Jedro

Uvedba stečajnega postopka je bila ovira za vrnitev nepremičnin že po določbah tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 89 in je tako tudi po sedaj veljavnem Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, zato predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da je pogodba o prodaji toženega gradbenega podjetja nična v delu, ki se nanaša na parcelo št. 529/12, vpisano v vl. št... k.o..., ker glede te parcele po Zakonu o denacionalizaciji (Ur.l. RS, od št. 27/1991 do št. 65/1998, v nadaljevanju ZDen) obstaja dolžnost vrnitve.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji opozarja na prvi odstavek 88. člena ZDen, ki določa, da z dnem uveljavitve citiranega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Po drugem odstavku 88. člena ZDen pa so nični pravni posli, ki so sklenjeni v nasprotju s prvim odstavkom tega člena. Tožnik navaja, da iz kupne pogodbe izhaja, da so stranke pogodbe ob sklepanju pravnega posla vedele, da je takšno razpolaganje nično, pa so pravni posel kljub temu sklenile. Zato tožnik predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, ko opozarja, da bi moral tožnik vložiti tožbo proti obema strankama prodajne pogodbe, ne le proti prodajalcu. Gre za nujno sosporništvo, stvarna legitimacija pripada le obema stankama prodajne pogodbe skupaj. Tožnik ni tožil obeh strank pogodbe, zato ni tožil prave stranke. Torej je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je treba že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti.

Pravilna pa je tudi razlaga določb ZDen. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je leta 1996 sprejelo pravno mnenje, ki se glasi: "Predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase "(Pravna mnenja, št. I/96, str.11).

Navedeno pravno mnenje temelji na prvem odstavku 18. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene z ZDen ali drugim zakonom. Uvedba stečajnega postopka je bila ovira za vrnitev nepremičnin že po določbah tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ, št. 84/89) in je tako tudi po sedaj veljavnem Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS, od št.67/93 in št. 39/97, določbi 103. in 104. člena).

Med pravdnima stranka ni bilo sporno, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo sporne parcele 7.12.1993, torej ne le po uvedbi stečajnega postopka, temveč tudi že po sklenitvi pogodbe o prodaji podjetja v stečaju 13.4.1993. Sporna parcela je torej postala del stečajne mase še pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo.

Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili določbo prvega odstavka 18. člena ZDen, ko sta odločili, da je tudi zato tožnikov zahtevek neutemeljen.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.