Jedro

Pri razlagi pojma "opravljanje ekonomskih in finančnih storitev", ko gre za odmero občinskega davka za storitve, je treba pri tem izhajati iz namena, ki ga zasleduje določilo, v katero je ta pojem vključen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 28.9.1992 in je vzela v reševanje pritožbo zoper odločbo iste uprave št. 7/II-415-18/18/92-303 z dne 22.6.1992. Pritožbo zoper to odločbo je tožena stranka zavrnila. V obrazložitvi navaja, da se tožnica ukvarja z opravljanjem dejavnosti ekonomske in finančne storitve in je za leto 1991 z vodenjem poslovnih knjig zasebnikom dosegla promet v višini 193.100 SIT in je bila s tem zavezana k obračunu in plačilu 10 % posebnega občinskega davka od plačil za storitve v občini Koper, ki je določen v odloku o posebnem občinskem davku od plačil za storitve v občini Koper (Uradne objave št. 23/88 - Odlok). Navedeni odlok v 2. členu določa, da se občinski davek za storitve plačuje od vseh storitev, ki se opravljajo neposredno občanom in zasebno pravnim osebam, razen od tistih, za katere je s tarifo tega odloka predpisana oprostitev. V tarifni številki tarife omenjenega odloka je določeno, da se od obrtnih storitev vseh vrst dovoljenih po obrtnem zakonu plačuje 10 % davek. Med opombo k omenjeni tarifni številki pa so naštete dejavnostmi, od katerih se ne plačuje davek po tej tarifni številki in med drugimi niso obdavčene tudi storitve, ki se opravljajo v fazi proizvodnje oziroma so potrebne za opravljanje dejavnosti. Ekonomske in finančne storitve niso naštete med dejavnostmi, od katerih se ne plačuje omenjeni davek. Zato je po mnenju tožene stranke odmerni organ pravilno ugotovil, da gre pri opravljanju ekonomskih in finančnih storitev za storitve, ki jih zasebniki potrebujejo pri opravljanju dejavnosti za izkazovanje rezultatov poslovanja in ne za fizično opravljanje dejavnosti. Tožničin ugovor, da opravlja ekonomske in finančne storitve za obrtnike, kateri imajo obrtna dovoljenja za opravljanje gospodarskih dejavnosti in da gre zato v njenem primeru za opravljanje gospodarske dejavnosti, je neutemeljen.

Tožnica v tožbi smiselno navaja, da davčni organ nima zakonske podlage, da pojem "gospodarska dejavnost" v opombi iz tarifne št. 1 v odloku o posebnem občinskem davku od plačil za storitve v občini Koper razlaga tako, da se oprostitev plačila davka nanaša zgolj na primere "proizvodne dejavnosti". Pri tem tožnica navaja določilo 42. člena zakona o davkih občanov (Uradni lisr SRS, št. 44/82 - 9/85), ki je veljal ob uveljavitvi omenjenega odloka, nato določbo 76. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88), ki je začel veljati štiri mesece po sprejetju omenjenega odloka ter spremembo tega zakona, ki je s sprejetjem zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 1/91-I) določbo 76. člena črtal. Zakon o dohodnini ne pozna pojma "gospodarska dejavnost", občina Koper pa odloka terminološko ni uskladila z zakonom o dohodnini. Navaja še, da odlok o določitvi gospodarskih in negospodarskih dejavnosti (Uradni list SFRJ, št. 14/77, 6/79 in 18/80) šteje finančne, tehnične in poslovne storitve med gospodarsko dejavnost, med te storitve pa so uvrščene tudi storitve vodenja poslovnih knjig za druge. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da se ugovor tožnice nanaša na pravno razlago pojma, gospodarska dejavnost v opombi tarife št. 1, že prej omenjenega občinskega odloka. Sodišče se strinja z razlago prvostopnega organa, da gre pri opravljanju ekonomskih in finančnih storitev za storitve, ki jih zasebniki potrebujejo pri opravljanju dejavnosti za izkazovanje rezultatov poslovanja in ne za fizično opravljanje dejavnosti. Sodišče meni, da je pri razlagi pojma "gospodarska dejavnost", navedenem v opombi tarife št. 1 v odloku, treba izhajati iz namena, ki ga zasleduje določba, v katero je ta pojem vključen. Iz besedila te opombe izhaja, da se davek od plačil za storitve ne plačuje za v tej opombi taksativno naštete dejavnosti ter za storitve med zavezanci, ki samostojno opravljajo gospodarsko dejavnost, ki so potrebne za opravljanje dejavnosti. Kolikor bi imela občina namen, da se od dejavnosti, ki jo opravlja tožnica, torej od ekonomskih in finančnih storitev ne plačuje davek od plačil za storitve, bi to v navedeni opombi tudi dejansko navedla, tako kot je navedla npr. krojaštvo, frizerstvo in druge dejavnosti. Ker pa tega izrecno ni navedla je po mnenju sodišča logična samo taka razlaga kot jo je podal prvostopni organ, tožena stranka pa jo v izpodbijani odločbi potrjuje.

Glede na navedeno ugovor tožnice ni utemeljen in zato tožnica z njim ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-I - 15/1/94).