27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1203/2006 z dne 30. 8. 2006 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev, da se pokojni C. C. C. C. ni štel za jugoslovanska državljana. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Upravnega sodišča in upravnih organov, da je v obravnavanem primeru treba državljanstvo v smislu tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ugotavljati po določbah drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in nasl. – v nadaljevanju ZDrž/45). Vrhovno sodišče je pritrdilo tudi presoji Upravnega sodišča, da pritožnica kljub temu, da je imela možnost dokazovanja, domneve nelojalnosti ni izpodbila.

Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev in zatrjuje kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, kršitev 14., 22., in 155. člena Ustave ter 2. in 15. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1 – v nadaljevanju Splošna deklaracija ZN). Ker naj bi pri ugotavljanju državljanstva denacionalizacijskih upravičencev veljali drugačni pogoji kot za osebe, ki po 29. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDRS) same vložijo zahtevo za ugotovitev državljanstva, naj bi bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom 14. člena Ustave in pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tretji odstavek 63. člena ZDen naj bi v nasprotju s 155. členom Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov) spreminjal pogoje, pod katerimi so ljudje v letih 1945 do 1948 pridobili ali izgubili državljanstvo. Uporaba določb ZDrž/45 v današnjih postopkih naj bi pomenila kršitev 2. in 15. člena Splošne deklaracije ZN. V zvezi s tem se pritožnica sklicuje na odločbo št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 33), s katero je Ustavno sodišče presojalo skladnost uporabe določb Uredbe o vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944 z Ustavo in s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Meni namreč, da se tudi določbe Zakona o dopolnitvah in spremembah ZDrž/45 iz leta 1948 v današnjih postopkih ne bi smele uporabljati.

B.

Splošna deklaracija ZN ni bila sprejeta v obliki mednarodne pogodbe, je pa del mednarodnega običajnega prava. Glede na to, da je vsebina njenega 2. člena enaka določbi 14. člena Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnice, ki se nanašajo na kršitev mednarodnega običajnega prava, presojalo v okviru načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja 14. člen Ustave. Vendar je presodilo, da je očitek o tej kršitvi očitno neutemeljen.

Pritožnica to kršitev utemeljuje s sklicevanjem na 15. člen te deklaracije, ki določa, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da se nikomur ne sme samovoljno vzeti državljanstva ali zakonite pravice do spremembe državljanstva. Vendar odločba o ugotovitvi, da neka oseba ni imela jugoslovanskega državljanstva, ne pomeni, da je ta oseba izgubila jugoslovansko državljanstvo, temveč da ga ni pridobila.

Pritožnica kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očita tudi zato, ker naj bi šlo pri ugotavljanju državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen za drugačne pogoje kot pri ugotavljanju državljanstva po 29. členu ZDRS. Kateri naj bi bili ti drugačni pogoji, pa pritožnica ne pojasni. Navedeni člen ZDRS namreč določa, da državljanstvo na prvi stopnji ugotavlja upravna enota (na območju katere ima oseba stalno prebivališče) in da je upravna enota dolžna izdati ugotovitveno odločbo tako na zahtevo posameznika kot na zahtevo organa, ki vodi postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice posameznika.

O ustavnopravnih vprašanjih, ki jih sproža ta ustavna pritožba, pa je Ustavno sodišče že odločalo. Določbe prvega in drugega odstavka 9. člena ter tretjega odstavka 63. člena ZDen in uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, ki so bile podlaga za odločitev v konkretnem primeru, so bile že predmet ustavnosodne presoje. Z odločbo št. U-I-23/93 je Ustavno sodišče presodilo, da niso v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je tudi, da retroaktivna uporaba določbe drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve totalitarnega nacionalsocialističnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93). Po presoji Ustavnega sodišča je domneva nelojalnosti upravičena glede na takratna zgodovinska dejstva, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega (47. do 49. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, Uradni list RS, št. 23/97 in OdlUS VI, 43). Pritožnica ne trdi, da ji ne bi bila dana možnost izpodbijati domneve nelojalnosti. Glede na navedeno pa pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti z očitki o neustavnosti zakonske ureditve.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem izvršilnem postopku. Od 1. 1. 2007 ureja varstvo te pravice Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 – ZVPSBNO). Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan