Dejstvo, da toženec ni bil obsojen pred kazenskim sodiščem zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v povezavi z vinjenostjo, še ne pomeni, da je toženec dokazal, da v prometni nesreči ni bil vinjen oziroma, da se ni izmikal preizkusu alkoholiziranosti in zato zapustil kraj dogodka. Pač pa iz kazenske sodbe obstaja drugi element za ugotovitev odškodninske obveznosti toženca do tožeče stranke in sicer da je kriv za nastalo škodo v višini izplačane odškodnine oškodovancu A. L. Tožena stranka ne trdi, da bi tožeča stranka zmotno izplačala odškodnino njegovemu sopotniku, ki je bil poškodovan v njegovem vozilu. Trdi le, da iz priložene poravnave oškodovanca ne izhaja, da bi bil toženec vinjen. To dejstvo ni pravno pomembno, saj je poravnava predložena zaradi ugotavljanja škode, ne pa kot dokaz za odgovornost toženca do tožeče stranke zaradi izmikanja preizkusu alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze in ni sledilo tožencu, ko se je poskušal razbremeniti odgovornosti oziroma dokazati, da je zapustil kraj prometne nesreče zaradi poškodbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil toženec najprej odpeljan domov, nato ga je prijatelj J. P. odpeljal v Ljubljano (in ne v bližnje Novo mesto) na šivanje rane. Ugotovilo je s številnimi poizvedbami in pojasnitvijo tožene stranke (list. št. 31), da je toženec bil v UKC v Ljubljani prijavljen z zdravstveno izkaznico in pod imenom J. P. Le v celem kontekstu in z drugimi dokazi skupaj je sodišče ocenilo tudi podatek oziroma zapisnik iz UKC, ko je zapisano, da ima aromatizirani zadah. Pri tem ni pomembno, kdo je to zapisal. Zdravnik ali sestra. Dejstvo je, da je zdravniku toženec povedal, da je pred poškodbo spil nekaj alkohola in da je to zdravnik sam zaznal. Ali je to osebno zapisal zdravnik ali sestra, ni pomembno. Sodišče je tudi pravilno ocenilo dejstvo, da priča A. L. in drugi sopotnik, M. Ž, nista hotela povedati policistom, kdo je vozil in sta trdila, da je vozil neznani moški, kar izhaja iz policijskega zapisnika. Pomembno je tudi, da so vaščani in J. P. umaknili vozilo pred prihodom policistov in sneli tablice. Vse te okoliščine je sodišče pravilno ocenilo in ni sledilo toženi stranki, da je kraj dogodka zapustil samo zato, da je moral nujno v Ljubljano, da so mu rano zašili.

Pritožba še trdi, da je odločilno dejstvo, da je toženec skušal dobiti podatke od policistov, pa so njegovo zahtevo zavrnili z obrazložitvijo, da nima več dokumentacije; po drugi strani pa je sektor kriminalistične policije hranil sledi odvzete na kraju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče ni oprlo le na policijski zapisnik ali na en dokaz. Imelo je na voljo dosti dokazov in je na podlagi celotnega dokaznega postopka uporabilo dokazno oceno in ni sledilo toženi stranki. Tudi ni pomembno, kako je bilo s pridobivanjem podatkov od PPM pred pravdo. Ni odločilno tudi, kako je potekal opomin tožeče stranke pred tožbo. Tožena stranka je opomin prejela, pred tem tudi odškodninski zahtevek, zato je toženec vedel, da zavarovalnica zahteva povračilo zneska za odškodnino, katero je izplačala oškodovancu iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Vendar se med pravdo toženec ni ekskulpiral. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb, pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).