Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ)(3). Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da bi morala toženka valorizacijo dela odškodnine, ki ga je plačala med pravdo, (pravočasno) izrecno zahtevati, saj pomeni valorizacija uporabo materialnega prava, zato jo sodišče opravi po uradni dolžnosti.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se: - znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo zmanjša na 8.008,10 EUR, - znesek pravdnih stroškov zmanjša na 801,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 418 EUR.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 12.280,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2004 do plačila in znesek 20,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2004 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v višini 3.116,98 EUR, po izteku roka za izpolnitev obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Opozarja, da je izrek izpodbijane sodbe nepopoln, saj manjka zavrnilni del. Nadalje meni, da je odmerjena odškodnina za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 10.000 EUR previsoka in ni v skladu z določbo drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter sodno prakso v podobnih primerih. Iz izvedenskega mnenja M. V. jasno izhaja, da je tožnik trpel telesne bolečine le šest tednov, iz izvedenskega mnenja dr. M. V. pa je razvidno, kakšne nevšečnosti je tožnik prestal med zdravljenjem. Poleg tega bi bila ob ugotovitvah, da gre pri tožniku za štiri do petodstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti ter da je omejen le pri dvigovanju bremen in delu v skrajnih rotacijah, primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000 EUR. Na nižjih stopnjah sojenja odmerjeno zadoščenje za to obliko nepremoženjske škode v znesku 9.000 EUR je absolutno previsoko. Z odmerjeno odškodnino za strah v znesku 1.000 EUR pa se toženka strinja. Revidentka tudi poudarja, da bi bilo treba že izplačano odškodnino ustrezno valorizirati. Tega v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer res ni zatrjevala, vendar je sodišče dolžno na to samo paziti v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Toženkinega opozarjanja, da izpodbijana sodba ne vsebuje zavrnilnega dela, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Če je menila, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem zahtevku, ki je (bil) predmet konkretne pravde, bi morala predlagati izdajo dopolnilne sodbe (prvi odstavek 325. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP)(1). Takšne pomanjkljivosti, kot jo zatrjuje, ni mogoče odpraviti v revizijskem postopku; ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi bila revizijski razlog(2).

7. Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika - konkretnega oškodovanca - kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in katera odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima revidentka delno prav. Tožnik je v obravnavani prometni nesreči sicer utrpel hudo telesno poškodbo - zlom ledvenega vretenca, vendar ni mogoče prezreti, da sta, upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče pri preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), njegovo zdravljenje in rehabilitacija potekala povsem gladko in bila v primerjavi z drugimi primeri v sodni praksi relativno hitro zaključena. Ob vrednotenju individualnosti konkretnega primera je glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine po presoji revizijskega sodišča pravično zadoščenje za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 8.000 EUR. Iz tega razloga je bilo treba pravnomočno odmerjeno odškodnino za to obliko škode zmanjšati za 2.000 EUR, ne pa za več, kot neutemeljeno zahteva toženka.

9. Prav tako je (delno) utemeljena revizijska graja na nižjih stopnjah sojenja odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Te so oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Odločilne za prisojo odškodnine so konkretne omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih posameznega oškodovanca, pri čemer je pomembno tudi pričakovano trajanje teh omejitev. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da se tožniku življenje zaradi posledic obravnavane poškodbe ni znatneje spremenilo, saj ga te omejujejo le pri nekaterih opravilih, pa tudi pri teh ne povsem; njegova življenjska aktivnost torej ni bistveno zmanjšana. Na nižjih stopnjah sojenja odmerjena odškodnina odstopa od odškodnin, sicer prisojenih za podoben obseg te vrste nepremoženjske škode. Po oceni revizijskega sodišča pravilna uporaba materialnega prava terja znižanje odškodnine za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.500 EUR, torej odmero pravičnega zadoščenja za to obliko škode v znesku 7.500 EUR. Revizijskemu zavzemanju za dodatno zmanjšanje odškodnine iz tega naslova pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi; s prisojenim zadoščenjem so primerno upoštevane tako subjektivne okoliščine na strani tožnika kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

10. Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ)(3). Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da bi morala toženka valorizacijo dela odškodnine, ki ga je plačala med pravdo, (pravočasno) izrecno zahtevati. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da pomeni valorizacija uporabo materialnega prava, zato jo sodišče opravi po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila akontacije do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Dejstva so (bila) znana: toženka je tožniku za škodo, katere povračilo uveljavlja v tej pravdi, 2. 10. 2006 plačala znesek 1,850.000 SIT, sodba sodišča prve stopnje pa je bila izdana 9. 7. 2008. Valorizirana vrednost tožniku že izplačane odškodnine tako znaša 8.491,90 EUR.

11. Po opisani spremembi odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je skupen znesek pravičnega zadoščenja 16.500 EUR, od česar je treba odšteti valorizirano vrednost že izplačane akontacije (8.491,90 EUR). Skupno prisojeni znesek odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo tako sedaj znaša 8.008,10 EUR, zaradi česar je bilo treba pred sodiščema nižjih stopenj prisojenih 12.280,09 EUR znižati za 4.271,99 EUR.

12. Spremenjena odločitev o glavničnem delu tožbenega zahtevka je terjala od revizijskega sodišča tudi spremembo prvostopenjske odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje sedaj približno oseminpetdesetodstoten. Ob upoštevanju tega uspeha in po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 801,66 EUR njegovih pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji; pravnomočno prisojeni znesek teh (3.116,98 EUR) je bilo treba znižati za 2.315,32 EUR.

13. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v ostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Glede stroškov pritožbenega in revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh toženke v pritožbenem in revizijskem postopku je petintridesetodstoten. To jo upravičuje do povrnitve 187,31 EUR pritožbenih in 230,69 EUR revizijskih stroškov, kar skupaj znese 418 EUR. Pritožbene in revizijske stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Op. št. (1): Gre za institut, (posebej) predviden namesto oziroma poleg pritožbe za odpravo napake - nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, o katerem oziroma o katerih bi moralo odločiti (primerjaj 310. člen ZPP) - v prejšnji sodbi.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 706/2003 z dne 10. 3. 2005. Op. št. (3): Bistveno je, da pri delnem plačilu ni pomembno le, kolikšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje.