Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je ob prijavi vloma v njegovo stanovanjsko hišo zavarovalnici navedel neresnične podatke o odtujenih predmetih, za katere je vedel, da mu niso bili odtujeni, s čimer je zavarovalnici (in pred tem policiji) lažno prikazoval okoliščine ter si na tak način pridobil protipravno premoženjsko korist. Tožnik je sporne tehnične predmete, ki jih je prijavil kot odtujene, dejansko imel oziroma je z njimi razpolagal, kar so potrdile priče. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Zato ni bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji člena 111/1 ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost sklepov tožene stranke z dne 13. 10. 2011 in 16. 11. 2011, s katerima je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in ju razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po citiranih sklepih z dnem 28. 11. 2011, temveč, da mu še vedno traja, s prekinitvami, ki so navedene v II. točki izreka izpodbijane sodbe, zaradi zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (razen za obdobja, ko je delal pri drugih delodajalcih) priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v obvezna zavarovanja in matično evidenco ZPIZ ter mu za to obdobje obračunati plačo, kakršna bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi, če bi dejansko delal, po odvodu predpisanih dajatev pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 11. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, v roku 8 dni (III. točka izreka). Za obdobja zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih in za obdobje, ko je tožnik prejemal nadomestilo za brezposelnost, je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna razliko med bruto plačo, kakršna bi mu pripadala po pogodbi o zaposlitvi in bruto plačo, ki jo je v teh obdobjih prejemal pri drugih delodajalcih oz. denarnim nadomestilom, ki ga je prejemal kot prejemnik nadomestila za brezposelnost, ter mu po odvedbi predpisanih dajatev izplačati ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila (IV. točka izreka). V V. točki izreka je tožniku prisodilo tudi vtoževani bruto regres za letni dopust za leto 2012 in izplačilo neto zneska regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2012 dalje do plačila, obrestni del njegovega tožbenega zahtevka za obdobje od 11. 6. 2012 do vključno 15. 6. 2012 pa je zavrnilo. V VI. in VII. točki izreka je tožniku prisodilo tudi vtoževani regres za letni dopust za leto 2013 in leto 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov. V VIII. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.890,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oz. podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik po njeni oceni s svojim ravnanjem naklepno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta kršitev je imela vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Z lažnim prikazovanjem okoliščin vloma v njegovo hišo in odtujenih predmetov je od zavarovalnice prejel zavarovalnino, do katere sicer ne bi bil upravičen, s tem pa je izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije, konkretno zavarovalniške goljufije. Delovnopravno sodišče ni vezano na pravilno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi je delodajalec v odpovedi utemeljeval znake kaznivega dejanja. Dejstvo, da je bil delavec v postopku oproščen obtožbe za kaznivo dejanje, ne vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu, kar sicer priznava tudi sodišče prve stopnje. Zato tudi ne more biti odločilno, da je višja državna tožilka s sklepom zavrgla kazensko ovadbo zoper tožnika, ki jo je podal policist posebnega oddelka specializiranega državnega tožilstva, niti to, da je Okrajno sodišče v Novem mestu s pravnomočnim sklepom zavrglo obtožni predlog zoper osumljenega tožnika. Po mnenju tožene stranke se je sodišče prve stopnje preveč opiralo na ugotovljeno dejansko stanje v kazenskem postopku. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kazenski postopek sta ločena in samostojna postopka, ki ju ne gre povezovati v smislu, kot to neutemeljeno počne sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je enostransko ocenilo razloge oz. dokaze, ki so govorili v prid tožniku, minimalno težo pa je pripisalo dokazom tožene stranke, dokazna ocena pa ni pravilna. Priče, ki jih je predlagal tožnik, so bile neprepričljive in negotove, kar izhaja iz primerjave njihovih pisnih izjav in zvočnega zapisa njihovega zaslišanja. Priznale so celo, da izjav niso pisale same, temveč, da je to storil tožnik, kar je nedopustno. Priče so tožnikovi prijatelji, ki so imeli interes, da se postopek zaključi v korist tožnika. V svojih izjavah so se priče spomnile podatkov o tehničnih predmetih tožnika, v izpovedbah pa se tega skoraj niso več spominjale. Njihove izpovedbe zaradi navedenega niso bile verodostojne. Izpovedb prič tožene stranke pa sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, saj bi moralo na podlagi teh izpovedb ugotoviti, da tožnik vseh tehničnih stvari ni posedoval. Tožnik je v postopku tudi sam spreminjal izjave o tem, kdaj in kje je odtujene predmete nabavil. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR dana prepozno. 6. mesečni prekluzivni rok ni pričel teči 2. 10. 2010, ker takrat tožena stranka še ni vedela, da je tožnik podal prijavo vloma na zavarovalnici, saj se je s tem dejstvom seznanila šele 13. 9. 2011, ko je izvedela, da je na Vrhovnem državnem tožilstvu v obravnavi pisna prijava oz. kazenska ovadba zoper tožnika. Dejstvo, da je odpovedni razlog podan v zakonskih rokih, pa izhaja tudi iz sodbe (pravilno sklepa) pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 415/2013, ki je bil izdan v tej zadevi. V zvezi z uporabo 118. člena ZDR bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je generalni direktor policije odločil, da se zoper tožnika uvede postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izdal tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V pristojnosti delodajalca je (ne pa njegovih delavcev) odločitev o tem, da je javni uslužbenec storil takšno hudo dejanje, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja (tako tudi odločba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1445/2004 z dne 20. 10. 2005). Tožena stranka je sodno razvezo predlagala že v odgovoru na tožbo. Pri odločanju o sodni razvezi sodišče ni upoštevalo interesa tožene stranke in dejstva, da je njeno zaupanje v tožnika povsem porušeno, kar je posledica vodenja postopkov zoper tožnika zaradi sumov različnih kaznivih dejanj, vlaganja kazenskih ovadb, predlogov za pregon, ne glede na to, kdo jih je predlagal oz. kako so se zaključili. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo vrnitev toženi stranki narekujejo tudi tožnikove težave pri iskanju zaposlitve, saj je bil tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlen pri različnih delodajalcih, prav tako pa bi se kljub specifični izobrazbi lahko zaposlil na različnih področjih (na primer v Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, v zasebno varstvenih in detektivskih agencijah, v strokovnih službah Vlade RS in državnega zbora s področja varnosti...). Pri sodni razvezi ni bistveno, ali je tožnik z bivšimi sodelavci v dobrih odnosih, temveč ali ima tožena stranka lahko še zaupanje v njegovo delo kot delo policista.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka (te sicer tožena stranka v pritožbi le pavšalno zatrjuje), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenemu zahtevku tožnika z izpodbijano sodbo odločalo že tretjič. Pritožbeno sodišče je prvi dve sodbi prvostopenjskega sodišča, s katerima je bil tožnikov tožbeni zahtevek dvakrat zavrnjen (sodba opr. št. Pd 193/2011 z dne 26. 2. 2013 in sodba opr. št. Pd 124/2013 z dne 11. 12. 2013), razveljavilo in zadevo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice zmotno uporabljenega materialnega prava vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeno sodišče v zvezi s presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, ki je predmet tega pritožbenega preizkusa, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je izvedene dokaze tudi pravilno ocenilo (glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov pritožbeno sodišče nima pomislekov), ugotovilo je vsa pravnoodločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po 1. in 2. alineji člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), nezakonita. Po stališču pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi do predloga tožene stranke za uporabo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki se uporablja pri odločanju o sodni razvezi glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje o tej sodni razvezi odločalo v času, ko je ZDR-1 že veljal. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje in v nadaljevanju odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke (A4, A6), s katerima mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji člena 111/1 ZDR in sicer zato, ker naj bi tožnik ob prijavi vloma v njegovo stanovanjsko hišo zavarovalnici navedel neresnične podatke o odtujenih predmetih, za katere je vedel, da mu niso bili odtujeni, s čimer je zavarovalnici (in pred tem policiji) lažno prikazoval okoliščine ter si na tak način pridobil protipravno premoženjsko korist. Dokazno breme za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo na toženi stranki (člen 82/2 ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izvedeni dokazi ne nudijo podlage za ugotovitev, da so bili v ravnanju tožnika, zaradi katerega je bila tožniku podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da njegovo ravnanje, ki mu je bilo očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni imelo znakov kaznivega dejanja goljufije, ker je predmete, ki jih je prijavil kot odtujene ob vlomu v njegovo stanovanjsko hišo, dejansko imel, da so mu bili poleg teh predmetov odtujeni tudi računi in garancije za te predmete (te listine je hranil v kovčku, ki mu je prav tako odtujen), zato je višino škode v zvezi z odtujitvijo teh predmetov dokazoval s predračuni (razen za fotoaparat znamke Canon, v zvezi s katerim je tožnik razpolagal z računom). Tožnik je za dokazovanje teh in ostalih dejstev, s katerimi je utemeljeval nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravočasno predlagal tudi dokaze (zaslišanje prič, zaslišanje cenilca zavarovalnice, zapisnik o ogledu škode, prijava škode zavarovalnici,…), s katerimi je dokazoval, da je s spornimi predmeti razpolagal ob vlomu v njegovo hišo oz. da so mu bili ti predmeti dejansko odtujeni. S tem je po ugotovitvi pritožbenega sodišča zadostil zahtevi po navedbi pravotvornih dejstev in predlaganju dokazov o tem, da ni kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Po drugi strani pa tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik ob vlomu v njegovo hišo zavarovalnici (in tudi policiji) lažno prikazal, da so mu bili odtujeni določeni tehnični predmeti, s katerimi naj ne bi razpolagal, z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Iz pisnih izjav prič, ki jih je predlagal tožnik, iz njihovih izpovedb, podanih pred prvostopenjskim sodiščem, iz tožnikove izpovedbe in tudi iz določenih listinskih dokazov (npr. A10/2) izhaja, da je tožnik s spornimi tehničnimi predmeti razpolagal, dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo na predlog tožene stranke, pa pravilnosti te ugotovitve ne morajo omajati. To pa pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik z očitanim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1, čeprav je bilo dokazno breme za to na njej. Ob upoštevanju navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji člena 111/1 ZDR, zato je bila izredna odpoved podana po tej alineji nezakonita.

Nebistvene so pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih zatrjuje, da dejstvo, da je bil tožnik v postopku oproščen obtožbe za očitano kaznivo dejanje in da je bila kazenska ovadba zoper tožnika zavržena, enako kot je bil pravnomočno zavržen tudi obtožni predlog zoper tožnika. Kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi tožnik očitano ravnanje sploh storil in da bi imelo to ravnanje vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 KZ-1. Dejstvo, da je treba ločiti med kazenskim postopkom in postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker gre za dva ločena in samostojna postopka, pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s tem za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe ni pravno relevantna. Prav tako ne drži pritožbeni očitek tožene stranke, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja preveč oprlo na dejansko stanje iz kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki je nudilo podlago za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, ugotovilo na podlagi dejstev, ki so bila v tem postopku ugotovljena po zares obširno izvedenem dokaznem postopku (zaslišanje tožnika in večjega števila prič, prečitanje pisnih izjav prič, prečitane listinske dokumentacije, vključno s spisom zavarovalnice,...). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenjalo tudi ugotovitve iz sklepa o zavrženju ovadbe oziroma sklepa o zavrženju obtožnega predloga, pa ne pomeni, da je ugotovitev dejanskega stanja oprlo tudi na ugotovitve teh postopkov.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija dokazno oceno zaslišanih prič, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Priče, ki jih je za zaslišanje predlagal tožnik, so potrdile, da je tožnik dejansko razpolagal s spornimi tehničnimi predmeti, kar izhaja tako iz njihovih pisnih izjav, pridobljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje na podlagi člena 236.a ZPP, kot tudi iz njihovih izpovedb, ki so jih podali neposredno pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obstajajo določene razlike med pisnimi izjavami teh prič in njihovimi izpovedbami, kar naj bi kazalo na njihovo neverodostojnost, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med podanimi pisnimi izjavami in izpovedbami minilo skoraj leto in pol, tako da je logično, da se priče niso mogle spomniti vseh podrobnosti glede spornih tehničnih predmetov. Na oceno verodostojnosti teh prič po zaključku pritožbenega sodišča nima bistvenega vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je izpovedbe teh prič zapisal tožnik. Ko so bile te priče zaslišane (tožnik je zapisal le nekatere od izjav), so jasno izpovedale, da je tožnik njihove izjave le zapisal, da v celoti vztrajajo pri njihovih vsebini, pri čemer so vsebino teh izjav potrdile tudi ob neposrednem zaslišanju pred prvostopenjskim sodiščem.

Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na 2. alinejo člena 111 ZDR podana po izteku zakonsko določenega roka iz člena 110/2 ZDR. Po tej določbi bi morala tožena stranka podati tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok) in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). Ker je tožnik 2. 12. 2010 pri zavarovalnici podal prijavo vloma, s čimer naj bi storil očitano kršitev, je s tem pričel teči objektivni 6 mesečni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (in sicer ne glede na to, kdaj je tožena stranka za to dejstvo izvedela), saj je potrebno šteti, da je s tem dnem nastal odpovedni razlog. Roki za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi so materialnopravni prekluzivni roki, po njihovem izteku izredna odpoved pogodba o zaposlitvi ni več dopustna, saj je zaradi izteka teh rokov prenehala pravica pogodbene stranke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana s sklepom z dne 13. 10. 2011 (A4), je bila podana po izteku objektivnega roka iz člena 110/2 ZDR, zato je bila prepozna in posledično nezakonita. V zvezi s tem se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo (pravilno sklep) pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 415/2013, saj je v tem sklepu pritožbeno sodišče zavzelo stališče glede pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi z očitano kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (torej za očitano kršitev po 1. alineji člena 111/1 ZDR). Za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tovrstne kršitve je ZDR v členu 110/2 določil daljši objektivni rok, kot za ostale razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki so našteti v členu 111/1 ZDR. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele 13. 9. 2011 (ko je bila seznanjena, da je na Vrhovnem državnem tožilstvu v obravnavi pisna prijava oz. kazenska ovadba zoper tožnika), torej ni odločilnega pomena za začetek teka 6 mesečnega objektivnega roka za podajo izredne odpovedi, saj je ta vezan na nastanek odpovednega razloga.

Po zaključku pritožbenega sodišča je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pobudo oz. predlogom tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Kot je bilo že omenjeno, je moralo sodišče prve stopnje citirano določbo uporabiti zato, ker je o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odločalo v času, ko je ZDR-1 že pričel veljati (tako tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 467/2009 z dne 23. 11. 2010 in VIII Ips 119/2014 z dne 29. 9. 2014). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka predlog za sodno razvezo utemeljevala predvsem z okoliščinami, ki se nanašajo na nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka, torej z okoliščinami iz člena 110/1 ZDR, česar pa ni mogoče enačiti z nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja po členu 118 ZDR-1. Prav tako na uporabo člena 118/1 ZDR-1 ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal generalni direktor Policije, potem ko je odločal o tem, da se zoper tožnika uvede postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor Policije je postopek zoper tožnika uvedel in sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR (v okviru svojih pristojnosti), ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je v pristojnosti delodajalca (in ne njegovih delavcev) odločitev o tem, da je javni uslužbenec storil takšno hudo dejanje, da z njim ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v postopku ni predložila dokazov, da naj bi tožnik očitano dejanje storil. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbenimi zaključki tožene stranke, da je njeno zaupanje do tožnika do določene mere porušeno, vendar pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča v zvezi s tem pomembna okoliščina, ki je pripeljala do poslabšanja odnosa tožene stranke do tožnika. Do tega je namreč prišlo zaradi anonimne ovadbe zoper tožnika, ki z izjemo izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki se je tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazala za nezakonito tako iz vsebinskih kot tudi iz formalnih razlogov), ni dobila sodnega epiloga, ki bi negativno vplival na medsebojno zaupanje tožnika in tožene stranke, s tem da se v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje tudi navedbe iz te anonimne prijave niso izkazale za resnične. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (npr. odziv javnosti, poročanje o dogodku,...), tako da sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govorijo v prid tožniku (tožnik si je želel zaposlitve nazaj pri toženi stranki, tožena stranka zaposluje veliko delavcev na področju celotne Slovenije, njihovo delo je lokacijsko in vsebinsko razpršeno, tako da tudi morebitno nezaupanje nekaterih od tožnikovih predpostavljenih delavcev do tožnika ne more biti tista odločilna okoliščina, zaradi katere bi bilo potrebno pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko razvezati na podlagi 118. člena ZDR-1), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje (ki je ocenjevalo okoliščine in interese strank, ki so utemeljevale sodno razvezo v primerjavi s tistimi, ki so utemeljevale reintegracijo tožnika), da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki še vedno mogoče. Ker v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o reparacijskem delu tožnikovega tožbenega zahtevka pritožba tožene stranke sploh ni obrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu prvostopenjsko sodbo preizkusilo le v mejah uradnega preizkusa (člen 350/2 ZPP). Pri tem je ugotovilo, da tudi ta del odločitve sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V tem delu pa je tudi z materialnopravnega vidika izpodbijana sodba pravilna, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse za to odločitev bistvene določbe ZDR, ki se nanašajo na plačilo za delo in regres za letni dopust (tudi upoštevaje zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih oziroma koriščenje njegovih pravic na zavodu za zaposlovanje).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.